Naravna škropiva za pogoste bolezni v sadnem vrtu

Kot vsake vrtnine pa imajo tudi sadne grmovnice in drevesa svoje škodljivce ter bolezni, ki jih je treba spremljati in nadzorovati, saj nam lahko v nasprotnem primeru uničijo pridelek ali pa celo kar sadno rastlino samo.

Marko Slapnik: »Prevajam jezik narave v govorico ljudi«

Težko je v le nekaj odstavkih opisati, s čim vse se ukvarja Marko Slapnik, vedno nasmejani gospod, ki vsakogar zlahka začara s svojo pozitivno energijo in širi svoje navdušenje nad naravo in Solčavskim, od koder prihaja.

Kako nevarni so v resnici sončni žarki?

Večina ljudi se iskreno začudi, ko izvedo, da so tudi sončni žarki, ki jih dobimo pri delu na vrtu, na sprehodu, na kolesu ali v gorah, prav tako škodljivi.

Meditacija lahko pomaga pri hitrejšem prepoznavanju napak

Ali ste pogosto površni in pozabljivi? Hiter vsakodnevni tempo je pogosto kriv za to, da naredimo precej več napak, kot bi jih sicer.

Doma narejeni pripravki za zatiranje škodljivcev na vrtu

V naravi lahko naberemo rastline, iz katerih sami naredimo pripravke, naravna škropiva oziroma sredstva za boj proti škodljivcem na vrtu.

9 trikov za učinkovitejše čiščenje preprog

Vzdrževanje oziroma čiščenje preprog je precej zahtevno. Zgolj sesanje običajno ne zadostuje.

Srednja leta kot priložnost za nov začetek

Morda se zdi, da so srednja leta prepozna za nove začetke, toda to nikakor ne drži.

Ljubezen do sebe: 5 nasvetov, kako postati lastna »duša dvojčica«

Ljubezen do sebe je osnova srečnega, mirnega življenja. Vendar pa to ni nekaj, v kar bi se lahko preprosto prisilili. Pozitivne afirmacije pogosto niso dovolj.
ZgodbeBruno Šimleša: Ne iščimo partnerja, iščimo ljubezen!

Bruno Šimleša: Ne iščimo partnerja, iščimo ljubezen!

MORDA VAS ZANIMA

Bruno Šimleša je avtor številnih knjig s področja duhovnosti in medčloveških odnosov, na Hrvaškem pa so ga sčasoma preimenovali kar v ljubezenskega zdravnika. V svoji novi knjigi Umetnost življenja z vso strastjo zagovarja stališče, da je največja napaka, ki jo v ljubezni počnemo ljudje, ta, da jo poskušamo skrčiti izključno na romantičen partnerski odnos, in če tega v našem življenju ni na vidiku, se počutimo, kot da ljubezenskega življenja sploh nimamo. V resnici pa so, kot pravi Bruno, vse ljubezni enako plemenite in neskončne in vse naše srce naučijo ljubiti: »Ljudje, ki imajo po mojih merilih najuspešnejše ljubezenske odnose, niso v romantičnem razmerju, a imajo druge ljubezenske odnose, ki jih živijo z vsem srcem – z otroki, z umetnostjo, s prijatelji.« Mogoče bi bil čas, da Šimleša dobi nov vzdevek – zdravnik za življenje. 

- Oglas -

Naslov vaše nove knjige Umetnost življenja malo spominja na Umetnost ljubezni Ericha Fromma, ki pravi, da je v zahodni kulturi sposobnost ljubiti izjemen dosežek, a da še zdaleč ne gre za to, da bi ljudje mislili, da ljubezen ni več pomembna, ampak so pravzaprav bolj kot kadarkoli lačni ljubezni, ne pomislijo pa, da bi se o njej kaj naučil. Zakaj bi se torej učili o ljubezni in življenju? Ali ni mogoče, da zato izgubimo njegovo spontanost?

