DomovOsebna rastČustveni beg v hrano – naučimo se čuječnosti pri prehranjevanju

Čustveni beg v hrano – naučimo se čuječnosti pri prehranjevanju

Ste kdaj posegli po hrani, čeprav v resnici niste bili lačni? Znate ločiti svojo dejansko lakoto od čustvene?

- Oglas -

Pred časom je k meni na terapijo prišla klientka, ki se je počutila čustveno in fizično povsem izčrpano. Poleg izredno stresne službe je kot mama samohranilka skrbela za desetletnega sina in še za svojo mamo, ki je trpela za demenco. Klientka je ugotavljala, da ji je največja uteha hrana. Pogosto se ji je zgodilo, da se je v trenutku najmočnejšega občutka nemoči, frustracije ali preprosto utrujenosti zatekla k hrani. Najraje je posegla po čokoladi, piškotih ali sladoledu. Močno je pridobila na teži, zaradi česar se je počutila še dodatno slabo.

Prenajedanje zaradi čustev

Verjetno ste tudi sami že izkusili čustveno lakoto. Če ste kdaj posegli po kokicah ob filmu, čeprav niste bili zares lačni, ali pa ste se skušali potolažiti s svojo najljubšo hrano, ko vam je bilo težko, čustveno lakoto poznate. Če se vsake toliko časa potolažimo ali nagradimo s hrano, ni to nič slabega. Če pa to počnemo redno, bomo tako na svojem telesu kot tudi na počutju začeli opažati posledice.

Razlike med čustveno in dejansko lakoto

Čustveno lakoto začutimo iznenada, medtem ko občutek fizične lakote narašča postopoma. Ko doživljamo čustveno lakoto, naenkrat dobimo občutek, da moramo v tem trenutku jesti. Takrat nam prija točno določena hrana. Največkrat gre za mastno ali sladko hrano, npr. ocvrt krompirček, pica, torta, čokolada itd. Pri dejanski lakoti je drugače. Ko smo resnično lačni, nam je pomembno predvsem, da jemo. Če imamo v tistem trenutku na voljo zdrav obrok, bomo po njem rade volje posegli. Ko začutimo lakoto, včasih težko ločimo za katero vrsto lakote gre. Takrat lahko s preprostim vprašanjem preverimo, ali gre za čustveno ali dejansko lakoto. Vprašamo se: ‘Bi zdajle rade volje pojedel tudi sadje ali zelenjavo?’ Če je naš odgovor ja, gre najverjetneje za dejansko lakoto. Če pa je naš odgovor ne, saj si v tem trenutku želimo pojesti točno določen hamburger, gre za čustveno lakoto.

- Oglas -

Ko gre za resnično lakoto, se počutimo potešene, ko je naš želodec poln. Pri čustveni lakoti pa kljub sitosti nismo zadovoljeni, zato pogosto jemo, dokler se ne prenajemo. Ko nehamo jesti, obžalujemo svoje vedenje in se počutimo krive.

Hrana za tolažbo

Čustvena lakota in raziskave

Belgijska raziskava, ki so jo izvedli leta 2011, je preučevala povezavo med mastno hrano in našim počutjem. Udeležence so razdelili v dve skupini ter pri obeh načrtno izzvali čustvo žalosti. Prvi skupini so nato v trebuh vbrizgali maščobo, drugi pa placebo. Udeleženci niso vedeli, ali so prejeli maščobo ali placebo. Raziskava je pokazala, da so bili udeleženci, ki so prejeli maščobo, za približno 50% manj žalostni kot udeleženci, ki so prejeli placebo. Ne glede na sam okus hrane, ima maščoba torej lahko precejšen vpliv na raven žalosti, ki jo doživljamo. Raziskava pojasnjuje, zakaj se v težkih trenutkih radi zatečemo k mastni hrani.

Ena izmed raziskav je pokazala tudi, da ljudje, ki doživljajo kroničen stres in se počutijo izgorele, pogosteje jedo zaradi čustvene lakote. Poleg stresa se s čustveno lakoto povezuje tudi spanje. Raziskava iz leta 2012 je razkrila, da pomanjkanje spanja pogosto vodi v čustveno prehranjevanje.

Zakaj to počnemo?

Pogost razlog, zakaj doživljamo čustveno lakoto, je stres. Ob stresu se v našem telesu sprošča stresni hormon kortizol, zaradi katerega začutimo željo po sladki, slani ali mastni hrani, saj nam ta hrana ponuja takojšen dvig energije in užitka. Sprožilec za čustveno lakoto je lahko tudi dolgčas. Lahko se nam zgodi, da smo miselno povsem odsotni, ko posežemo po hrani. Gledamo televizijo in čisto podzavestno jemo napolitanke. Naša pozornost je v resnici usmerjena na film in ne na napolitanke. Prav tako je lahko sprožilec nelagodna socialna situacija. V tovrstnih situacijah po hrani posežemo le zato, ker je pač tam ali pa zato, ker nam jo je nekdo postregel in ga ne želimo prizadeti. Pogosto po hrani posežemo tudi zato, ker nas drugi k tem spodbujajo in jih ne znamo zavrniti. V socialnih situacijah, kjer se počutimo neprijetno in nismo sproščeni, lahko po hrani posežemo tudi zato, ker nas to malenkost zaposli. Namesto, da negotovo sedimo in ne vemo, kaj reči, posežemo po hrani in tako navidezno pomirimo svoje občutke tesnobe. Čustveno lakoto lahko doživljamo tudi zaradi navad iz otroštva. Morda so nas starši redno nagradili ali tolažili s hrano. Mogoče smo vedno dobili liziko, ko smo odšli od zobozdravnika ali pa je naša mama vedno pekla piškote, ko je bil kdo v družini žalosten. Morda preko hrane radi obujamo svoje naljubše otroške spomine in se tako počutimo varne in povezane s preteklostjo. Morda je naš oče pred službo z nami vedno spil kakav, zaradi česar še danes vsako jutri pijemo kakav.

