Z Ano Praznik, voditeljico oddaje Delovna akcija, sva se pogovarjali med snemanjem oddaje, kjer so prenavljali stanovanje druลพine v stiski. V prijetnem klepetu sem se prepriฤala, da njene besede ลกe kako drลพijo, prav tako pa tudi o tem, da sta soฤutje in medsebojna pomoฤ nekaj, na kar lahko v danaลกnjem ฤasu ลกe vedno raฤunamo. Ljudje smo ลกe vedno dobri in ลกe vedno znamo skupaj tudi teลพke razmere obrniti na bolje.
Sodelujete pri oddaji Delovna akcija tudi pri izboru druลพin ali je to delo producentov?
Tako je, to je delo producentov ter zelo razลกirjene ekipe, prav tako pa sodelujejo vsi strokovnjaki oddaje, saj mora biti prenova stanovanja izvedljiva v petih dneh. Ljudem ne moremo delati ลกkode in se lotiti neฤesa, ฤesar potem ne bi mogli dokonฤati. To ne gre in ne sme iti. Meni izbiro pravzaprav skrivajo, kolikor se da, povsem do konca. Tako lahko doseลพemo res pristne odzive. Fotografij stanovanja prej ne vidim, ฤeprav jih ekipa ima, tako da so moji odzivi ob prihodu res pristni.
Sodelujete pri izboru tudi s centri za socialno delo ali Druลกtvom prijateljev mladine?
Prijavi se lahko kdorkoli oziroma prijavi kogarkoli drugega. Mi pomagamo vsem, ki potrebujejo pomoฤ. Veฤinoma gre za socialne primere, res pa se vedno naredi ยปbackupยซ, vse zgodbe primerno preverimo in ugotovimo, ali resniฤno drลพijo. Prav zaradi tega, ker se โ ne boste verjeli โ najdejo tudi takลกni, ki bi ลพeleli zadevo izkoristiti. Tako da se ljudje lahko prijavijo sami, lahko jih prijavijo sosedje, ki poznajo njihovo situacijo in vedo za koga, ki v bloku slabo ลพivi, prijavijo jih lahko prijatelji. Ne gre zgolj za druลพine, ki jih kot druลพine v stiski ลพe pozna tudi center za socialno delo.
Ste se morali pred zaฤetkom snemanj oziroma med njimi tudi psihiฤno pripraviti? Ste bili sprva ob socialnih stiskah druลพin zelo prizadeti? Je bil to za vas ลกok?
Uf โฆ (Ana zavzdihne in globoko zajame sapo, ลกele nato nadaljuje.) To ลกe vedno ni minilo. ล e vedno je prisotno, saj ne vem, ฤe se sploh kdaj lahko sprijazniลก s pogledom na takลกne stvari.
Ne postaneลก imun?
Mislim, da sama nikoli ne bom postala imuna. ฤe imaลก vsaj malo empatije do soฤloveka, te takลกne zgodbe avtomatiฤno prizadenejo oziroma se te dotaknejo. Priznati pa moram, da me je v prejลกnji sezoni nekaj zgodb ลกe posebej globoko prizadelo. Tako da kar nisem priลกla k sebi. Prav ยปsesuloยซ me je. Ko sem se po snemanjih vozila domov, so se mi v avtu preprosto ulile solze. Nenadzorovano. Nisem hlipala in glasno jokala, samo solze so mi tekle. Ker nisem mogla verjeti, kako zelo se lahko usoda z nekimi ljudmi poigra. Da pride nadnje en ฤrn oblak, potem pa kar ni konca, to se kot jara kaฤa vije iz ene teลพave v drugo. Finanฤna, osebna, zdravstvena stiska, vse je na kupu. In to res ni poลกteno. Nekatere zadene vse naenkrat.
Kot hudiฤ, ki ima mlade.
Ja, ฤisto res.
Vpliva to tudi na vaลกe osebno ลพivljenje? Si ob obisku trgovine kdaj reฤete, da vi lahko nekaj kupite, marsikdo pa ne more?