Strah pred tem, da bomo zaradi novih spoznanj in učenja o čemerkoli, tudi o ljubezni, izgubili spontanost in svobodo v življenju, je odveč. Seveda bi bilo sijajno, če bi se vsi naučili spontano ljubiti sebe in druge že kot otroci, ampak večina med odraščanjem spozna, da ni bilo tako. Mnogokrat že starši pogojujejo svojo ljubezen do nas in tako dobimo napačen vtis, da sami po sebi nismo vredni ljubezni, ker nas drugi ne znajo ljubiti takšnih, kot smo. Zato največkrat ustvarimo napačne zaključke o tem, kako razvijati ljubezen tako do sebe kot do okolice – mislimo, da moramo biti popolni, da bi to ljubezen zaslužili. Tudi iz okolja dostikrat ne dobimo ravno najboljšega zgleda, kako se zdravo ljubiti, predati drugemu tako, da hkrati ostanemo tudi svoji. Povsem normalno, razumno in zdravo je, da se vse več ljudi želi naučiti ljubiti sebe. Smiselno življenje si namreč lahko predstavljam brez marsičesa, nikakor pa ne brez ljubezni. 

Pišete o tem, da ljudje ne cenimo tega, kar nam je podarjeno, darov, s katerimi smo rojeni, ampak da pogosto cenimo samo tisto, kar smo si priborili. Je tako tudi v ljubezni, ali zato dolgo vztrajamo tudi v odnosih, ki za nas niso primerni?

Večina ljudi res ceni večinoma tisto, kar so zgradili s svojimi rokami, ker so v to vložili ogromno energije in časa, s svojimi projekti so rasli tudi sami, ne glede na to, ali gre za zidanje hiše ali za poslovno idejo, ki so jo ponesli v svet, zato temu pripisujejo velik pomen. Ljudje pa se za odnose, ki so jih zgradili s svojimi rokami, pogostokrat borijo ne samo zato, ker so jim pomembni, ampak tudi iz obupa, iz nevednosti, da si zaslužijo več, in zaradi nepripravljenosti na spremembe. Za vsak odnos se je seveda treba in se tudi izplača truditi. A v resnici poznam veliko parov, ki se za odnos želijo truditi v prvi vrsti zato, ker ne želijo priznati, da je konec. Konec je običajno nastopil že pred leti, a to je marsikomu težko sprejeti prav zato, ker je težko sprejeti spremembe, ki jih bo ta konec prinesel v njihovo življenje. Torej, sijajno je, če se za odnos trudimo, ko še nismo izčrpali vseh možnosti, ko pa želimo odkrivati toplo vodo, samo zato, ker ne moremo sprejeti, da se je odnos končal, to ni več zdravo in ni produktivno.

- Oglas -

V knjigi ste se posvetili tudi temu, da ljudje pogostokrat odlašamo sebe in svoje potrebe na jutri. Kako v obilici vsakodnevnih obveznosti najti ravnotežje med tem, da živimo danes, v tem trenutku, in da hkrati ne sprejemamo odločitev, ki bi nam na dolgi rok škodovale?

Ljudje smo resnično strokovnjaki v odlaganju življenja. Če nas ne presenetijo težke življenjske preizkušnje, smo prepričani, da imamo pred seboj večnost, in si obljubljamo, da bomo začeli živeti, ko pridemo iz službe, potem se prepričamo, da bomo z vsemi pljuči zadihali za vikend, nato čakamo dopust. Vedno torej čakamo na novega Godota – odhod v pokoj, odplačilo kredita, novega partnerja –, ki pa nikoli ne pride. Veliko pametneje je, da danes izkoristimo tiste priložnosti in razvijamo tiste potenciale, ki jih že imamo. Dobrobit takšnega načina življenja je večja od kakršnekoli škode, ki bi si jo lahko povzročili, saj to ne pomeni, da smo nepremišljeni in da ne razmišljamo o jutrišnjem dnevu. Ravno nasprotno! Živeti za trenutek namreč pomeni, da si pripravljaš najboljše mogoče pogoje, da bo prihodnost čim lepša.

Bruno Šimleša
Za vse obveznosti v življenju, kot sta likanje oblačil, kuhanje kosila, lahko najdemo čas, za ljubezen pa bi ga morali najti.

Pravite, da ima vsaka sekunda, ki jo namenimo ljubezni, smisel in da ljubezen ne sme postati obveznost. Zakaj ljudje kar naenkrat nimamo več časa za ljubezen?

