Ljubezen do sebe: 5 nasvetov, kako postati lastna »duša dvojčica«

Ljubezen do sebe je osnova srečnega, mirnega življenja. Vendar pa to ni nekaj, v kar bi se lahko preprosto prisilili. Pozitivne afirmacije pogosto niso dovolj.

Prepiri med partnerjema so lahko koristni

Prepiri so lahko koristni za okrepitev vezi med partnerjema – če seveda niso povezani z nespoštljivostjo in nasilnim obnašanjem.

Redno pitje kave je lahko koristno za vaše srce

Študija, ki je bila predstavljena na letošnjem kongresu Ameriškega združenja za kardiologijo, prinaša dobre novice za ljubitelje kave. Ne le da zmerno uživanje kave...

Kaj je krivo za slabost med vožnjo?

Nekateri ljudje imajo med vožnjo tako hude težave s slabostjo, da se ne morejo osredotočiti na nič drugega.

Ajurvedski nasveti za boljše duševno zdravje

Eden od glavnih ciljev ajurvedskih tehnik je vzpostavljanje ravnovesja med telesom, umom in dušo.

Začinite svoje zdravje s super začimbami

Začimbe in zelišča so zagotovo nekakšno superživilo. V njih so namreč skoncentrirane številne izjemno koristne snovi.

Rastline, ki ugodno vplivajo na centralni živčni sistem

V rastlinah najdemo veliko sestavin, ki delujejo na centralni živčni sistem in imajo pogosto pomirjevalni ali stimulativni učinek na naše telo.

Ali vas občasno preseneti nadpovprečno močna menstruacija?

Menstruacije so večinoma precej šibke, spremljajoči »simptomi« pa mili, občasno pa vas kljub temu preseneti zelo močna menstruacija.
Osebna rastDamjana Bakarič: Premagati tesnobo?! Ni lahko, vendar se da!

Damjana Bakarič: Premagati tesnobo?! Ni lahko, vendar se da!

MORDA VAS ZANIMA

O tesnobi, ne povsem običajni, ki jo čutimo pred pomembnim sestankom, izpitom ali javnim nastopom, pač pa o tisti, ki hromi, ko je najmanj potrebno, ki preraste v motnjo, paniko in resno kali dušni mir, se od leta 2016 pogovarjamo na glas. Knjiga Na tesnobi je prekinila moreči molk, misel, da postajamo blazni, drugi del Na boljše pa vliva upanje, da je pot skozi pekel vendarle mogoče prehoditi. Kako preživeti in živeti po izkušnji, ki je ne bi privoščili niti najhujšim sovražnikom, smo se pogovarjali z Damjano Bakarič, novinarko, blogerko, vlogerko, predavateljico, svetovalko pri izgorelosti in tesnobi ter avtorico knjižnih uspešnic.

- Oglas -

Tesnoba, panični napadi, misel, da človek ne bo zdržal ali obvladal sebe in vsega, kar se je še včeraj zdelo nekaj povsem običajnega … Kako ste jo prepoznali?

Anksioznost je pri meni prišla skupaj s panično motnjo zaradi izgorelosti. Imela sem stres na stres, več kot dvajset let, navajena sem bila delovati tako, a potem me je čez noč udarilo tako silovito, da sem se razsula na milijone koscev. Sprva nisem imela pojma, kaj se mi je zgodilo (adrenalni zlom), tavala sem v temi in jo želela odrivati. Zakaj se to zgodi? Zaradi odnosa do sebe, za tem odnosom je vedno naše otroštvo, zaradi odnosov z drugimi, ker dajemo preveč, nazaj ne dobimo toliko ali celo ničesar. Isto velja za odnose v službi. Ko dajemo vse od sebe in se trudimo, nikjer pa ni videti učinka. Lahko si tesnoben brez izgorelosti, lahko imaš panično motnjo brez izgorelosti. Pri meni je šlo za vse troje.

Ste se skušali vprašati, zakaj?

