Jožefa Novak je kljub temu, da jih šteje že preko sedemdeset, vsekakor mladostna upokojenka. Če jo v njenem domačem kraju vidite oblečeno v kavbojke in obuto v športne copate, po opravkih pa drvi s skirojem, je to povsem običajno. Je aktivna babica, predsednica lokalnega društva upokojencev, neverjetna kuharica in še ljubiteljska zeliščarica – in prav o zeliščih smo jo izprašali malo bolj podrobno.
Jožefa je doštudirala za profesorico biologije, pa ni nikoli delala niti kot biologinja niti kot učiteljica. Najbliže njenemu poklicu je bilo delo ekologa v tovarni papirja, sicer pa je svojo kariero zaključila na prav zanimivem kraju – v zaporih na Dobu, kjer je bila vodja službe za prevzgojo, torej je delala s socialno službo, psihologi in posredno s pravimi faloti. Kljub takšni resni karieri pa ji je ves čas ostalo pri srcu tisto, česar se je naučila kot otrok na kmetiji. Okoli njene hiše ni nikoli manjkalo rož, iz njene kuhinje ni nikoli dišalo po čem manj kot pojedini.
Odkar je upokojena, Jožefa ponovno odkriva in nadgrajuje stara znanja. Z možem imata na hribu v Posavju vikend z vinogradom in njivo, kjer pridelata marsikaj zase in za prijatelje ter sorodnike, ki vedno povprašujejo po domačem jabolčnem kisu, špargljih, češnjevem žganju, zeliščnem likerju in podobnem. Tudi domač čaj in začimbe sodijo zraven. Okoli vikenda je Jožefa namreč zasadila pravi domači zeliščni vrt. Srečna je, da vse to raste po obronkih v povsem neokrnjeni naravi.
Odraščali ste na kmetiji in ljubezen do uporabe zelišč verjetno izvira že od tam?
Ja, ljubezen izvira že od doma. Takrat se ni uporabljalo toliko tablet in drugih zdravil, veliko so se uporabljala zelišča, ki so bila doma. Mama je skuhala za nas otroke kamilice in je bilo vse dobro. To se je preneslo name. V vmesnem obdobju sem to sicer dala nekoliko na stran, saj zaradi službe ni bilo časa, potem pa je z leti spet prišla sprememba. Razmišljati začneš o tem, kaj je dobro. In pridejo tudi vnuki, za katere rad narediš kakšen čaj ali sirup za zdravje in podobno.
Verjetno je bilo v času vašega otroštva nekaj povsem običajnega, da se težave zdravijo z zelišči?
Res je. Že moja mama je delala marsikaj. Celo milo je izdelovala sama doma in mu dodajala zelišča.
Iz česa je kuhala milo?
Uporabljala je galun in goveji loj, torej govejo maščobo. In tudi čajev, marmelad in podobnega ni nikoli manjkalo. Otroci smo bili veseli palačink s takšno in drugačno marmelado, takrat ni bilo nutele.
Je bilo odraščanje na kmetiji razlog, da ste se odločili postati profesorica biologije?
Niti ne. Na Prvi gimnaziji v Celju smo imeli zelo dobrega učitelja, profesorja Rotarja. Bil je zelo nazoren in je znal biološke stvari, tako človeka kot rastline in živali, tako jasno predstaviti. Tako sem si želela študirati farmacijo, vedno sem občudovala »gospo magistro« v krajevni starinski lekarni, a je bilo v tistih časih tako, da so bili na farmaciji sprejemni izpiti in tudi uspeh je moral biti za farmacijo ali medicino le odličen, tako da sem se odločila za biologijo. Med študijem biologije pa smo imeli veliko praktičnih vaj, veliko je bilo dela na terenu, na primer v Trnovskem gozdu, po dolenjskih gričih, po prekmurskih ravnicah, in precej je bilo botanike. Do potankosti smo tja na poletje obdelovali cvetoče travnike in med njimi tudi razna samonikla zelišča.
Kako pripraviti uporabne, vsakdanje izdelke iz rastlin, pa se verjetno na fakulteti niste učili?
Ne, tega pa ni bilo. To me je bolj kot ne prevzelo zdaj, ko sem upokojena. Veliko mi je pomagal splet, kjer si lahko ogledaš, kako se lotiti najrazličnejših naravnih izdelkov. Tako sem se lotila izdelave hidrolata in olja iz sivke z destilacijo in še množice drugih stvari. Čisto prva stvar pa je bil »znameniti« sladki pelin. Nekaj let nazaj je bil zelo aktualen kot neko zdravilo za rakave bolezni, čeprav deluje bolj za izboljšanje imunosti telesa in se zato uporablja na primer v času kemoterapije in obsevanj. Ni pa povsem znanstveno dokazano zdravilo proti raku. Za izboljšanje imunosti se seveda lahko uporablja tudi marsikaj drugega.
