Z Ano Praznik, voditeljico oddaje Delovna akcija, sva se pogovarjali med snemanjem oddaje, kjer so prenavljali stanovanje družine v stiski. V prijetnem klepetu sem se prepričala, da njene besede še kako držijo, prav tako pa tudi o tem, da sta sočutje in medsebojna pomoč nekaj, na kar lahko v današnjem času še vedno računamo. Ljudje smo še vedno dobri in še vedno znamo skupaj tudi težke razmere obrniti na bolje.
Sodelujete pri oddaji Delovna akcija tudi pri izboru družin ali je to delo producentov?
Tako je, to je delo producentov ter zelo razširjene ekipe, prav tako pa sodelujejo vsi strokovnjaki oddaje, saj mora biti prenova stanovanja izvedljiva v petih dneh. Ljudem ne moremo delati škode in se lotiti nečesa, česar potem ne bi mogli dokončati. To ne gre in ne sme iti. Meni izbiro pravzaprav skrivajo, kolikor se da, povsem do konca. Tako lahko dosežemo res pristne odzive. Fotografij stanovanja prej ne vidim, čeprav jih ekipa ima, tako da so moji odzivi ob prihodu res pristni.
Sodelujete pri izboru tudi s centri za socialno delo ali Društvom prijateljev mladine?
Prijavi se lahko kdorkoli oziroma prijavi kogarkoli drugega. Mi pomagamo vsem, ki potrebujejo pomoč. Večinoma gre za socialne primere, res pa se vedno naredi »backup«, vse zgodbe primerno preverimo in ugotovimo, ali resnično držijo. Prav zaradi tega, ker se – ne boste verjeli – najdejo tudi takšni, ki bi želeli zadevo izkoristiti. Tako da se ljudje lahko prijavijo sami, lahko jih prijavijo sosedje, ki poznajo njihovo situacijo in vedo za koga, ki v bloku slabo živi, prijavijo jih lahko prijatelji. Ne gre zgolj za družine, ki jih kot družine v stiski že pozna tudi center za socialno delo.
Ste se morali pred začetkom snemanj oziroma med njimi tudi psihično pripraviti? Ste bili sprva ob socialnih stiskah družin zelo prizadeti? Je bil to za vas šok?
Uf … (Ana zavzdihne in globoko zajame sapo, šele nato nadaljuje.) To še vedno ni minilo. Še vedno je prisotno, saj ne vem, če se sploh kdaj lahko sprijazniš s pogledom na takšne stvari.
Ne postaneš imun?
Mislim, da sama nikoli ne bom postala imuna. Če imaš vsaj malo empatije do sočloveka, te takšne zgodbe avtomatično prizadenejo oziroma se te dotaknejo. Priznati pa moram, da me je v prejšnji sezoni nekaj zgodb še posebej globoko prizadelo. Tako da kar nisem prišla k sebi. Prav »sesulo« me je. Ko sem se po snemanjih vozila domov, so se mi v avtu preprosto ulile solze. Nenadzorovano. Nisem hlipala in glasno jokala, samo solze so mi tekle. Ker nisem mogla verjeti, kako zelo se lahko usoda z nekimi ljudmi poigra. Da pride nadnje en črn oblak, potem pa kar ni konca, to se kot jara kača vije iz ene težave v drugo. Finančna, osebna, zdravstvena stiska, vse je na kupu. In to res ni pošteno. Nekatere zadene vse naenkrat.
Kot hudič, ki ima mlade.
Ja, čisto res.
Vpliva to tudi na vaše osebno življenje? Si ob obisku trgovine kdaj rečete, da vi lahko nekaj kupite, marsikdo pa ne more?
Absolutno. Vsakič znova opominjam samo sebe. Kar sem se naučila skozi pretekle oddaje, je gotovo to, da stvari niso samoumevne. Ni samoumevno, da imam v denarnici dovolj za kruh, pralni prašek in igračko za hčer.
Verjetno so vam kot materi zgodbe z otroki najtežje.
To je najbolj kruto. Kot mama si ne moreš pomagati, se povsem poistovetiš s tem in se sprašuješ, kaj bi bilo, če bi se to pripetilo tebi. Kaj če bi bila jaz v njihovi koži in bi moj otrok moral živeti kot njihovi, če bi moral moj otrok to doživljati? Tega si kar ne morem predstavljati in resnično mi je hudo za te otroke.
Prav hvaležnost s strani otrok je v oddaji zelo opazna, njihovi pristni odzivi veselja.