Seveda. Vsak dan se sprašujem in razmišljam o teh rečeh. Opazujem sebe, ljudi, zanimajo me vsa ta naša človeška stanja, odnosi do sebe, do drugih, rane, otroštvo. Preveč. Otrok, ki ni odraščal v varnem in ljubečem okolju, kjer bi se torej on sam počutil varnega, ima seveda več možnosti za te stiske. Vzroki so različni; običajno nepredelane travme, ljudje, ki jih stiska, pa niso v stiku s svojimi čustvi, paničen napad se zgodi, ko čutijo, da bodo čustva udarila na plan, ker so jih tako dolgo tlačili. Ko je telo predolgo pod stresom, ko telo živi v preživetvenem načinu, ob izgorelosti, različno. To so običajno empatični, ustrežljivi ljudje. In če vse to še združiva s tistimi, ki imajo narcistično motnjo, znajo izvrstno manipulirati, psihopati in sociopati, ki se lepijo na empate, bodisi v zasebnem življenju ali službi, je majhna verjetnost, da bi se izvlekli brez anksioznih motenj ali paničnih napadov. Tako na prvo žogo in zelo na hitro.

Damjana Bakarič
- Oglas -

Je tesnoba ozdravljiva, se je panike mogoče znebiti?

Seveda. A najprej moraš spoznati in začeti verjeti, da je v tebi moč. A ne gre brez dela, spreminjanja vsega. Kot da bi sebe postavil na novo. Dejansko je treba z mislimi, prepričanji, navadami in drugim načinom delovanja vzpostaviti v možganih drugačne povezave, postati drugačen ti. Veste, veliko ljudi živi življenje, ki ohranja in hrani anksioznost. Začeti je treba pri mislih, prepričanjih, navadah, vzorcih, treba je spremeniti pogled na svet. Morate vedeti, da je treba garati vsak dan, znova in znova. In še se zgodi, da človek pade, še posebej ko je utrujen, ko se mu morda odpre več »front«, a če se zaveda, če se zna ustaviti in se pogledati, počasi začne opažati napredek.

Kaj nam generalizirana anksioznost, pri kateri so prisotne nenehna tesnobnost, zaskrbljenost in napetost, skuša povedati, sporočiti?

V prvi vrsti to, da s seboj ne ravnamo prav lepo, da je nekaj narobe, da ne živimo prijazno do sebe, da moramo nujno pogledati vase, na koncu vedno v otroštvo, ko se dovolj stabiliziramo. Najprej ni pametno tega odkrivati, dokler smo šibki. Povezana je tudi z alkoholizmom. Odrasli otroci alkoholikov so nagnjeni k anksioznim stanjem, depresiji, »ustrežljivčki«, ki niso dobili sporočila »vreden si«. No, take notranje imperative imajo tudi tisti, ki niso odrasli otroci alkoholikov. Veliko je v otroštvu, ne vse, a večina. Vse življenje počneš stvari, da bi od drugih dobil priznanje, da si vreden, da te imajo radi. Tako povsem pozabiš nase, na svojo bit, svoja čustva. Slediš kot norec tej izjemni in neusahljivi potrebi biti ljubljen. Potem padeš v odvisnosti ali v perfekcionizem.

