Prijava
Kdaj je delo nuja in kdaj postane oblika zasvojenosti? Meja je pogosto tanka, saj se zdi, da živimo v času, ko je preobremenjenost izjemno razširjena. Vendar pa zagotovo obstajajo ljudje, ki delajo precej več, kot bi bilo nujno za preživetje, kar ima lahko izredno negativen vpliv na druga področja življenja. V tovrstnih primerih lahko govorimo o deloholizmu, kar je izraz, ki ga je prvič uporabil psiholog Wayne Oates, in sicer leta 1971.
Obsesivne misli, težave s spanjem in povišanim krvnim tlakom ter skrhani odnosi
Deloholizem je mogoče definirati kot neobvladljivo potrebo po delu, ki postane osrednji smisel življenja. Običajno sicer ne gre za uradno priznano motnjo, kar pa še ne pomeni, da ni deloholizem zelo resna težava, ki postaja postopoma vedno večja. Oseba začne zanemarjati vsa druga področja, ki so v življenju pomembna. To večinoma vključuje tudi oddaljitev od bližnjih. Zaradi deloholizma lahko »delate« tudi takrat, ko v resnici sploh ne delate, saj se vaše misli nenehno vrtijo okoli nalog, ki vas še čakajo.
Pojavijo se lahko občutki panike, nemalokrat pa tudi krivde. Če dobite pohvalo, povezano z vašim delom, vas preplavijo občutki evforije, hkrati pa to razumete kot znak, da morate delati še več in še bolje. Deloholizem lahko postopoma vodi do resnih zdravstvenih težav. Pogoste so težave s spanjem in tesnobo, osebe, ki so »zasvojene z delom«, pa imajo nemalokrat tudi povišan krvni tlak, s čimer se poveča tveganje za srčno-žilna obolenja. Čeprav deloholizem sam po sebi večinoma ni priznan kot motnja, je lahko tesno povezan z nekaterimi drugimi diagnozami, na primer z obsesivno-kompulzivno motnjo.
Deloholizem ni zgolj stvar individualne odgovornosti
Prvi korak je seveda ta, da si priznate, da imate težavo, kar pa je v svetu, ki slavi delavnost kot eno najpomembnejših vrlin, četudi to pomeni popolno izčrpanost, pogosto zelo težko. Situacija pa je seveda še bolj zapletena, če ste odraščali v družini, v kateri je bil deloholizem nekaj povsem običajnega. Včasih se sicer lahko deloholizem razvije tudi iz pretekle travme. Če ste morali v preteklosti zelo garati za osnovno preživetje, imate lahko kljub spremenjenim okoliščinam občutek, da bi se vse sesulo, če bi zgolj malce popustili. Tako deloholizma ne smemo dojemati kot izključno individualno težavo, saj gre za nekaj, kar je lahko močno družbeno pogojeno.
Kako ukrepati?
Spoznanje, da vaš odnos do dela ni najbolj zdrav in da je čas za spremembe, je zagotovo vsaj polovica poti. Vendar pa boste morali seveda prehoditi tudi drugo polovico. Svetujemo vam, da poskušate določiti nekaj osnovnih pravil, ki vam bodo pomagala pri tem, da zmanjšate količino časa, ki ga posvečate delu. Zelo koristno je na primer to, da določite, kdaj boste nehali delati, in da to seveda tudi upoštevate.
Če ste se na primer odločili, da po 5. uri popoldne ne boste več delali, nastavite alarm, ki vas bo spomnil, da je čas za odhod domov (oziroma za druge dejavnosti, če delate od doma) – ne glede na to, koliko dela vam še ostaja. Pri tem vam lahko pomaga tudi to, da se že vnaprej odločite, kaj boste počeli popoldne. Če boste vedeli, da vas po delu čaka nekaj prijetnega (na primer druženje s prijatelji, lahko seveda tudi s pomočjo videoklica), se boste lažje odklopili. Včasih sicer zgolj tovrstni ukrepi ne zadostujejo. Če opazite, da ne morete nikakor zmanjšati količine časa, ki ga posvečate delu, in da vas misel na delo malodane obseda, je vsekakor zelo priporočljivo, da razmislite tudi o strokovni pomoči.