Zelo so veseli. Pa ne samo otroci. Vsi, ki jim prenovimo domove, so tako zelo hvaležni. Ljudje iz prejšnjih oddaj mi še vedno pišejo in z nekaterimi sem v rednih stikih, tako da me tudi obveščajo o novostih in napredku. Tako mi na primer Klavdija iz tretje oddaje, ki je ostala sama po moževi prometni nesreči, večkrat piše, kako se ji je obrnilo življenje po oddaji. Zares je začela živeti novo življenje. Takrat je bila povsem na dnu, povsem na tleh, ni videla izhoda. Z oddajo pa se je spet postavila na noge in lahko poskrbela za svoje otroke.
To so stvari, s katerimi se pač ne srečuješ vsak dan, zato tudi ne veš, kako bi se spopadel z njimi.
Se vam zdi, da je po oddaji tudi odziv lokalnega okolja boljši? Ker ljudje prej sploh ne vedo, da je nekdo v stiski?
Vsekakor. Tudi na trenutni lokaciji snemanja je bil odziv najprej v negativnem smislu. Ljudje se sprašujejo, kaj se dogaja, koliko časa bo trajalo, koliko časa bomo ropotali. Potem smo povedali, da smo iz oddaje Delovna akcija, da imajo sosede, ki živijo v slabih razmerah in jim bomo pomagali, da bodo živeli bolje. Povemo, da bo to bolje tudi zanje kot skupnost. Ko spoznajo naš namen, se odnos hitro spremeni. Povprašajo nas, ali lahko kakorkoli pomagajo, prinesejo nam kavo, spečejo pecivo.
Zanimiv preskok. Sosedje najprej mislijo le nase ter na to, kaj bo vaša prisotnost pomenila zanje, nato pa se zadeva povsem obrne. Ni to tipično slovensko?
Ne vem, ali je to slovensko ali človeško, torej nekaj, kar je v nas vseh. Sama tega namreč ne čutim. Nikogar ne bom kar obsodila ali obtožila, mu dala etikete. Oddaja me je naučila, da nikoli ne veš, kakšna je zgodba posameznega človeka. Ne moreš vedeti. Morda mu je ravno umrla mama. Morda je ravno izgubil službo. Morda se mu je zgodilo kaj drugega. Zato sem pozorna na to, da se nikoli ne odzovem egoistično. Ne morem vedeti, kaj ljudje nosijo v sebi, tako kot oni ne morejo vedeti zame. Vem pa, da če bom prijazna do drugih, bodo tudi drugi prijazni do mene. Če si ves »našpičen«, pa to seveda dobiš nazaj. Tega se moramo bolj zavedati. Moja zadnja poved v prejšnji sezoni je bila prav to: Bodite prijazni do drugih, in drugi bodo prijazni do vas. To je resnica.
Kakšen je ob spoznavanju težkih zgodb vaš pogled na družbo, državo in svet? Si rečete, da je treba narediti več, preprečiti te stvari, da jih ne smemo preprosto pomesti pod preprogo in se pretvarjati, da je vse dobro?
To imamo nasploh radi. Ljudje smo takšni, da nočemo pokazati, kadar nam gre slabo. Nočemo, ker nam je nerodno. Sprašujemo se, kaj si bodo o nas mislili drugi, saj se že s tem pojavljajo stigme. Težko govorim o tem, ker sama nisem v takšni situaciji, a če črpam iz svojega življenja, ki je tudi imelo vzpone in padce, sem si pri padcih sama rekla, da me prav nič ne briga, kaj si bodo mislili drugi. Ne briga me. To je moje življenje in jaz moram poskrbeti sama zase. Nihče drug ne bo. Tudi delati v skladišču mi zato ni bilo težko. Ravno nasprotno – to je bila zame neka odrešitev in prav tisto, kar sem potrebovala. Bilo je super in obdana sem bila s krasnimi ljudmi. In od tam naprej so se mi potem odprla druga vrata. Če si pozitiven, delaven, če si zadaš neke cilje, se lahko vse obrne. In to niso nujno neki visokoleteči cilji, kjer si rečeš, da boš v desetih letih spremenil in naredil nekaj izjemnega. Ne. Treba si je dati dnevni cilj, pa gre vse laže. Lahko si rečeš, da boš danes pospravil celotno stanovanje, in ko ga pospraviš, se počutiš zadovoljnega. Naslednji dan imaš cilj, da boš pomagal starejši sosedi. Ali da si boš iskal službo, čeprav so ti že tisočkrat rekli ne, a veš, da bo nekoč prišel tudi prvi da.
Ljudje smo si pravzaprav zelo različni. Eni smo in so zelo aktivni, drugi pa pač malo manj. Tega ne moreš spremeniti. In tega ne more spremeniti država. Ne razumite me narobe – v naši državi je gotovo treba urediti marsikaj. Ampak po mojem mnenju bi moral vsakdo začeti najprej z razčiščevanjem pri sebi. Ne moremo vsega kar pričakovati. Če pričakujemo velike stvari, smo hitro razočarani, če gremo korak za korakom, z majhnimi cilji, pa je vse bolj dosegljivo in razočaranj je manj.