Sama sem se začela s sladkim pelinom ukvarjati, ker je za rakom zbolel moj brat. Dobil je seme in sama sem ga tako posadila kar na polovici njive. Potem sem začela z destilacijo, da sem imela hidrolat in olje, prav tako sem ga sušila za čaj. Sladki pelin je bil takrat res zelo priljubljen za zdravljenje in tako sem po vsej Sloveniji brezplačno, na lastne stroške, zainteresiranim ljudem poslala na stotine paketkov čaja, z željo, da bi le komu pomagal.
Ljudje so mi ves čas pisali tako za čaj kot tudi za seme, da so lahko sladki pelin posejali pri sebi, če so želeli hidrolat, sem jim tudi tega poslala. Eden od bolnikov po kemoterapiji si je tako na primer želel hidrolat, ker so se mu zaradi terapije delali izpuščaji v ustih, in jih je izpiral s sladkim pelinom.
Sledila je sivka in izdelki iz nje.
Sivko uporablja marsikdo in dela olje iz nje, vi pa delate tudi druga olja, na primer rožmarinovo, šentjanževo …
Ja, sivko uporablja marsikdo. Sama sem začela delati tudi macerate, torej namakati zelišča v oljih, na primer brin, žajbelj, rožmarin, sladki pelin, sivko, ognjič … Posamezna zelišča sem namočila v res dobra olivna olja, pustila stati, nato pa precedila in uporabila za izdelavo krem. Dodajala sem čebelji vosek in olja. Tako sem naredila na primer kremo proti bolečinam v sklepih ali preprosto ognjičevo kremo za roke. Delala sem tudi zeliščno sol, za kar sem uporabila piransko grobo sol in olje, na primer sivke ali sladkega pelina. Z možem sva kuhala tudi vrtnice. Iz dišečih cvetov sva naredila destilacijo, da sva dobila rožno vodo, pri vsaki kuhi pa se seveda nabere na vrhu tudi nekaj dragocenega rožnega olja. Res ga je malo, a se nabere. In tako bi lahko destiliral pravzaprav vsa zelišča in pridobival dišeč hidrolat in olja. Voda iz dišavnic je odlična, da se z njo tudi zgolj popršiš, na primer po koži in laseh.
Sicer pa se zdravilna zelišča doma najbolj pogosto uporabljajo za čaje. Lahko iz zgolj ene rastline, a sama večinoma delam mešanice, predvsem za zimski čas. Pravim jim kar čaji za vse križe in težave. Sušim jih v sušilniku, čeprav bi jih lahko tudi pustila v temnem prostoru. Na soncu se namreč zelišč ne suši, razen bezeg in kamilice. Preostalo sušimo v senci, sama pa imam sušilnik, kjer je temperatura okoli 35 stopinj Celzija. Naredim čajne mešanice iz melise, citronke, več vrst mete, materine dušice (ki sem jo letos že pobrala, saj je že cvetela), bezgovega cvetja, lipovega cvetja, ognjiča …
Tako kot ognjič uporabljate tudi ameriški slamnik.
Doma imam tako ognjič kot ameriški slamnik, ki je zelo znan za izboljšanje imunskega sistema. Cvetove slamnika lahko same pripravimo za čaj, lahko jih namešamo med druge rastline za čaj, prav tako pa sem cvetove namakala za tinkturo. Namakala sem jih v domačem žganju kakšne tri tedne in precedila. To se potem v času prehladov kakšne tri mesece uživa po kapljicah, nekje dvajset na dan, za boljšo odpornost. Ameriški slamnik sem namočila tudi v med, tako kot sicer pripravimo smrekove vršičke. Nadevala sem jih v kozarec in dodala gozdni med, pustila namočeno in nato precedila. To je odličen pripravek za otroke.
Zelišča pa niso samo za zimo.
Poleti se zelišča lahko odlično uporabijo za vodo z okusom, saj je zelo osvežilna. Uporabita se melisa, meta, zelo dobra je zelena meta za napitek mojito.
Mete imate kar veliko vrst.
Imam ananasovo, jagodno, čokoladno, citronasto, širokolistno z okusom limone, poprovo, zeleno, mačjo … Obstaja jih še več, na primer tudi jabolčna in vodna. Poprova in zelena imata zelo močan okus, limonina pa je verjetno najbolj praktična.
Zelišča uporabljate tudi za kuho in peko, ne samo za zdravilne »zvarke in maže«.
