Sem redna obiskovalka savn. To je moj užitek in relaksacija. Tja grem umirit um, prečistit telo in obnovit notranji mir. Toplota mi ustreza. Tam tudi spoznavam nove ljudi. Z nekaterimi navežemo stik. V triurnem druženju se za trenutek srečajo naša življenja in izmenjamo mnenja. Teme so različne. Ene tako v tri dni, druge bolj poglobljene in dobrodošle. Kot bioterapevtka običajno ne morem iz svoje kože. Vedno, ko ljudje začnejo tarnati zaradi pomanjkanja denarja, slabih odnosov, težav v službi, bolezni ipd., se postavim v vlogo terapevtke. Nehote. Kot da se v meni preklopi stikalo. Stopim v stanje nevtralizacije in lovim frekvence, ki razpoznavajo čustveno vrzel, ki človeku povzroča življenjsko tegobo. Nič več ne delujem kot oseba, ki je prišla v savno iskat dušni mir, se spočit in napolnit baterije. Ja, to me je sprva pri sebi motilo, če sem iskrena. Počasi se navajam. To, kar podajam kot terapevtka, tudi živim, zato 24 ur na dan delujem enako. Zdravilno. To je del mene in naj tako tudi ostane.
Zadnji obisk savne mi je ostal še posebej v spominu. Srečali smo se z ljubečim parom. Beseda je dala besedo. Kot se običajno začnejo srečanja med tujci, smo se dotaknili splošnih in nevtralnih tem – smučarskih skokov, od kod smo, ali smo pogosti obiskovalci savn ipd. Pogovor je prehajal na že bolj osebna vprašanja, npr. s čim se kdo ukvarja. »Sem bioterapevtka,« odgovorim. Zanimanje para se dodatno poveča. S tem se začenja moja današnja zgodba. Ko je gospa zvedela, kaj počenjam, je bilo konec, bi rekla v žargonu. Začela mi je razlagati vse svoje težave, kot da se poznamo od nekdaj. Kaj ji predlagam? Seveda v savni ne delam terapij, kar bi bilo zelo neodgovorno početje. Povedala sem ji splošno smernico, ki velja za vsakogar. Bolezen je zgolj posledica nekega razmišljanja. Spremenite način razmišljanja in stanja se običajno popravijo. Gospa kot stara lajna še bolj poglobljeno vstopa v svet svoje zgodbe. Sredi stavka jo prekinem in precej odločno, a v smehu ponovim: »Naše misli določajo naša stanja. Veste, jaz sem zadnja oseba, ki bi poslušala zgodbe samopomilovanja in izgovorov.« Na trenutek se mi je zdelo, da je gospa globoko zajela sapo. Najbrž ni bila vajena, še posebej ne od tujca, da ji naravnost prekine krog samopomilovanja. Zakaj pripovedujem to zgodbo? Ljudje najdemo preveč izgovorov, pravzaprav smo mojstri izgovorov, da nečesa v svojem življenju ne spremenimo. Ne pričakujte drugačnih rezultatov, če so naše misli vedno enake.
Po teh mojih malce grobih besedah so naše teme ponovno zajele nevtralne terene. Vreme, smučarski skoki še enkrat, pozitivni učinki savne, ali so jabolka v skledi, ki so pred nami, umita ipd. Gospa pozabi na mojo odločnost in poišče drugo zgodbo. »Lepo vas je pogledati, ko ste tako suhi,« mi pravi. »Nič ne jem, pa mi kilogrami nenehno rastejo, redim se že od vode.« No, to sta dva stavka, ob katerih mi začne srce hitreje utripati. Pred leti sem se precej ukvarjala z zasnovo šole za spremembo prehrambnih navad in sloga življenja. Moram iskreno priznati, da sem na to šolo zelo ponosna, saj prinaša lepe uspehe ljudem, ki se držijo smernic, ki jih v šoli dobijo. Ne iščejo izgovorov. Od začetka so jih. Kot moja nova znanka iz savne. Stavka, ki jih je gospa izrekla o redilni vodi in stradanju, sta izvita iz trte. Voda še nikoli ni redila, če nič ne ješ, se tudi ne moreš rediti. Sta dva najobičajnejša izgovora za ljudi, ki imajo težave s prekomerno težo. Se prepoznate v eni ali drugi zgodbi? Bralce svoje kolumne ob tej priložnosti prosim, naj ne bodo jezni name. Enostavno preveč zaznavam trpeče duše človeka, da bi dovolila, da se smilijo samim sebi. Smiljenje se lahko vleče v nedogled, vse do naše fizične smrti. To smiljenje človeka navda z bolečino, slabo voljo in nezadovoljstvom. V veliki meri povzroči tudi izgubo samozavesti in zaupanja vase. Težje je tako na pol živeti. Životariti, rada rečem. Kako enkrat končno presekati ta začarani krog samopomilovanja in nekaj narediti v smeri želenega. Vsak začetek je težak. Nedvomno. Ni enostavno pri teh transformacijah. Ne nasedajte hitrim in učinkovitim primerom. To ne obstaja. Znova in znova boste razočarani. Vztrajnost, red in disciplina prej ali slej z novim naplavijo staro. To spreminjanje lahko nekaj časa traja. Je dolgoročen proces, ki prinaša kratkoročne manjše uspehe in spremeni naša življenje na bolje. Vse do končnega cilja.
Če končam svojo današnjo zgodbo. Srečanje z omenjenim parom se je končalo pozitivno. Ko sem prišla domov, sem videla, da je bila všečkana moja Facebookova stran s sporočilom v zasebnem oknu. »Hvala vam. Danes ste mi dali misliti. Moram se še navaditi, da imate prav. A samopomilovanje res ne pelje nikamor. Bom popravljala svoje misli te dni. Se vidimo kmalu.«
Bodi eko Šoli cenostne preobrazbe se lahko pridružite tudi vi.
Kliknite tukaj in preverite, kaj se bomo učili.