Absolutno. Vsakiฤ znova opominjam samo sebe. Kar sem se nauฤila skozi pretekle oddaje, je gotovo to, da stvari niso samoumevne. Ni samoumevno, da imam v denarnici dovolj za kruh, pralni praลกek in igraฤko za hฤer.
Verjetno so vam kot materi zgodbe z otroki najteลพje.
To je najbolj kruto. Kot mama si ne moreลก pomagati, se povsem poistovetiลก s tem in se spraลกujeลก, kaj bi bilo, ฤe bi se to pripetilo tebi. Kaj ฤe bi bila jaz v njihovi koลพi in bi moj otrok moral ลพiveti kot njihovi, ฤe bi moral moj otrok to doลพivljati? Tega si kar ne morem predstavljati in resniฤno mi je hudo za te otroke.
Prav hvaleลพnost s strani otrok je v oddaji zelo opazna, njihovi pristni odzivi veselja.
Zelo so veseli. Pa ne samo otroci. Vsi, ki jim prenovimo domove, so tako zelo hvaleลพni. Ljudje iz prejลกnjih oddaj mi ลกe vedno piลกejo in z nekaterimi sem v rednih stikih, tako da me tudi obveลกฤajo o novostih in napredku. Tako mi na primer Klavdija iz tretje oddaje, ki je ostala sama po moลพevi prometni nesreฤi, veฤkrat piลกe, kako se ji je obrnilo ลพivljenje po oddaji. Zares je zaฤela ลพiveti novo ลพivljenje. Takrat je bila povsem na dnu, povsem na tleh, ni videla izhoda. Z oddajo pa se je spet postavila na noge in lahko poskrbela za svoje otroke.
To so stvari, s katerimi se paฤ ne sreฤujeลก vsak dan, zato tudi ne veลก, kako bi se spopadel z njimi.
Se vam zdi, da je po oddaji tudi odziv lokalnega okolja boljลกi? Ker ljudje prej sploh ne vedo, da je nekdo v stiski?
Vsekakor. Tudi na trenutni lokaciji snemanja je bil odziv najprej v negativnem smislu. Ljudje se spraลกujejo, kaj se dogaja, koliko ฤasa bo trajalo, koliko ฤasa bomo ropotali. Potem smo povedali, da smo iz oddaje Delovna akcija, da imajo sosede, ki ลพivijo v slabih razmerah in jim bomo pomagali, da bodo ลพiveli bolje. Povemo, da bo to bolje tudi zanje kot skupnost. Ko spoznajo naลก namen, se odnos hitro spremeni. Povpraลกajo nas, ali lahko kakorkoli pomagajo, prinesejo nam kavo, speฤejo pecivo.
Zanimiv preskok. Sosedje najprej mislijo le nase ter na to, kaj bo vaลกa prisotnost pomenila zanje, nato pa se zadeva povsem obrne. Ni to tipiฤno slovensko?
Ne vem, ali je to slovensko ali ฤloveลกko, torej nekaj, kar je v nas vseh. Sama tega namreฤ ne ฤutim. Nikogar ne bom kar obsodila ali obtoลพila, mu dala etikete. Oddaja me je nauฤila, da nikoli ne veลก, kakลกna je zgodba posameznega ฤloveka. Ne moreลก vedeti. Morda mu je ravno umrla mama. Morda je ravno izgubil sluลพbo. Morda se mu je zgodilo kaj drugega. Zato sem pozorna na to, da se nikoli ne odzovem egoistiฤno. Ne morem vedeti, kaj ljudje nosijo v sebi, tako kot oni ne morejo vedeti zame. Vem pa, da ฤe bom prijazna do drugih, bodo tudi drugi prijazni do mene. ฤe si ves ยปnaลกpiฤenยซ, pa to seveda dobiลก nazaj. Tega se moramo bolj zavedati. Moja zadnja poved v prejลกnji sezoni je bila prav to: Bodite prijazni do drugih, in drugi bodo prijazni do vas. To je resnica.
