Ostati ali oditi? Nadaljevati ali zaključiti? Vztrajati ali vreči puško v koruzo? S tovrstnimi vprašanji se vsaj občasno spopada večina ljudi. Ne glede na to, ali so povezana s partnerskim odnosom, kariero, osebnimi projekti ali s čim drugim, (si) je običajno težko priznati, da se bomo morali prej ali slej vdati v usodo in postaviti zadnjo piko. Čeprav je vztrajnost pozitivna lastnost, je pomembno, da znate ločevati med situacijami, v katere je vredno vlagati čas in energijo, ter tistimi, ki so nerešljive. Kje torej potegniti mejo?
1. Ali vztrajate samo zaradi tistega, kar ste že vložili?
Ste že slišali za izraz »zmota potopljenih stroškov« (ang. sunk-cost fallacy)? Gre za prepričanje, da moramo vztrajati zato, ker smo v nekaj vložili ogromno časa, energije, denarja itn. Skrajno obliko te zmote lahko na primer prepoznamo pri ljudeh, ki so zasvojeni z igrami na srečo. Dalje jih žene prav to, da so izgubili že ogromno denarja. Pogosto to prepričanje ni povsem ozaveščeno, vendar lahko močno vpliva na naše odločitve. Tako vztrajamo, tudi če to pomeni dodatne izgube, torej tudi takrat, ko bi bila »predaja« edina smiselna odločitev. Ta zmota včasih poganja precej banalne odločitve. Tako morate na primer vsako knjigo prebrati do konca, tudi če ugotovite, da od nje ne boste odnesli ničesar, saj vam je škoda časa, ki ste ga že vložili v branje. Zmota potopljenih stroškov pa je nemalokrat tudi v ozadju precej pomembnejših življenjskih odločitev. Pomembno je, da spremenite svojo perspektivo. Namesto da se osredotočate na tisto, kar boste izgubili, če odnehate, razmislite, koliko dodatnih stroškov – v dobesednem in/ali metaforičnem pomenu besede – si boste nakopali, če vztrajate.
2. Ali je uspeh resnično odvisen predvsem od vas?
To, da znamo prevzeti odgovornost za svoje življenje, je sicer po eni strani koristno, toda po drugi strani je lahko tudi to eden od razlogov, zakaj ne odnehamo, ko bi bilo to najbolj smiselno. Osebe, ki precenjujejo svoj vpliv, se pogosto lomijo pod bremenom (namišljene) odgovornosti. Tako se prepričajo, da so nepogrešljive in da bi njihov umik pomenil katastrofo. Obenem pa verjamejo, da lahko razrešijo vsako težavo, če se le dovolj potrudijo. Rešitev? List papirja razdelite na dva stolpca. Nato poskušajte na situacijo, ki vas muči, pogledati čim bolj objektivno. Na levo stran zapišite, kateri so tisti vidiki, ki so resnično odvisni predvsem od vas, na desno pa vse, na kar ne morete vplivati neposredno. Tako boste precej lažje ocenili, ali je smiselno vztrajati.
3. Ali je to, da se nikoli ne predate, eden od temeljev vaše identitete?
Ali vztrajate predvsem zato, ker se dojemate kot osebo, ki »nikoli ne odneha«? V ozadju nesmiselnega vztrajanja je lahko tudi pretirano rigidno dojemanje lastne osebnosti oziroma identitete. Razmislite o drugih vidikih svoje osebnosti. Ali s tem, ko vztrajate, resnično spoštujete te vidike?
4. Ali ste poskusili poiskati mnenje drugih?
Tuja perspektiva je pogosto zelo koristna. To seveda ne pomeni, da morate slepo slediti tistemu, kar vam svetujejo drugi, toda kljub temu je dobro, da pridobite čim več mnenj. Še posebej koristno je seveda mnenje oseb, na katere vaša odločitev ne bo vplivala – ne glede na to, za katero od možnosti se boste odločili. Včasih lahko pomagajo tudi empirični podatki. Saj veste: številke ne lažejo.
5. Ali znate biti empatični do sebe?
Otresite se pretirane samokritičnosti. Če vam pri nečem spodleti, še ne pomeni, da ste zguba, ki si ne zasluži nove priložnosti. Neuspehi so sestavni del življenja, ki se mu ni mogoče izogniti. Še več: neuspešni projekti in odnosi nas pogosto naučijo pomembnih lekcij, posledično pa v prihodnje ne ponavljamo identičnih napak. Čeprav se stvari niso iztekle v skladu z vašimi pričakovanji, čas, ki ste ga vložili, najverjetneje ni bil povsem nesmiselno zapravljen. Tovrstno razumevanje »neuspehov« vam bo pomagalo pri tem, da boste bolj empatični do sebe. Posledično pa boste lažje ugotovili, kdaj je smiselno odnehati.
