Odlično pevko Jadranko Juras poznamo tudi kot zagovornico živali in veganko. Je izredno zanimiva sogovornica z izdelanimi stališči, ki jih zna primerno argumentirati. Pa tudi ona je vendarle z leti postala »mehkejša«, čeprav se njeno mišljenje v osnovi ne spreminja.
Že nekaj let je od tega, kar ste nazadnje dali intervju za revijo Bodi eko. Takrat ste dejali, da svojo publiko ozaveščate o družbenih problematikah. Katera je trenutno problematika, ki bi jo želeli izpostaviti in zasluži največ pozornosti?
Še vedno ista problematika, in sicer zlorabljanje in izkoriščanje živali za prehrano, torej za nekaj, kar ni življenjskega pomena za ljudi.
Poznamo vas kot veganko in ekološko ozaveščeno osebo. Zakaj in kako ste se odločili za ta slog življenja in kaj ta slog pravzaprav pomeni, kaj vse vključuje?
Sem veganka, nisem pa kaj posebej ekološko ozaveščena. To je prišlo zraven, vzporedno z veganstvom in ni bil pa moj primarni namen. To pomeni, da iz svojega načina življenja izključujem, kolikor je praktično mogoče, vse oblike izkoriščanja živali – torej za hrano, obleko, kozmetiko itd. Za veganstvo sem se odločila izključno zaradi živali, ker ne bi mogla živeti sama s sabo, vedoč, da za moje potrebe, ki niso življenjskega pomena, nekdo trpi in je ubit. Prehranjevanje z živalmi in oblačenje v živalsko kožo je danes odločitev, ne nuja. Kar pa se ekološke ozaveščenosti tiče, pa se trudim, da kupujem lokalno in predvsem, da kupujem malo oz. samo toliko, kolikor potrebujem za preživetje.
Bi rekli, da živite zdravo? Kaj za vas pomeni »živeti zdravo«?
Ne vem, ali živim zdravo. Živim v skladu s svojo etiko in bolj me zanima odnos do okolja in življenja okoli mene, kot da bi vedno poveličevala samo sebe in svoje občutke ter želje. Torej, da bi sebe postavljala v center. Skušam sobivati in ni mi vseeno, kaj s svojim načinom življenja delam okolici in drugim.
Pa se kdaj pregrešite – katera je skušnjava, ki se ji ne morete upreti?
Kar se veganstva tiče, ne grešim, ker vsak greh bi pomenil trpljenje in smrt nekoga drugega. Stvari se tudi sicer ne lotevam površno in na pol.
Ali doma sami kuhate? Kaj najraje pripravite – bi nam lahko zaupali kakšen recept?
Da, doma kuham sama. Nisem sicer pretirano navdušena nad kuhanjem in gospodinjstvom na sploh, ampak nekod mora. Zelo rada delam musake in lečino pito. Lečino pito naredim tako, da skuham lečo in potem v ponvi, voku oz. drugi posodi prepražim čebulo, dodam narezan suh paradižnik, česen, potem dodam včasih gobe, nato lečo in na koncu špinačo. Vse to mešam in pustim, da se ohladi. Nato pa preložim na listnato testo, zvijem in spečem v pečici. 😋 Zelo preprosto, lahko dodajamo različno zelenjavo, po želji, dodam tudi oreščke, pa jedilni kvas, včasih veganski sir …
Kaj pa tako priljubljena superživila – po njih posegate?
Niti ne. Občasno pijem pšenično travo, pa kakšno spirulino pojem.
Kako se spopadate z vsakdanjim stresom? Kaj je tisto, ki vas spravi v stres?
Težko se spopadam, ker ga ne zaznavam, pa me potem naenkrat vrže, postanem apatična in potrta. Takrat se iskreno pogovorim sama s sabo, z možem, hodim prej spat, včasih se tudi moksam, ker mi zelo pomaga, pa na daljše sprehode začnem hodit s Kajo. Me pa v stres vedno spravi, ko se zavem, kaj doživlja milijone in milijone živali ta trenutek, pa ne morem pomagati. Nemoč me najbolj uniči. Pa sprenevedanje in ko gledam, česa vse so zmožni ljudje za neki navaden papir, ki se mu reče denar. To me res do konca potolče, ko cilji upravičujejo sredstva. Ker ne razumem, kako je lahko to, kar se dogaja, večini normalno in sprejemljivo. Pa ne mislim samo na odnos do živali, tudi na odnos med ljudmi.
Kako aktivirati ljudi, da bi razmišljali in delovali tako – da bi živeli zdravo in prijazno do živali in okolja, pa tudi do soljudi? Kakšne so vaše izkušnje?
Predvsem s tem, da to, kar si želiš od drugih, si najprej sam.
Ste kdaj zaradi svojega razmišljanja naleteli tudi na odpor ljudi? Kako jim odgovarjate in kaj menite o takšnih ljudeh? Je strpnost za vas vrlina? Do kod po vašem mnenju seže strpnost oz. ali ima mejo?
Zelo pogosto, a čedalje manj. Na odpor človek naleti, ko govori resnico, ki je neprijetna in katere del smo vsi. Ljudje se nekih vzorcev držijo do onemoglosti in le redki so se pripravljeni izprašati o samoumevnih stvareh, o načinu življenja, o posledicah, ki jih tak način življenja prinaša in pušča. Ne zavedamo se, da se naše pravice nehajo tam, kjer se začnejo pravice drugega. Da bi morala biti pravica do lastnega življenja pred pravico do gurmanskega užitka. Ker kot sem že rekla, prehranjevanje z mrtvimi živalmi za nas ni življenjskega pomena. Je odločitev. Strpnost vsekakor je vrlina, je pa res, da nikakor od mene nihče ne more zahtevati, da sem strpna medtem, ko sem vsako uro priča pokolu 5.000.000 kopenskih živali samo zato, ker naj bi ljudje imeli pravico do tega. Se v resnici zavedate kaj pomeni 5 MILIJONOV živali VSAKO URO? Pa zakol je zadnji stadij, življenje do tega dneva je namreč mizerno in polno trpljenja.