Kakลกen je ob spoznavanju teลพkih zgodb vaลก pogled na druลพbo, drลพavo in svet? Si reฤete, da je treba narediti veฤ, prepreฤiti te stvari, da jih ne smemo preprosto pomesti pod preprogo in se pretvarjati, da je vse dobro?
To imamo nasploh radi. Ljudje smo takลกni, da noฤemo pokazati, kadar nam gre slabo. Noฤemo, ker nam je nerodno. Spraลกujemo se, kaj si bodo o nas mislili drugi, saj se ลพe s tem pojavljajo stigme. Teลพko govorim o tem, ker sama nisem v takลกni situaciji, a ฤe ฤrpam iz svojega ลพivljenja, ki je tudi imelo vzpone in padce, sem si pri padcih sama rekla, da me prav niฤ ne briga, kaj si bodo mislili drugi. Ne briga me. To je moje ลพivljenje in jaz moram poskrbeti sama zase. Nihฤe drug ne bo. Tudi delati v skladiลกฤu mi zato ni bilo teลพko. Ravno nasprotno โ to je bila zame neka odreลกitev in prav tisto, kar sem potrebovala. Bilo je super in obdana sem bila s krasnimi ljudmi. In od tam naprej so se mi potem odprla druga vrata. ฤe si pozitiven, delaven, ฤe si zadaลก neke cilje, se lahko vse obrne. In to niso nujno neki visokoleteฤi cilji, kjer si reฤeลก, da boลก v desetih letih spremenil in naredil nekaj izjemnega. Ne. Treba si je dati dnevni cilj, pa gre vse laลพe. Lahko si reฤeลก, da boลก danes pospravil celotno stanovanje, in ko ga pospraviลก, se poฤutiลก zadovoljnega. Naslednji dan imaลก cilj, da boลก pomagal starejลกi sosedi. Ali da si boลก iskal sluลพbo, ฤeprav so ti ลพe tisoฤkrat rekli ne, a veลก, da bo nekoฤ priลกel tudi prvi da.
Ljudje smo si pravzaprav zelo razliฤni. Eni smo in so zelo aktivni, drugi pa paฤ malo manj. Tega ne moreลก spremeniti. In tega ne more spremeniti drลพava. Ne razumite me narobe โ v naลกi drลพavi je gotovo treba urediti marsikaj. Ampak po mojem mnenju bi moral vsakdo zaฤeti najprej z razฤiลกฤevanjem pri sebi. Ne moremo vsega kar priฤakovati. ฤe priฤakujemo velike stvari, smo hitro razoฤarani, ฤe gremo korak za korakom, z majhnimi cilji, pa je vse bolj dosegljivo in razoฤaranj je manj.
To je tako kot v partnerski zvezi. Ko prideลก iz sluลพbe domov, priฤakujeลก, da bo vse super, vse pospravljeno, da bo vsaj kosilo skuhano. Potem pa ni niฤ od tega, in zato ti vse ยปpade dolยซ, si razoฤaran, siten, vse gre narobe. Ljudje pogosto priฤakujemo preveฤ od drugih, ฤetudi smo Slovenci naฤeloma zelo delaven narod.
Je vฤasih treba pasti na dno, da smo potem bolj aktivni?
Nobena stvar ne gre vedno samo navzgor. Tako ni ne v naravi, ne v matematiki, ne fiziki, pravzaprav nikjer. Vedno gre gor in dol, gor in dol, kot da se skrbi za nekakลกno ravnoteลพje. Treba pa je najti samega sebe in se znati prilagajati v tem nihanju. Ampak spet ne morem govoriti kar za vse ljudi, saj smo si razliฤni. Zato nikogar ne obsojam. Si pa res ลพelim, da bi bili bolj prijazni, da se ne bi vedno najprej odzvali negativno.
