Jana Šušteršič, ki je leta 2014 postala zmagovalka šova Slovenija ima talent, ima za seboj zanimivo pot, ki jo je pripeljala do tega, da je končno našla sebe. Res je, Jana se tudi, ko kamere ugasnejo, veliko smeji, njena pozitivna energija pa je nalezljiva – čeprav je, kot pravi sama, včasih za koga celo malce preveč energična. Za svoje zdravje poskrbi s starimi domačimi babičinimi recepti in pretirano ne eksperimentira.
Jana, ste izobražena pevka, bi rekli, da vam je zato v šovu Znan obraz ima svoj glas kaj lažje pripraviti nastop?
Vokal mi vsekakor pomaga, ampak težje, kot sem si predstavljala, pa je fizično – pa ne samo fizično, ampak tudi igralsko. V vlogo se moram namreč vživeti, kar pa je precej drugačen način dela, kot sem ga bila navajena do sedaj. Običajno sicer izvajam veliko različnih žanrov, ampak na svoj način. Glasbeniki se namreč usmerjamo predvsem k avtentičnosti. Zanimivo pa je, da se je izkazalo, da mi to, da imitiram druge ljudi, pravzaprav še bolj pomaga pri iskanju svoje avtentičnosti.
Šolali ste se na prestižni glasbeni akademiji Berklee College of Music v ZDA ter tako brusili svoj talent, ki ste ga odkrili že zgodaj. Menite, da se mladi talenti dovolj zavedajo tudi pomena izobrazbe?
Vsak ima svojo pot, ki ga pripelje do tja, kamor želi, in ki je takšna, kot misli in čuti, da je najbolj prav. Večji del življenja sem bila pevka, ki je na ves glas zatrjevala, da se nikoli ne bom učila petja, ker sem mislila, da mi bo to vzelo moj osebni občutek in da bo moje petje postalo bolj tehnično. Igranja klasičnega klavirja sem se namreč intenzivno učila, kar je bilo zelo dobro, ampak mi je vedno manjkala določena svoboda, ki pa sem jo sebi zato naslednjih osem let dovolila vokalno, iz srca, intenzivno in popolnoma tehnično narobe. Potem pa sem se odločila za pavzo in šolanje. Všeč mi je bilo, da sem se naučila nekaj tehničnih stvari, ki mi lahko pomagajo, da čuvam svoj glas, da ga ne izgubim in da lahko nekatere stvari, ki jih čutim, naredim še boljše – če mi seveda uspe. Verjemite, da mi velikokrat ne uspe. Vokalno mi manjka še veliko, še zmeraj delam napake, še zmeraj »fušnem«, sem in tja pa še zmeraj ne vdihnem pravilno. Meni je ta pot ustrezala in me je pripeljala do trenutka, kjer sem našla sebe in se bom končno lahko predstavila kot jaz – solo. Naj vsak posluša sebe, svoje želje in naj ne pristaja na kompromise s svojimi sanjami. Če imaš v glavni jasno postavljen cilj, nekaj, kar ljubiš – seveda moraš vedeti, kaj to je – so poti različne, a če veš, kam greš, tja vedno tudi prideš.
Ste se kdaj počutili, da ste za kariero žrtvovali kaj, česar ne bi želeli?
V določenih trenutkih sem seveda čutila, da sem se morala žrtvovati. Seveda se moraš veliko stvarem odpovedati. Določene stvari v življenju se spreminjajo, moraš se naučiti prilagajanja, kar pa zahteva veliko energije. Mislim pa, da je bil vsak korak upravičen in da za nekaj, kar ljubiš, ni nič prevelika žrtev.
V šovu morate kdaj imitirati tudi koga, ki vam morda ni všeč. So takšne naloge težje?
Seveda pomaga, če izviraš iz tistega, kar je tebi najbližje. Jaz sem vseskozi poslušala zelo različne žanre. Da poskusim peti vse to, pa mi je pomenilo izziv. Iz vsega se lahko nekaj naučiš, vsak nov komad, ki ga slišim, je kot nova oseba v življenju – potem pa vidiš, ali ti ustreza ali ne, ali veš, kaj boš z njo naredil, ali bosta imela kakšno razmerje ali ne. (smeh) Stojim za tem, da je, če si glasbenik, dobro, da greš ven iz škatlic, ki so ti všeč, saj ti vsaka nova stvar – podobno kot v življenju – razširi obzorja. Ni treba, da ti je nekaj všeč, ampak lahko to poskusiš razumeti in se kot vedno iz tega nekaj naučiš. Iskreno, sem do zdaj najbolj uživala v vlogah, ki so bile daleč od Jane, ki jo zdaj poznamo. In ne, ko se šov konča, ne bom pela narodnjaških komadov. (smeh)
Kako kot zmagovalka resničnostnega šova Slovenija ima talent ocenjujete tovrstne projekte? Mislim, da je sodelovanje v tovrstnih šovih odlično, če to vzameš tako, kot je treba, s pravim namenom – da z vso ljubeznijo pokažeš, kar imaš, v našem primeru pa zraven še pomagaš mladim talentom in v teh turobnih časih nasmejiš in premakneš ljudi. Že prej sem bila in tudi zdaj bom ostala oboževalka te oddaje!