S tem nikakor ne mislim samo na romantična razmerja, ampak na vse vrste ljubezni – ljubezen do otrok, boga, umetnosti, domovine, službe … Za vse obveznosti v življenju, kot sta likanje oblačil, kuhanje kosila, lahko najdemo čas, za ljubezen pa bi ga morali najti. Ljudje pa počnejo ravno obratno. Svoje užitke in tisto, kar bi jih lahko osrečilo, postavijo na rep svojega seznama dnevnih opravkov. To so napačno postavljene prioritete. Če greš naslednji dan v službo v zmečkani srajci, je to veliko bolje, kot če tja prideš z zmečkanim srcem. Tudi midva s soprogo včasih ne kuhava kosila, ker nama v tistem trenutku pač več pomeni, da tisto uro preprosto gledava v nebo. Če se moram odločiti, ali bom nahranil dušo ali želodec, bo želodec vedno zadnji na vrsti. 

Izpostavljate torej, da v želji po romantični ljubezni ljudje prevečkrat doživljamo druge vrste ljubezni kot tolažilne nagrade. Kako narediti miselni preskok in zakaj je tako, da, kot pišete, nekateri celo ljubezen do otrok vidijo kot tolažbo?

Samo uživati moramo v njih. To je posledica napačnih vzorcev mišljenja, saj že od otroštva poslušamo pravljice o princesah in princih. Te pravljice so za seboj pustile nekaj popolnoma zgrešenih, norih zaključkov. Noro je namreč misliti, da te lahko v življenju osreči samo princ. Drugi, še bolj nor zaključek je, da sploh iščemo princa, če nismo princese. Tretji pa je, da ga moraš samo spoznati in potem bo vse rešeno, tu pa se delo konča. Tudi če v resnici spoznamo princa,  moramo namreč še vedno spoznavati tako sebe kot njega in se za odnos truditi. Celotna kultura nas torej poskuša pozicionirati tako, da iščemo le njega ali njo, v prepričanju, da bomo potem skupaj živeli srečno do konca svojih dni. S tem se ne strinjam. Mislim, da je tisto, kar moramo iskati, ljubezen. Zaradi napačnega vzorca mišljenja iščemo ljubezen v osebi nasprotnega ali istega spola, čeprav bi jo morali iskati v katerikoli obliki. Nihče me ne bo prepričal, da je moja ljubezen do hčere manj vredna, manj plemenita in smiselna od ljubezni, ki jo čutim do svoje soproge.

Zakaj je potem romantična ljubezen najbolj opevana, vseeno je težko primerjati ljubezen do plesa z ljubeznijo do partnerja?

- Oglas -

Niso enake, so pa enakovredne. Ljubezen do plesa je seveda drugačna od ljubezni do moža, ampak je enakovredna v tem, kako zelo lahko naše srce nauči ljubiti. Tekstura in manifestacija ljubezni sta drugačni, a vse so enakovredne in neskončne. Edini razlog, da romantično ljubezen postavljamo na piedestal, je v napačnem razmišljanju. Ljudje, ki resnično ljubijo – npr. umetnost, otroke, partnerja –, vedno ljubijo maksimalno in vseobsegajoče. Romantična ljubezen se od vseh drugih razlikuje predvsem po tem, da je najbolj zapletena, saj imamo do partnerja največkrat največ napačnih pričakovanj, najbolj smo lahko prizadeti in v takšnih odnosih se najteže naučimo ljubiti. Večkrat se moramo opomniti, da moramo prostor in čas v svojem dnevu nameniti tudi vsem drugim ljubezenskim odnosom.

Ena od misli v vaši novi knjigi je tudi, da se ljudje – ne samo zaradi lastnih prepričanj, ampak tudi zaradi družbenih pritiskov – velikokrat ne cenimo, če nimamo romantičnega partnerja – da se nam zdi, da smo v življenju pogoreli, in se dostikrat zadovoljimo z manj, samo da dobimo partnerja, zato da ne pademo med stigmatizirane.