To je tako kot v partnerski zvezi. Ko prideš iz službe domov, pričakuješ, da bo vse super, vse pospravljeno, da bo vsaj kosilo skuhano. Potem pa ni nič od tega, in zato ti vse »pade dol«, si razočaran, siten, vse gre narobe. Ljudje pogosto pričakujemo preveč od drugih, četudi smo Slovenci načeloma zelo delaven narod.
Je včasih treba pasti na dno, da smo potem bolj aktivni?
Nobena stvar ne gre vedno samo navzgor. Tako ni ne v naravi, ne v matematiki, ne fiziki, pravzaprav nikjer. Vedno gre gor in dol, gor in dol, kot da se skrbi za nekakšno ravnotežje. Treba pa je najti samega sebe in se znati prilagajati v tem nihanju. Ampak spet ne morem govoriti kar za vse ljudi, saj smo si različni. Zato nikogar ne obsojam. Si pa res želim, da bi bili bolj prijazni, da se ne bi vedno najprej odzvali negativno.
Družinam v oddaji pripravite tudi presenečenje. Gre vedno za izpolnitev zelo globoke, dolgotrajne želje?
Če že imamo možnost izpolniti željo, zakaj je ne bi? Vprašanje, kdaj bi si ljudje lahko kaj takšnega privoščili sami, če sploh kdaj. Pogosto gre tudi za želje, ki sploh niso materialne. Že ko pripravljamo oddajo, skušamo o družini ravno zato izvedeti čim več ter jo čim bolj spoznati.
Ali velja, da imajo ljudje, ki imajo že sicer malo, tudi skromne želje?
Res je. V prejšnji sezoni smo otroke peljali v zabaviščni park, kar je za marsikoga nekaj majhnega, njim pa je pomenilo tako veliko. To je bilo neverjetno veselje za otroke, pa tudi za starše, ki so videli svoje otroke tako zelo nasmejane. Otrokom, ki živijo skromno, se ob takšnih dogodkih odpre neki čisto nov svet. Oči se jim kar iskrijo. In ko starši to vidijo … To je nekaj neopisljivega.
K prihodnosti otrok ne prispevate le tako, da jim uredite stanovanje, temveč jim torej tudi razširite obzorja.
Otrokom se res »odpre«, vsaj pravijo tako. Ne dobijo le novega doma, temveč res novo življenje. In to je zame največje zadovoljstvo. To je velika priložnost in mnogi jo res izkoristijo ter danes živijo mnogo bolje. Po oddaji se družinam začnejo odpirati vrata. Bližnja okolica izve zanje, prej pa pogosto niti ne ve, da potrebujejo pomoč, da nimajo za kruh, da starši nahranijo otroke in so sami lačni, pa čeprav hodijo v službo. Ne gre namreč vedno za primere, kjer so brezposelni, ampak tudi za ljudi, ki hodijo v službo za »minimalce«. Potem se okolica zbudi in reče, zakaj niso povedali. Ampak gre za stvari, o katerih težko spregovorimo, s katerimi se pač ne pohvalimo.
Če bi spregovorili, bi tudi priznali svoj poraz.
Vsekakor. Pravzaprav je najteže priznati samemu sebi in to je velik korak. Ko samemu sebi priznaš, si pol že naredil.
Pomagate družinam tudi na drugih področjih, na primer pri iskanju novih priložnosti?
Pogosto se je zgodilo, da so se ljudje po posamezni oddaji obrnili name prek socialnih omrežij. Ker se jih je zgodba tako dotaknila, so želeli pomagati. Ponudili so zaposlitev, brezplačno varstvo za otroke in podobno. Vedno poskrbim, da lahko ob takšni ponudbi vzpostavijo stik z družino iz oddaje. Še bolj pa me je presenetilo, da družine pomagajo druga drugi. V oddaji Ana pomaga, ki jo imam na radiu, ravno tako pomagamo različnim družinam, in lani smo pomagali romski družini iz Prekmurja. Pozneje pa smo pomagali družini s štirimi otroki iz Ljubljane, kjer je oče zbolel in ni mogel več delati, nato pa je bila odpuščena še mama. Ostali so brez vsega, preseliti so se morali v občinsko socialno stanovanje. Zanje smo iskali opremo za stanovanje, ki smo jo zbrali v enem dnevu, in med drugimi se je oglasila tudi družina iz Prekmurja, ki je ponudila kuhinjo. V tem času so se namreč postavili na noge in so zdaj lahko pomagali tudi že sami.