Sami ste imeli v primerjavi z marsikaterim sodelujočim že prej izkušnje z nastopanjem in glasbeno izobrazbo. Vam je to tudi po koncu šova pomagalo, da ste ostali na pravi poti?
Da mi nastopanje ni tuje, mi je takrat seveda pomagalo. So pa bili časi, ko je bilo tudi meni nastopanje tuje in me ni nihče vprašal, koliko sem stara, ampak so me samo vrgli na oder. Eden mojih prvih koncertov je bil že pred 10 tisoč ljudmi, nikogar ni zanimalo, da sem stara 17 let in da nimam niti enega dneva šolanja. Bila sem mala klasična pianistka – brez enega dneva z mikrofonom v roki. Vedeti moraš, zakaj se ukvarjaš z glasbo, se ji prepustiti in verjeti vase … Ni pomembno, koliko si star! Mislim celo, da imajo mlajši prednost, ker so pogumnejši in bolj uporniški! Več pa se pridobi samo s časom, jaz sem res imela to prednost, da sem pred talenti že imela izkušnje z nastopanjem, tako da mi nastopi pred publiko niso bil prevelik šok, srček pa mi je še zmeraj razbijal 386 na uro, verjemite mi. (smeh)
Glede na to, da ste bili prisotni tudi na srbski glasbeni sceni z rokersko skupino Neverne bebe, ali ste čutili kakšno razliko v glasbeni industriji in poslušalcih med Srbijo in Slovenijo? Je kje lažje uspeti?
Mislim, da kjerkoli so ljudje, je možnost za vse. Razlika je v velikosti države in v njenih kulturološko značilnostih – v tem, kaj imajo ljudje radi. Sama se v Sloveniji še vedno poskušam prilagoditi in se naučiti, kako vse funkcionira. Ne vidim poglavitnih razlik, razen v velikosti trga. Mislim, da je ogromno dobre glasbe, prisotne je tudi veliko tuje dobre glasbe.
Ste zadovoljni s tem, kako so vas sprejeli ljudje v Sloveniji?
Izredno zadovoljna sem s tem, kako so me sprejeli v Sloveniji. Res je, da sem na trenutke za določene ljudi za piko preveč energična — brez zamere, to je samo moja balkanska kri. (smeh) Od trenutka, ko sem prišla sem, sem v glavnem dobivala podporo. Najlepša stvar je, ko na ulici srečam ljudi, ki me prepoznajo. Ampak ne zato, ker bi bila vesela, da sem prepoznavna, ampak zaradi iskrenega nasmeha, ki sem jim razvleče po obrazu – to je zame največja nagrada, ker to pomeni, da sta se jih moje delo in glasba dotaknila. To mi je res najpomembnejše.
Živeli in izobraževali ste se na različnih koncih sveta, se zdaj počutite doma? Ali so obveznosti in daljava res tako velika ovira pri ohranjanju stikov, kot si včasih predstavljamo?
Kjer je želja, tam je možnost. Res pa je, da se tudi meni velikokrat zgodi, da zaradi vseh obveznosti malo izgubim stik z ljudmi. Ampak menim, da fizična razdalja ne pomeni nič – absolutno ne, ker sem živela tudi v mestih, kjer najbližjega soseda nisem videla deset let. V času, ko tehnologija napreduje, si lahko v stiku s komerkoli želiš. Uživam v Sloveniji, zelo rada pa tudi potujem. Prepuščam življenju, da se zgodi, bomo videli, kaj vse bo še prineslo, tako kot odgovor, kje je dom. (smeh)
Kako skrbite za svoje zdravje in kondicijo? Ali temu po vašem mnenju posvečate dovolj pozornosti?