Tako je zaradi ljudi, ki o življenju nimajo pojma, ki mislijo, da je v življenju pomembno imeti nekoga, ne glede na to, kakšna ta oseba je, in ne glede na to, če si lahko s to osebo svoj. Bistvo ni v tem, da najdeš partnerja – vsak izmed nas bi se lahko poročil –, ampak da najdeš pravega partnerja, s katerim lahko rasteš in uživaš v ljubezni. Mnogi pa bi zaradi lastnega neznanja celo za svoje otroke raje videli, da se ustalijo s komerkoli, namesto da bi jim dali prostor, čas in oporo, da iz sebe zgradijo osebo, ki se bo svoje lepote zavedala dovolj, da bo znala v svoje življenje pritegniti osebo, ki bo v njej prav tako znala videti in prepoznati to lepoto. Preveč se osredotočamo na iskanje partnerja in premalo na iskanje ljubezni. Če v tem trenutku nimamo partnerja in ga ni na vidiku, izvrstno. Živite ljubezen v vseh drugih oblikah! Trudite se biti čim bolj duhovno bogati, čim bolj plemeniti itd. Ne žalujte zato, ker nimate njega, če pa imate njo – ljubezen.  Ljudje, ki imajo po mojih merilih najuspešnejše ljubezenske odnose, niso v romantičnem razmerju, a imajo druge ljubezenske odnose, ki jih živijo z vsem srcem – z otroki, z umetnostjo, s prijatelji. Ti ljudje imajo bogato ljubezensko življenje, čeprav v tem trenutku nimajo partnerja. Sčasoma se sicer običajno izkaže, da če živijo tako, da v ljubezni uživajo, da je njihovo srce izpolnjeno, potem tudi pritegnejo osebo, s katero bodo lahko to ljubezen še bolj slavili. Pomembno je, da ljubimo. Ni pomembno, da ljubiš frajerja, ampak da ljubiš, in pika. Če to okolici ni všeč, je to njihova težava.

Pogosto se zgodi, da ljudje mislimo, da vemo, kaj je najboljše za tuja življenja – radi se vmešavamo vanje. Sami ste dejali, da vam ljudje nenehno svetujejo, da morate imeti še enega otroka, čeprav ne poznajo dinamike vaše družine. Ali ljudje to počnemo, ker ne zmoremo sprejeti odgovornosti za svoje življenje?

Če bi imel dva otroka, bi me spraševali, kje je tretji. Velik del okolice, ki misli, da mora biti življenje podrejeno nekim tradicionalnim pravilom, bo vedno nekaj motilo. Da se za takšne ljudi okoli sebe ne zmeniš, je del življenjske zrelosti. Pomembno je, da smo s svojim življenjem zadovoljni mi. Ni univerzalnega pravila oziroma modela, kakšno naj bo življenje vsakega izmed nas. Za nekatere bo življenje lepo potekalo tudi brez otrok. Če je ženska stara 33 let in nima partnerja in otrok, bo dandanes žal nanjo še vedno marsikdo gledal, kot da ji je v življenju spodletelo. Ne! Sledi svoji poti in samo zato, ker se ta navzven ne prilega pričakovanjem okolice, si ne zasluži obsojanja. Ljudje tudi radi sklepajo po sebi. Če se je njim življenje polepšalo, ko so dobili drugega otroka, mislijo, da to samodejno pomeni, da bo tako v vsaki družini. To je nesmisel, saj ne poznajo okoliščin drugih ljudi, njihovih odnosov. Logika, da je vaše življenje model, ki bi mu morali slediti vsi drugi, je povsem zgrešena. Sam o zgodbah iz svojega življenja govorim zato, da z ljudmi delim nekaj lepega, in ne zato, ker mislim, da bi morali vsi živeti in ravnati tako kot jaz.

Bruno Šimleša
Nihče me ne bo prepričal, da je moja ljubezen do hčere manj vredna, manj plemenita in smiselna od ljubezni, ki jo čutim do svoje soproge.

Pravite, da je vsak, ko se rodi, vreden ljubezni in si jo zasluži. A vseeno, kako si lahko ljubezen zasluži nekdo, ki recimo z drugimi namerno ravna grdo, jih zlorablja ali je zloben?