- Oglas -
Ropanje hladilnika

Od omenjenega pa je najpogostejši razlog za čustveno prehranjevanje izogibanje oziroma potlačevanje neprijetnih čustev. Čustva, s katerimi se najtežje soočamo, so zlasti jeza, žalost, frustracija, občutki krivde, praznine, osamljenosti, tesnobe in podobno. Beg v hrano nam omogoči, da začasno otopimo neprijetno čustvo in se za trenutek počutimo bolje. V terapiji se pogosto srečujem s klienti, ki si določenega čustva sploh ne pustijo doživljati. Že od otroštva naprej je pri njih doma veljalo, da je recimo jeza slabo čustvo ali pa da so ranljiva čustva znak šibkosti, zato so se določenega čustva izogibali. Sedaj si tudi kot odrasli tega čustva ne dovolijo čutiti, zato se podzavestno zatekajo k raznim načinom, s katerimi čustvo zatrejo.

V nedavni anketi, v kateri je sodelovalo preko tisoč Američanov, so odkrili, da kar 90% ljudi spregleda pomen čustev pri ohranjanju telesne teže. Le 10% vprašanih je menilo, da je pri hujšanju oziroma ohranjanju teže pomembno tudi dobro psihično počutje. Raziskava, ki so jo zatem izvedli, je pokazala, da ravno čustva igrajo ključno vlogu pri hujšanju. V raziskavi so ugotovili, da je sposobnost prepoznavanja in uravnavanja svojih čustev za uspešno hujšanje celo bolj pomembna od nutricističnega znanja.

Zakaj se torej zatečemo k čustvenemu prehranjevanju? Preprosto povedano zato, da bi se počutili bolje. Želja, da bi se počutili bolje, da bi se potolažili oziroma spravili v boljšo voljo, je povsem naravna in sama po sebi dobra. Pomembno pa je, da izberemo tudi dober način, kako jo uresničiti. Beg v hrano nam lahko nudi le začasno olajšanje, saj se po pojedeni hrani pogosto počutimo še slabše in poleg tega doživljamo še slabo vest. Namesto, da se zatečemo k hrani, je torej koristnejše, da raziskujemo druge, bolj zdrave in dolgotrajnejše načine, s katerimi se spravimo v boljšo voljo, se potolažimo ali sprostimo.

Čustveno prehranjevanje

Kaj lahko storimo?

Čustvenega prehranjevanja se bomo manjkrat posluževali, če bomo prakticirali čuječno prehranjevanje. Ko se prehranjujemo čuječe, svojo pozornost usmerimo na hrano. Takrat izklopimo televizijo, ne brskamo po internetu in ne beremo knjige. Ko si hrano postavimo na mizo in se usedemo, se je ne lotimo takoj. Namesto tega si vzamemo trenutek in se skušamo čim bolj zavedati situacije in truda, ki smo ga vložili v pripravo hrane, ki je pred nami. Zelo koristno je v mislih izraziti tudi hvaležnost za hrano. Ko hrano začnemo jesti, pri tem vključimo vse svoje čute. Pozorni smo na to, kako je hrana videti, diši, kakšen zvok ima, ko jo premešamo ali razrežemo, kakšen je njen okus in kakšna je njena tekstura. Jemo po manjših grižljajih, ki jih dobro prežvečimo. Zelo pomembno je, da jemo počasi.

Primer iz terapevtske prakse

Tudi s klientko, ki sem jo omenila na začetku, sva vadili čuječe prehranjevanje. Postopoma je pričenjala prepoznavati čustva, ki so jo najpogosteje vodila v čustveno lakoto. Preko terapije sva raziskovali druge načine, s katerimi poskrbi zase. Ko je zaznala, da se počuti utrujeno in izčrpano, si je namesto čokolade ali piškotov raje privoščila vročo kopel. Če za kopel ni imela časa, si je prižgala odišavljeno svečo ali pa si zavrtela svojo naljubšo pesem. Pomembno je, da raziščemo, kateri so tisti načini, s katerimi poskrbimo zase, ki delujejo specifično za nas. Klientka je postajala vse bolj učinkovita v prepoznavanju lastnih čustev, zato se je čustveni lakoti tudi lažje uprla. Postala je pozorna na to, kaj si želi in prenehala dajati samo sebe vedno na zadnje mesto.

Čudovito je, če znamo v hrani uživati. Preko hrane lahko izražamo skrb in ljubezen do svojega telesa in do bližnjih. Priprava hrane lahko v nas prebuja ustvarjalnost in nas povezuje z drugimi. Če pa v hrano pričnemo bežati, v hrani enkrat vidimo edini vir rešitve, drugič največjega sovražnika. Ujamemo se v začarani krog. Ker si zaslužimo več, se raje vprašajmo: ‘Kako lahko danes kar najbolje poskrbim zase?’

Preberite tudi: Nasveti prehranske svetovalke za najpogostejše izzive pri hujšanju

- Oglas -

NAJNOVEJŠE