Slednji je le odraz pomanjkanja samozavesti in samospoštovanja, kitenje z uspehom pa človeka ne opremi z občutkom vrednosti. Brez sprenevedanja, to je precej žalostno, kajti vse življenje podrediš iskanju tega občutka in delaš sebi v škodo. Tesnoba je prijateljica, panični napadi so prijatelji, ki sporočajo, naj se vendarle prenehamo bičati in sovražiti. Treba je prevzeti odgovornost za svoje življenje in tudi izstopiti iz vloge žrtve. Opazila sem, da ljudje, ki imajo tovrstne stiske, niso asertivni. Asertivnost je ključna in nujna, moramo se je naučiti, potem bodo stvari lažje. Seveda pa ne smemo zanemariti sveta, kulture, časa, v katerem živimo. Te hude tesnobe je bilo že prej precej; imeli so jo veliki umi, pa vendar; vse večja socialna neenakost, ne glede na trud, ki ga vlagamo, uspeh (osnovno preživetje) ni zagotovljen, degradacija poklicev, vedno večja individualizacija ljudi namesto pristne povezanosti, tekmovanja, ki nam ga privzgojijo že zelo zgodaj, šole, službe, vedno večja finančna negotovost, vse to človeka peha v zaskrbljenost, obup. To so dejstva. Obremenjenost z videzom, kult mladosti; ljudje so tesnobni zaradi strahu pred staranjem, smrtjo, izgubo partnerja, danes jih jemljemo kar s polic, in ko nekaj ne gre, zavržemo. Po drugi strani pa imamo ljudi, ki vztrajajo dobesedno v psihično in tudi fizično smrtonosnih odnosih.

Damjana Bakarič

Pred časom je bila na televiziji oddaja o paniki in panični motnji, kjer so o njej govorili z nasmehom na obrazu, jo primerjali s tremo pred izpiti, menite, da jo tisti, ki je še niso doživeli, sploh razumejo?

Paničnega napada se ne da primerjati s tremo pred izpiti! To je stanje boj ali beg, ki traja nekaj minut, a zdi se, da traja neskončno dolgo. Ljudje so prepričani, da imajo srčni napad, da se jim bo zmešalo. Gre za občutek izgube nadzora in vsega poznanega. To so hudi in pretresljivi občutki, še posebej ko se zgodijo prvič. Resno misliš, da si nor. Mislim, da jo nekdo lahko prek študija in knjig približno razume, vendar je nekaj povsem drugega, če si jo izkusil na svoji koži. Ne, ne moreš usvojiti tega znanja le iz knjig, žal mi je, ne gre.

- Oglas -

V knjigi Na tesnobi pogosto izražate bojazen pred antidepresivi, pomirjevali, ki nekaterim  tudi pomagajo …

Super je imeti kupe ljudi s težavami, ki iščejo rešitev v pomirjevalih, antidepresivih in antipsihotikih ter se poistovetijo s svojo nemočjo. To so najboljše stranke, verjetno dosmrtne. Zagotovljen dohodek. Kolega psihiater mi je dejal, da so psihiatri najprej v službi farmacije, da jim na medicinski fakulteti tako »natrenirajo« um. Takoj ko slišijo simptome, v glavi že listajo po seznamu »pomagal«. In to je katastrofa. Z zdravili ne zdravimo vzrokov, ampak utišamo simptome. Seveda pomagajo, stabilizirajo, pomirijo. Koliko je tu placeba, ne vem, a dejstvo je, da ne boš pozdravil ne svojega telesa ne uma s tem, da boš jemal tablete, spremenil pa ničesar v svojem življenju in gledal stran od svojih ran, čustvenih stisk. Nikoli nisem trdila, da so ljudje šibki, ker jemljejo tablete. Razumem njihovo stisko, tudi sama sem bila v njej in na robu tega, da z njimi začnem tudi sama, le opozarjam na drugačen vidik. Ko se stabiliziraš s tabletami, je na vrsti delo, iskanje vzrokov.

Rešitev, kako ponovno vzljubiti življenje, se otresti strahu, je verjetno toliko kot strahov. Obstaja morda rešitev, ki vsaj približno lahko pomaga vsem?

Nisem še slišala, da narava komu škoduje. Da narava spravlja v stres, da hoja ubija ali te dela nemirnega. Da te hribi naredijo tesnobnega, razen če se podajaš v nekaj, kar je res na tvoji meji. Nisem še slišala, da meditacija/čuječnost/dihanje s prepono ne pomagajo. Nisem še slišala, da dober pogovor s človekom, ki ga imaš rad, škoduje. Nisem še slišala, da pristnost ljudi dela nervozne in jim otežuje življenje. Nisem še slišala, da soočenje s samim seboj slabša življenje. Nisem še slišala, da branje navdihujočih knjig ljudi spravlja v tesnobna stanja, žalost in depresijo. Nisem še slišala, da krog prijateljev, iskrenih prijateljev, koga dela nesrečnega.