Za svoje zdravje skrbim premalo, kar je zelo zelo narobe. Mogoče se vidi, da sem zadnje čase še malo slabotnejša – zelo sem shujšala, saj je oddaja zelo naporna, imamo ogromno vaj, fizično je to zelo izčrpavajoče. Zase ne skrbim niti približno toliko, kot bi morala, se pa vedno bolj trudim. Zadnje čase si hrano pripravljam in nosim s seboj na snemanja. Imam tudi resen načrt, da se, ko zaključimo oddajo, spravim nazaj v red, da začnem zdravo jesti in se dovolj gibati. Drugače pa se poskušam držati starih domačih babičinih receptov in stvari, za katere vem, da mojemu telesu ustrezajo že od malega, in ne pretirano eksperimentirati. Vsake toliko vzamem kakšen vitamin, če se res slabo počutim. Ne sledim nobenim dietam, super živilom, mogoče bi mi pomagale, ampak mislim, da ti nič ne more pomagati bolj kot stvari, ki so domače.
Na primer med? Vaš ded je bil čebelar …
Res je, moj deda je bil čebelar in bil je eden boljših čebelarjev v Sloveniji. Nikoli me ni pičila niti ena njegova čebelica, čeprav so ves čas letale okoli mene. (smeh) Odraščala sem tako, da sem jedla najboljši med na svetu, neposredno iz satja in sem bila zdrava kot dren. Babica je pa zelo rada nabirala naravne travčice in iz njih delala čajčke in podobno.
Kako pa premagujete stres?
Težko. Rekla bi, da je stres moj sovražnik številka ena, neverjetno sem občutljiva in senzibilna. Kar koli se dogaja ljudem okoli mene, pa naj bo to lepo ali slabo, to doživljam in reagiram zelo močno, zato ima to name velikokrat velik vpliv. Mislim, da ljudje zelo malo pozornosti posvečajo stresu kot dejanski težavi, zaradi katere lahko nekateri ljudje pozneje padejo tudi v depresijo. Ogromno ljudi to še vedno razume kot ponarejeno težavo. Sama poskusim biti čim več v naravi, saj me sprehodi izredno sproščajo, poslušam tudi glasbo – zelo me sprosti Mozart. Pomaga mi tudi meditacija, zdaj sem se zopet malo pričela ukvarjati z jogo, pred nekaj leti sem jo trenirala in mi je zelo ustrezala.
Kakšen je vas odnos do okolja in narave? Bi rekli, da živite naravi prijazno?
Za okolje naredim, kolikor lahko. Naravo obožujem in mislim, da je ne spoštujemo niti približno toliko, kot bi jo morali. Z njo resnično počnemo marsikaj slabega. Res bi rada videla, da bi ljudje lahko uvideli, da lahko za naravo preprosto poskrbimo – če vsak pri sebi spremeni osnovne stvari, ki lahko pripomorejo, da če naravi že ne moremo pomagati, ji vsaj ne škodujemo še bolj.
Ste opazili, da se odnos ljudi do okolja v državah, kjer ste še živeli, kaj razlikuje od odnosa do okolja pri nas?
Odnos je res odvisen od posameznikov, ne bi mogla primerjati, ljudje bi se tega morali vsepovsod zavedati. Res pa je tudi, da prav veliko ni v naših rokah – ampak dokler so ljudje, ki verjamejo v to, da lahko kaj spremenimo, in ljubijo naravo, potem ta možnost obstaja.
Velik del šovbiznisa je tudi videz. Mu sami pripisujete velik pomen?
Poskušam biti urejena. Mislim pa, da so neki ideali popolnih deklet popolnoma zgrešeni, z njimi sicer ni nič narobe, vsi radi vidimo »woooow« dekleta, ampak narobe je to, da se je v glave ljudi vtisnilo, da to mora biti tako in da je to edino, kar je lepo. Pozabili pa smo, da je lepota tudi nekaj drugega, to je tisto, kar je zame grozno. Sama s tem nisem obremenjena, ker zame lepota pomeni veliko drugih stvari, lepota je vsepovsod, kjer jo hočeš videti – ali je to 300-kilogramska pevka ali je to drevo … ma, zelen človek! Prav vse je lahko lepo, samo če sam v tem vidiš lepoto.
Poleg petja in očitno tudi imitiranja, je v vas morda še kakšen skrit talent ali strast, ki bi jo želeli pokazati?
Za imitiranje tudi sama nisem vedela, res je pa, da so mi, ko sem odraščala, prijatelji in družina govorili, da bi morala biti igralka. Takrat sem se jim smejala, zdaj pa sem prav želela to poskusiti in mi je postalo tako blazno všeč, da prav uživam v tem. Uživam v kreativnih stvareh in rada odkrivam nove stvari, v katerih uživam in mi gredo od rok! Bomo videli! (smeh)