Uporabljajo se za peciva in potice, na primer meta in pehtran. Pehtran tudi posušim ali ga dam v zamrzovalnik. Pri kuhanju se veliko uporablja origano oziroma po naše dobra misel, ki se uporablja za pico. Že v starih časih smo dobro misel uporabljali za italijanski fokači podoben kruh. Naredili smo kruh, dali nanj maščobo in nadrobili dobro misel. Temu se je reklo postrugača, saj se je postrgalo ostanke od testa za hlebce. Italijani imajo torej fokačo, mi pa postrugačo, in zanjo se uporablja dobra misel – nikoli nismo govorili o origanu, ta izraz je prišel k nam pozneje, s pico.
Uporabljale so se lokalne rastline, danes pa imamo doma radi tudi bolj eksotične – marsikdo ima na primer doma lovor in žajbelj, ki sicer rasteta na morju.
Imeli smo majaron in šetraj za obare, pa drobnjak, peteršilj, pehtran, rožmarin. Dosti zelišč in začimb se je uporabljalo tudi pri kolinah, tako je bil za klobase nujen majaron. Vse to smo poznali že v mojem otroštvu, zdaj pa je več tudi »eksotičnih« zelišč. Zdaj imam zasajeno tudi stevio oziroma sladko zel, ki jo nasekljam v marmelado namesto sladkorja, ter še marsikaj. Sicer pa največkrat iz teh zelišč za kuho naredim tudi kar mešanice za različne vrste jedi, na primer za testenine mešam baziliko in origano. Baziliko, origano, malo rožmarina in domač suh česen tudi zmešam in imam za kakšna darila – mešanico dam v vrečico, zraven pa vrečko domačih testenin in je odlično darilo za novo leto. Baziliko sem si pred leti prinesla iz Grčije, kjer raste kar v obliki grmičkov in ne posamično po steblih, kot je običajno, tudi listi so malo drugačni – in sem prinesla seme. Iz bazilike delam tudi bazilikin pesto s pinjolami in malo parmezana ali jo namočim v olivnem olju, pesto delam tudi iz čemaža – tega nasekljam ter dodam sol in olivno olje. Pesto je odličen za hitro pripravo testenin.
Sicer pa je zelišč veliko in zdaj vsakič, ko grem v kakšno vrtnarijo, pogledam vsa zelišča, da vidim, če je kaj novega. Ravno danes sem spet kupila neko malo večjo baziliko, ki jo bom dala k paradižniku. Bazilika naj bi namreč rasla pri paradižniku, da ga varuje, prav tako pa ta že med rastjo prevzame njen vonj. Tako kot naj bi tudi šetrajka odganjala uši in jo na primer posadim med fižolom – tako se naravno poskrbi za zdravje vrtnin.
Sušite samo zelišča?
Sušilnik mi pride izjemno prav za zelišča, suho sadje in tudi gobe. Te se posušijo zelo hitro in ohranijo lepo barvo in vonj ter so odlične za juho. Od sadja pa sušim slive, hruške in jabolka ter tudi gozdne borovnice, ki pridejo prav pri prebavnih težavah.
Zelišča so področje, kjer se vedno najdejo nove ideje.
Res je. Značilne ameriške kukije, ki jih sicer pečem s čokolado, sem delala tudi z belo čokolado in meto in so bili odlični. Morda je kdo mislil, da so s konopljo … (smeh) Sicer pa je zeliščarstvo nekaj, kar ti hitro postane veselje in te kar vleče naprej ter ti daje delo in sprostitev. Zdaj sem si celo naredila oznake, ploščice iz nažagane stare trte, na katere sem zapisala imena zelišč – čeprav tega sama zase ne potrebujem.
To je torej bolj za nas, »telebane«.
Ja. (smeh)
Nekaj ima opraviti z zelišči tudi vaš mož Alojzij, ki je sicer tudi mojster za vino in jabolčni kis.
Mož namaka v domače žganje več kot petintrideset različnih rastlin. Začne s trobenticami in vijolicami, potem pridejo trpotec, rman, materina dušica, orehi, kostanjev cvet, meta, melisa in še marsikaj. Iz tega nastane domači »jagermaister«. Prav tako naredi borovničevec.
Z Jožefo sva za konec izmenjali še nekaj besed o arniki – tudi tam, kjer živi, je ta že izginila, na travniku, od koder so jo ljudje dobivali včasih, je danes ni več. Škoda, kajti kot pravi, je bila tudi arnika nekoč za vse križe in težave. Karkoli te je pestilo, si namazal z arniko, pa je bilo. Tako da morda ne bo odveč, če začnemo vsaj druga zdravilna zelišča malo bolj ceniti in jih ohranjati v svojih vrtovih. Sicer nam bodo za zdravje nazadnje res ostale samo tablete.