Damjana Bakarič

Ste slišali kakšno pikro na račun svojih knjig in kdo je ob kritiziranju najglasnejši?

Uff, nekaj jih je bilo, a največ takšnih kritik je prišlo s strani pogumnežev, ki se skrivajo za lažnimi profili in po spletu žalijo vsepovprek. Všeč mi je, da sem z osebno in odkrito izpovedjo odprla v Sloveniji prostor, kjer zdaj vsi govorijo o svojih paničnih napadih in anksioznosti, izgorelosti. Je bilo pa zafrknjeno; nisem vedela, kaj pričakovati. Od leta 2016 prejemam odkrita, prelepa, čustvena, trpka, pristna pisma ljudi, ob katerih je težko ostati ravnodušen.

Kako pa na vas gleda stroka?

Hm, bolj so tiho. Nihče še ni pristopil do mene. Le zdravniki se zasebno obračajo name, da jim pomagam, ker jih pokonci držijo moji zapisi na Facebook strani Na tesnobi. Ko se mi je to zgodilo prvič, nisem mogla verjeti. Moji knjigi sta v Sloveniji na bralnih policah DZS uvrščeni med ezoteriko in pop psihologijo ter med priročnike, na Hrvaškem menijo, da Na tesnobi (Kako sam pregorjela, op. p.) sodi med strokovno-znanstveno literaturo, osebno izpoved, prozo. Smešno, ne? Knjiga Na tesnobi zame ni priročnik, saj govori o resnih čustvenih stanjih in stiskah, poleg moje zgodbe je v njej še deset zgodb drugih ljudi, a pomembno je, da se knjiga bere, da je v knjižnicah nanjo še vedno (tri leta po izidu, op. p.) čakalna vrsta in da pomaga ljudem. To je to!

Kako se počutite ob izjavah novodobnih gurujev, ki pravijo »sreča je izbira, misli pozitivno, svet je lep, ne smili se sam sebi«, ponujajo instantne rešitve, pozitivne afirmacije?

Do neke mere je moje počutje izbira, seveda. A sem zelo proti tlačenju jeze in žalosti ter vseh čustev, ki so povezana z njima. Lepo vas prosim. Pri tej ideologiji gre bolj za to, da človek zatre čustva, ki so kot žalost, jeza in vsa njima sorodna. To ni prav, saj je človek celota vseh čustev. Torej je treba biti pozoren, na kaj natanko te ideologije mislijo, treba je vprašati in ne domnevati. Pozitivne afirmacije seveda delujejo, a v nekem sklopu resnega dela, kjer si napišeš svoje misli, negativen samogovor, in greš razstavljat to na dele, kjer potem sam prideš do sklepa, kako hudičevo pretiravaš z negativnim pogledom nase. Seveda afirmacije pomagajo, naše misli soustvarjajo naš materialni svet, vedno več znanstvenih dokazov potrjuje enako. Ni dobro vztrajati v vlogi žrtve, treba je prevzeti odgovornost in biti prizanesljiv do sebe, se sprejeti, potrepljati po rami, se pobožati!

Verjetno ste zaradi knjige in odmevnih intervjujev postali dežurna psihiatrinja, domnevam, da je bilo težko odpisovati ali svetovati prav vsem, kajne?