Druลพinam v oddaji pripravite tudi preseneฤenje. Gre vedno za izpolnitev zelo globoke, dolgotrajne ลพelje?
ฤe ลพe imamo moลพnost izpolniti ลพeljo, zakaj je ne bi? Vpraลกanje, kdaj bi si ljudje lahko kaj takลกnega privoลกฤili sami, ฤe sploh kdaj. Pogosto gre tudi za ลพelje, ki sploh niso materialne. ลฝe ko pripravljamo oddajo, skuลกamo o druลพini ravno zato izvedeti ฤim veฤ ter jo ฤim bolj spoznati.
Ali velja, da imajo ljudje, ki imajo ลพe sicer malo, tudi skromne ลพelje?
Res je. V prejลกnji sezoni smo otroke peljali v zabaviลกฤni park, kar je za marsikoga nekaj majhnega, njim pa je pomenilo tako veliko. To je bilo neverjetno veselje za otroke, pa tudi za starลกe, ki so videli svoje otroke tako zelo nasmejane. Otrokom, ki ลพivijo skromno, se ob takลกnih dogodkih odpre neki ฤisto nov svet. Oฤi se jim kar iskrijo. In ko starลกi to vidijo โฆ To je nekaj neopisljivega.
K prihodnosti otrok ne prispevate le tako, da jim uredite stanovanje, temveฤ jim torej tudi razลกirite obzorja.
Otrokom se res ยปodpreยซ, vsaj pravijo tako. Ne dobijo le novega doma, temveฤ res novo ลพivljenje. In to je zame najveฤje zadovoljstvo. To je velika priloลพnost in mnogi jo res izkoristijo ter danes ลพivijo mnogo bolje. Po oddaji se druลพinam zaฤnejo odpirati vrata. Bliลพnja okolica izve zanje, prej pa pogosto niti ne ve, da potrebujejo pomoฤ, da nimajo za kruh, da starลกi nahranijo otroke in so sami laฤni, pa ฤeprav hodijo v sluลพbo. Ne gre namreฤ vedno za primere, kjer so brezposelni, ampak tudi za ljudi, ki hodijo v sluลพbo za ยปminimalceยซ. Potem se okolica zbudi in reฤe, zakaj niso povedali. Ampak gre za stvari, o katerih teลพko spregovorimo, s katerimi se paฤ ne pohvalimo.
ฤe bi spregovorili, bi tudi priznali svoj poraz.
Vsekakor. Pravzaprav je najteลพe priznati samemu sebi in to je velik korak. Ko samemu sebi priznaลก, si pol ลพe naredil.
Pomagate druลพinam tudi na drugih podroฤjih, na primer pri iskanju novih priloลพnosti?
Pogosto se je zgodilo, da so se ljudje po posamezni oddaji obrnili name prek socialnih omreลพij. Ker se jih je zgodba tako dotaknila, so ลพeleli pomagati. Ponudili so zaposlitev, brezplaฤno varstvo za otroke in podobno. Vedno poskrbim, da lahko ob takลกni ponudbi vzpostavijo stik z druลพino iz oddaje. ล e bolj pa me je presenetilo, da druลพine pomagajo druga drugi. V oddaji Ana pomaga, ki jo imam na radiu, ravno tako pomagamo razliฤnim druลพinam, in lani smo pomagali romski druลพini iz Prekmurja. Pozneje pa smo pomagali druลพini s ลกtirimi otroki iz Ljubljane, kjer je oฤe zbolel in ni mogel veฤ delati, nato pa je bila odpuลกฤena ลกe mama. Ostali so brez vsega, preseliti so se morali v obฤinsko socialno stanovanje. Zanje smo iskali opremo za stanovanje, ki smo jo zbrali v enem dnevu, in med drugimi se je oglasila tudi druลพina iz Prekmurja, ki je ponudila kuhinjo. V tem ฤasu so se namreฤ postavili na noge in so zdaj lahko pomagali tudi ลพe sami.