Tudi taka oseba si zasluži ljubezen, a mislim, da ljubezni ne bo mogla živeti in jo bo v svojem življenju tudi težko imela. Če želimo ljubezen živeti, moramo biti namreč duhovno zreli ljudje, sposobni z drugimi deliti bogastvo svojega srca, kar pa nam pravzaprav omogoča, da ljubimo in smo ljubljeni. Tudi zlobni ljudje si zaslužijo ljubezen, a mislim, da jih bo zelo malo ljudi lahko ljubilo, saj je tudi zelo malo ljudi sposobnih takšno osebo videti kot duhovno bitje, ločeno od tega, kar o njih govorijo njihova dejanja – da ne cenijo niti sebe niti drugih ljudi in predvsem ne življenja.

Malo problematična se mi zdi vaša misel, da če nečemu daješ ljubezen, boš v zameno za to vedno dobil ljubezen.

Dobil jo boš, a ne nujno v obliki in na način, kot pričakuješ. S tem, ko jo daješ, jo boš občutil, oblikoval in tako tudi dobil. A ni nujno, da ti jo bo ta oseba vračala v jeziku, ki ga razumeš.

Pogovarjamo se o tem, da bi se morali o ljubezni učiti. Bi morali ljubezen dandanes tudi jemati bolj resno? Vedno več ljudi je zaradi različnih razlogov seveda v zapletenih ali bolj površinskih razmerjih.

Nikogar ne obsojam, če ljudem v nekem trenutku ustreza razmerje, ki morda ne bo ljubezen stoletja. Ljudje smo različni, nekateri se včasih pač znajdejo v prehodnem okolju, ko potrebujejo oddih, morda tudi zato, da se odpočijejo od bolečine iz prejšnjega odnosa. A pogosta napaka, ki jo naredijo ljudje, je, da po zaključku razmerja hitijo v drugo, ker želijo v njem pokrpati krvaveče rane. Mislim, da je dobro, da si po koncu resnega razmerja vzameš nekaj časa za to, da si sam. Da izjočeš bolečino in predvsem, da si daš nekaj časa, da se repozicioniraš, na novo vzpostaviš, kako doživljaš sebe. Gre za to – v sociologiji to imenujemo socialni jaz –, da je del naše identitete in posledično tega, kako doživljamo sebe, vedno odvisen tudi od tega, kako nas vidijo in z nami ravnajo drugi. Ko smo z nekom dlje časa v intimnem odnosu, bo zato del tega, kar mislimo o sebi, vedno odvisen tudi od tega, kako nas je doživljal in kako se je do nas obnašal nekdanji partner. Predvsem zato je dobro, da si vzamemo odmor, zato da znova spoznamo, kdo smo brez nekdanjega partnerja. 

Pišete tudi o tem, da se moramo ljudje v življenju truditi, dati vse od sebe – tako v odnosih kot v življenju. Ampak velikokrat ljudje mislimo, da smo naredili vse, oziroma količino truda vsak dojema po svoje. Kako veš, da si dal vse od sebe in kdaj, kot ste se izrazili prej, odkrivaš toplo vodo, ker se bojiš sprememb?

Pomembno je nenehno premikati svoje meje in se spraševati, kako bi v odnosu lahko postali še boljši. Pa naj bodo to boljši partnerji, starši, če imate ljubezenski odnos s pisanjem, pa kako bi lahko postali še boljši pisec. Tu je pomembno izpostaviti, da opažam, da se ljudje pogosto bojimo prositi za pomoč. V Sloveniji sicer malo manj kot na Hrvaškem. Slovenci ste malo bolj ozaveščeni in se že zavedate, da je zdravo poiskati pomoč tudi pri terapevtih – psihologih ali psihiatrih. Na Hrvaškem ljudje še vedno pogosto mislijo, da si nor, če pomoč poiščeš pri terapevtu, čeprav so to pametni ljudje, ki želijo izkoristiti svoje potenciale in se zavedajo, da se je včasih dobro pogovoriti s strokovnjaki, ki so na teh področjih bolj izkušeni od nas. Dobro je, da smo sposobni poiskati tudi strokovno pomoč in da se zavedamo, da je tudi ta del našega truda, da laže ugotovimo, kako to energijo kar se da najbolje izkoristiti za napredek. To še vedno ne pomeni, da bo vsak odnos uspel, lahko se obe osebi trudita, a če nista drug za drugega, še vedno ne bosta mogla živeti ljubezni. Uspeh v ljubezni namreč ni odvisen izključno od truda, ampak tudi od kompatibilnosti. Partnerja si morata biti čim bliže v ključnih prepričanjih, življenjskih nazorih in navadah, če se poleg tega še trudita, so to dobre sestavine, ki lahko obetajo lepo razmerje. Če pa dva preprosto nista kompatibilen par, se lahko trudita deset let, pa to ne bo to.