Po gostovanju pri Zvezdani se je moj FB-profil skoraj sesul in sprva sploh nisem dojemala, kaj se dogaja, bila sem kar šokirana v smislu, koliko je tega med ljudmi, takšnih stisk. Sprva sem skušala vsem odgovoriti, prebirala sem izpovedi, tudi v smislu, češ, šele zdaj vem, kaj mi je, a fizično se vsakemu posebej nisem zmogla posvetiti, se povsem razdati. Zato pa lahko zdaj delam, pomagam, ker se je vse stabiliziralo. In zgodilo se je, da sem potem mesece pozneje odpisovala na pisma.

Damjana Bakarič

Je tesnoba donosen posel?

Z njo nisem obogatela in tega tudi nisem želela, pisanje knjig je bila najboljša terapija, veste pa, da cene individualnih terapij segajo v nebo. Za nekatere je zagotovo dober posel, ljudje smo različni.

Spregovoriva še nekaj o odnosih, zakaj hromijo samo nekatere, zakaj samo nekateri veljamo za (pre)občutljive.

Zame preobčutljivost ne obstaja. Je pa res, da se zdi, kot da v tem svetu najbolj trpimo empati, ki smo magnet za toksične ljudi. Ker čutimo. Čutimo vse. In naivno verjamemo, da so vsi taki kot mi, v odnose se dajemo celi, smo odkriti, pristni, razumevajoči. In potem naletimo na ljudi, ki se radi povzdigujejo, izkoriščajo in se okoriščajo na račun naše osebnosti, tega, kar smo. Popoln recept za (našo) katastrofo, vseeno raje ostajam dostojna, dobra, poštena, pripravljena poslušati in pomagati.

Danes ste torej na boljšem, kajne?

Ohoho, vsekakor, v vsakem pogledu. Ne menjam. Noro je. Kako lahko človek povsem spremeni načine. Lahko rečem, da je bil moj adrenalni zlom le to, da sem končno spregledala. Čeprav sem takrat mislila, da bom umrla, je bilo nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo. Delam, kar ljubim, pod svojimi pogoji, nihče me ne preganja, razen same sebe, imam boljše odnose, prave ljudi, čeprav zaidejo k meni tudi takšni, ki bi me posvojili kot rešiteljico. Najbolj ponosna sem na to, da sem se izvlekla iz vsega, kar se mi je dogajalo, prav na način, kot sem se, da sem v marsičem presegla samo sebe. Drugače pa sem ponosna na svojo lepoto, ki jo zdaj vidim v sebi, na lepoto drugih ljudi, na to, da me lahko osreči že trenutek v gozdu, na sposobnost reševanja težav, vesela sem, ko to uspe tudi drugim. Ponosna sem na povezovanja med ljudmi, na mirno reševanje sporov, na delovanje, ki ne izhaja iz ranjenega ega. Navdušena sem nad svojim in napredkom drugih. Da sem ustavila negativne vzorce, ki sem jih podedovala, da ob težavah znam videti tudi dobre stvari, za katere sem hvaležna. Noro. Da sem pod vso to navlako idej in žigov drugih ter družbenih norm sposobna začutiti – sebe. Svoja čustva, kaj čutim. To je umetnost.

NA HITRO O DAMJANI: Komunikologinja, ki se je kalila in razvila v vsestransko novinarko v oddajah 24 ur, Preverjeno, Tednik, Odmevi, Dnevnik, se v oddaji E-plus preizkusila še v vlogi voditeljice, urednikovala reviji Antena, bila svetovalka za odnose z javnostmi v različnih podjetjih in se med drugim in nazadnje uspešno znašla tudi v studiih, kjer sinhronizirajo risanke in mladinske serije. Luč sveta bosta kmalu ugledali tudi njena tretja in četrta knjiga, maja naj bi se tako med drugim bralo o ljubezenskih razmerjih, v katerih ni ljubezni!

NAJNOVEJŠE

Spletna stran za pravilno delovanje uporablja piškotke. Z uporabo spletne strani se strinjate z z uporabo piškotkov in splošnimi pogoji poslovanja. Podrobne informacije o uporabi piškotkov na tej spletni strani so na voljo s klikom na nastavitve .
V redu
Več ×
×