Čeprav je življenje rastline komaj vidno, vendarle deluje njen organizem ves čas, ko rastlina živi. V rastlini se pretakajo rastlinski sokovi. Korenine srkajo iz zemlje vodo in v njej raztopljene rudninske snovi, ki po posebnih ceveh prehajajo v liste, pa zopet v plodove, gomolje, korenike.
Listi vpijajo iz zraka ogljikov dvokis in ga ob sončni svetlobi in z listnim zelenilom, klorofilom, povežejo v škrob. Kvasine, fer-menti, presnavljajo škrob v sladkor, sladkorna raztopina pa se pretaka po zunanjem delu stebla ali debla, po lubu, tja, kjer jo rastlina potrebuje. V korenikah, koreninah, gomoljih, semenih, plodovih se sladkor spet spremeni v škrob, ki ostaja tam za rezervno hrano.
Tako kakor sladkor se pretakajo po rastlini tudi snovi, ki so važne zaradi svojih zdravilnih učinkov. Pozimi so te snovi drugje kot poleti, zjutraj drugod kot zvečer in ni vseeno, kdaj rastlino ali njene dele nabiramo.
Na splošno velja pravilo, da nabiramo korenine in korenike le jeseni in spomladi; celo rastlino tedaj, ko začne cveteti; cvetove, ko se začno odpirati; liste, ko so najlepše razviti, lubje pa spomladi.
Rastlin ne nabiramo ob sončni pripeki ali celo takrat, ko so mokre od dežja ali rose, ampak počakajmo, da se rosa ali dežev-nica posuši. Najbolj primerne za nabiranje so pozne dopoldanske ure, ko ni sončne pripeke, in pa popoldne, ko sonce že izgublja moč, vse dokler ne pade rosa.
Vedno nabirajmo le tiste rastline, ki jih dobro poznamo. Na-birajmo vsako vrsto posebej in jih ne mešajmo med seboj. Nabranih zelišč ne smemo tlačiti, posebno ne listov in cvetja, ker se radi mečkajo, in če so stlačeni, se radi segrejejo, vnamejo, kot pravimo, in pokvarijo. Nabranih zelišč ne imejmo na kupu, temveč jih čim-prej očistimo, operimo, če je potrebno, preberimo in posušimo.
Ne nabirajmo na debelo že redkih rastlin in tistih, ki jih je bilo treba zaradi pretiranega nabiranja že zavarovati! Vedno imejmo pred očmi, da s pretiranim nabiranjem uničujemo naše rastlinstvo, ki tudi ni neuničljivo. Nekatere rastline so že tako redke, da jih dobimo le še na skritih mestih, kamor le redko kdo zaide. Med zavarovanimi zdravilnimi rastlinami, ki rastejo pri nas, omenjamo naslednje: rumeni svišč ali encijan, kranjski jeglič, lepi jeglič ali avrikelj, cesarski silj ali cesarski koren, okroglolistno rosiko, jesenček, rjasti sleč in na nekaterih krajih dlakasti sleč, bodiko ali božji les. Teh rastlin ne smemo nabirati, ker so zavarovane. Če jih potrebujemo za zdravljenje, jih kupujmo v lekarnah!
Če nabiramo cvetove in korenine redkih rastlin, je nevarno, da jim onemogočimo rast, da ne morejo razviti semena, ki je potrebno za nadaljnje razmnoževanje; z nabiranjem korenin pa rastlino sploh uničimo.
Ne potrgajmo vseh rastlin, kjer koli jih nabiramo, pustimo jih vedno nekaj tudi za razplod! Če nabiramo liste, ne osmukavajmo rastlin do golega, ker jih tudi s tem lahko uničimo. Ne lomimo drevja in vej! Rastlina je živ organizem, ki mu lahko z uničujočim klestenjem nepopravljivo škodujemo.
Vir: Zdravilne rastline, Pomurska založba