Hiša Ljubhospica je ob podpori Lekarne Ljubljana pred dobrim letom dni ponovno odprla svoja vrata neozdravljivo bolnim ob koncu življenja in nadaljevala s svojim poslanstvom – nudenjem brezplačne 24-urne celostne hospic paliativne oskrbe. »Hiša stoji na dveh temeljih. Prvi je ljubezen, drugi pa svetost življenja. Trdo smo prepričani, da ima vsak človek pravico, da svojo pot zaključi na dostojen način. Odhod iz tega sveta namreč pomeni, da dostojanstveno pokažemo vso razsežnost človeškega življenja v vsej njegovi lepoti,« pravi Dr. Marjan Sedej, direktor Hiše Ljubhospica.
Edina hospic stacionarna ustanova v Sloveniji
Ob podpori Lekarne Ljubljana edina tovrstna hospic stacionarna ustanova v Sloveniji nadaljuje s svojim poslanstvom, ki poleg namestitve in osnovne oskrbe vključuje tudi zdravstveno oskrbo (lajšanja/blaženja motečih simptomov bolezni), zdravstveno nego in nudenje psihosocialne in duhovne opore bolnim.
Kot pravijo v Hiši Ljubhospica si želijo, da ta nikoli več ne bi zaprla svojih vrat. V letu 2016 so v Hiši Ljubhospica vzpostavili multidisciplinarni tim strokovnih sodelavcev in nudili nastanitve 71 bolnim z neozdravljivo boleznijo ob koncu življenja: »Glede na število uporabnikov smo postopno zaposlovali in vzpostavili interdisciplinarni tim Hiše Ljubhospica. Dejavnost smo v zagonskem letu izvajali s kadrovsko ekipo 12 redno zaposlenih, ki je skupaj s podpornimi službami zagotavljala 24-urno izvajanje hospic paliativne oskrbe.«
V hiši je v tem letu umrlo 63 oseb, tri so bile zaradi stabilnega in izboljšanega zdravstvenega stanja premeščene v domove za starejše, v leto 2017 pa je prešlo 5 bolnih. Največ bolnikov je prišlo z onkološko diagnozo, nekaj (10) z drugo – nevrološko ali interno diagnozo. 11 bolnikov je imelo poleg onkološke še dodatno, spremljajočo diagnozo.
Svojci močno olajšajo bolečino umirajočim
Sodelavci v Hiši Ljubhospica pomagajo in podpirajo ne samo bolnika ampak tudi njegove najbližje v težkih trenutkih: »Nudili smo tudi podporo 164 svojcem nastanjenih bolnikov – nekaterim od njih tudi v procesu žalovanja. Skupaj smo nudili celostno oskrbo 235 uporabnikom.« Kot pravijo zaposleni v Hiši Ljubhospica ravno svojci močno olajšajo bolečino umirajočega: »Če ob umirajočem ni svojcev, so močnejše tudi bolečine. Pri takšnih bolnikih običajno potrebujemo več medicinske oskrbe.« Opažajo tudi, da je smrt v Sloveniji še vedno tabu in da svojci v veliki meri še niso pripravljeni biti prisotni med umiranjem,čeprav je tudi to del življenja. Umiranje v Hiši Ljubhospica lahko tudi močno razbremeni svojce, ki niso usposobljeni za oskrbo umirajočega in jim tako omogoči več časa in energije za iskreno slovo od umirajočega, saj se lahko posvetijo odnosu in ne običajno zahtevni medicinski oskrbi človeka, ki se poslavlja.
Bivanje v Hiši Ljubhospica je brezplačno
Dr. Sedej izpostavlja, da je bivanje v Hiši Ljubhospica brezplačno, ta namreč ni hiralnica, ampak govorimo o življenju, človeka dostojen zaključek življenja je namreč pravica vsakega od nas in ne le privilegij nekaterih: »Kar si želimo v prihodnje je, da država čim prej v svoj sistem umestiti stacionarni hospic kot obliko oskrbe v zadnjem obdobju življenja. Hiša Ljubhospica ni pomembna le zaradi ustvarjanja varnega prostora s pogoji za najboljšo možno podporo ljudem v procesih zaključevanja življenja oz. v procesih žalovanja, ki številnim hudo bolnim in njihovim svojcem iz vse Slovenije daje brezplačno oskrbo, temveč tudi zaradi spreminjanja kulture družbe v odnosu do smrti in umiranja. Tudi naprej se bomo trudili, da bo hiša nadaljevala z delovanjem v dobro tistih, ki jo potrebujejo.«
Bolniki v Hišo Ljubhospica so bili sprejeti in oskrbovani ne glede na kraj bivanja in starost; prednost pri sprejemu so imeli bolni po vnaprej določenih kriterijih za sprejem, in sicer na osnovi zdravniškega mnenja z oceno preživetja, socialne situacije bolnika in družinske situacije – v polovici primerov so sprejeli tiste z zahtevnejšo zdravstveno in težjo psihosocialno situacijo in ki so bivali doma.
»Upamo, da bodo ta model oskrbe kot pomemben del razvoja civilizacije prepoznala tudi država.«
Kot pojasnjujejo bo Lekarna Ljubljana tudi v prihodnje nudila podporo gibanju hospic in po svojih močeh še naprej omogočala delovanje Hiše Ljubhospica, čeprav ji novi Zakon o lekarniški dejavnosti postavlja vrsto omejitev pri poslovanju, kar bo vplivalo na obseg sredstev za družbeno odgovorne projekte: »Upamo, da bodo ta model oskrbe v zadnjem obdobju življenja kot pomemben del razvoja civilizacije prepoznala druga podjetja in organizacije, in seveda sama država, da bo človeka dostojen zaključek življenja pravica vsakega od nas in ne le privilegij nekaterih.«