Radi imate živali – kateri živalski prijatelji trenutno živijo z vami? Kako prepričati ljudi, da bi večkrat zašli v zavetišče za živali in morda pomagali kateri od zapuščenih živali?
Živalim priznavam pravico do lastnega, enega in edinega življenja, ki ga imajo. Tako kot mi na kraj pameti ne pade, da bi ubila človeka, mi na kraj pameti ne pade, da bi ubila oz. bila posredno vpletena v poboje živali z nakupom živalskih produktov.
S prepričevanjem ljudi imam slabe izkušnje na dolgi rok. Nekateri se prebudijo, drugi se pač ne. Na srečo se jih prebuja čedalje več. Ker pa je ta družba še vedno izrazito antropocentrična in v odnosu do živali specistična, je seveda posledično tudi odnos do živali še vedno žalosten. Do psov še nekako lahko človek zbudi sočutje, do mačk že malo manj, krave, pujsi, kokoši, ribe … to je pa že na pol znanstvena fantastika. Za večino te živali sploh ne obstajajo. Pa je zanimivo, ker teh živali je na milijarde na tem planetu. Pa vse dobro skrite očem, da ne vzpostavimo stika, da nimamo možnost dojeti, da so čuteča bitja, ki si želijo živeti in bežijo pred trpljenjem in smrtjo. Tako kot ljudje.
Trenutno z mano živi pet mačk in Kaja. Pa v začasnem bivanju imamo psico Kiki. Lupa je šla čez poletje v varstvo in ostala kar tam. Zdaj je tam kraljična in uživa.
Ste znana glasbenica – ali trenutno pripravljate kaj novega, bo v kratkem kakšen koncert?
Bila sem na Češkem, kjer sem pela v Narodni operi v Ostravi. V Slovenijo sem se vrnila sredi decembra in takoj sem imela koncert v Kulturnem domu Krško, kjer sem predstavila svojo prvo jazzovsko ploščo z naslovom »Paris Honey«. Upam, da kmalu za tem tudi uspem z izdajo tega albuma, ki je bil letos posnet.
Kje največkrat dobite navdih za glasbeno ustvarjanje – kaj je tisto, kar vas žene naprej?
Naprej me žene glasba sama. Obožujem klasično glasbo, vsak dan jo poslušam in ne morem se naužiti teh čudovitih zvokov. Ko si na odru in začneš ustvarjati oz. poustvarjati – tega se ne da opisati. To je skoraj zunajtelesni občutek. Zelo rada pa poslušam tudi jazz glasbo.
Kozmetika – nobena ženska ne more brez nje. Kaj uporabljate – kupujete eko bio kozmetiko, na kaj ste pozorni pri sestavinah? Ali kdaj tudi sami naredite svojo negovalno kozmetiko doma, morda po kakšnem receptu iz revije Bodi eko?
Večino kozmetike kupujem v Orci, kjer imajo večinoma vegansko kozmetiko. In to zelo dobro. Tudi ličila. Sicer pa nisem preveč obsedena s tem in v kopalnici preživim zares malo časa, posledično imam tudi samo en tonik in eno kremo. No ja, po novem še eno nočno.
Kaj pa oblačila – je pomembno, da so iz eko, neživalskih materialov? Kaj menite o vegetarijancih, ki nosijo usnjene čevlje, pasove in torbice z izgovorom, da je to pač »stranki produkt«?
Veganstvo je način življenja in ni dieta. Posledično vegani ne kupujemo izdelkov, ki so iz živalskih materialov. Usnje ni stranski produkt, je uspešna gospodarska panoga in velikokrat je meso stranski produkt in ne usnje. Ljudje smo za opravičevanje lastnih dejanj vedno pripravljeni najti sto in eno opravičilo. Vem, ker sem počela isto. Pa sem se potem naučila soočati z resnico in si prenehala metati pesek v oči. Ne za ceno življenja nekoga drugega.
Bliža se zima in kmalu bomo videli zmrzljive gospe v krznu. Kaj bi jim sporočili?
Da je življenje lepo in da si ga vsak želi živeti. Da enako kot one tudi živali ljubijo svoje eno in edino življenje. Da bi bilo še mnogo mnogo lepše, če bi znali živeti odgovorno. Če bi znali sobivati in se za trenutek vprašati o drugih ter se distancirali od tega, kaj si jaz želim in to za vsako ceno zadovoljevati.
Zelo rada delam musake in lečino pito. Lečino pito naredim tako, da skuham lečo in potem v ponvi, voku oz. drugi posodi prepražim čebulo, dodam narezan suh paradižnik, česen, potem dodam včasih gobe, nato lečo in na koncu špinačo. Vse to mešam in pustim, da se ohladi. Nato pa preložim na listnato testo, zvijem in spečem v pečici. Zelo preprosto, lahko dodajamo različno zelenjavo, po želji, dodam tudi oreščke, pa jedilni kvas, včasih veganski sir …
Življenje je lepo in si ga vsak želi živeti. Da enako kot one, ki nosijo krzno, tudi živali ljubijo svoje eno in edino življenje. Da bi bilo še mnogo mnogo lepše, če bi znali živeti odgovorno. Če bi znali sobivati in se za trenutek vprašati o drugih ter se distancirali od tega, kaj si jaz želim in to za vsako ceno zadovoljevati.