Kaj pa je torej tisti element, ki manjka, da razmerje obstoji, če pravite, da si lahko samo povečamo možnosti za uspešno razmerje? Sreča?

Ne, nikakor to ni sreča. Za srečen odnos se mora ujeti veliko dejavnikov. Najprej morata to biti dve zreli osebi, ki znata ljubiti, ki se tudi solidno poznata – ni treba, da sta popolni, morata pa si biti zelo zelo podobni. Potem se morata skupaj truditi in še to pomeni samo večje možnosti, da bosta v prihodnosti rasli v isto smer, a za to seveda ni nikakršnega jamstva. Ni lahko biti zadovoljen sam s seboj in potem še najti osebo, s katero lahko to tudi podvojiš.

Poudarjate tudi, da smo v življenju izpostavljeni številnim izbiram, ki nas lahko prestrašijo, saj ima vsaka naša izbira posledico. Kako premagati ta strah pred neuspehom oziroma napačno izbiro? Ali se ni modro učiti tudi na tujih napakah?

Res je, večina ljudi se največkrat in največ uči na svojih napakah, za analiziranje svojih neuspehov pa porabijo ogromno časa. A to je popolnoma narobe. Učiti se moramo namreč v prvi vrsti na svojih uspehih. Analizirajmo, kaj smo naredili odlično, da bomo znali potem to ponoviti naslednjič. Večina ljudi pa 90 odstotkov časa analizira svoje neuspehe in mogoče deset odstotkov svoje uspehe, kar nima smisla, saj uspeh ni samoumeven in ga ne smemo podcenjevati. Strinjam se s tem, da se moramo učiti na tujih uspehih in neuspehih. Če ima oseba vrlino, ki jo občudujemo, se od nje lahko naučimo njene skrivnosti, prav tako pa se lahko učimo na tem, ko vidimo, kako in zakaj je nekdo z neko napako otežil svoje in tuja življenja. Da se ljudje učijo samo na svojih napakah, je popoln nesmisel, tako si zaradi neznanja močno otežujejo življenje. Če bi se učili tako na tujih uspehih in neuspehih, bi si življenje zelo olajšali.

Se o ljubezni še vedno pogosteje učimo ženske ali se prebujajo tudi moški? Kako to, da vam ne predstavlja težave govoriti o tem?

Po številnih parametrih nisem tipičen moški (smeh), tako da se lahko razjočem v javnosti, nimam težav s tem, da javno priznam svoje napake ali da nimam prav. Res je, da te knjige in predavanja spremljajo večinoma ženske. Eden izmed razlogov za to je neumen predsodek, da je ljubezen ženska tema. A ljubezen ni ženska tema, ljubezen je ljudska tema in tudi nekateri moški so ljudje. (smeh) Drugi razlog je, da se takšna literatura dojema kot literatura za samopomoč – za izboljšanje sebe –, in to je družbeno veliko bolj sprejemljivo za ženske kot za moške, ki naj bi poznali vse odgovore, ki naj bi bili stabilni in neranljivi. S tem se ne strinjam, samo pravim, da je v družbi to tako sprejeto. Je pa res, da zadnje čase moja predavanja vseeno obiskuje malo več moških, saj ugotovijo, da ne govorim samo o metuljčkih in srčkih, ampak da je to zdrava, argumentirana zgodba o ljubezni, ki bi morala zanimati vse.

NAJNOVEJŠE

Spletna stran za pravilno delovanje uporablja piškotke. Z uporabo spletne strani se strinjate z z uporabo piškotkov in splošnimi pogoji poslovanja. Podrobne informacije o uporabi piškotkov na tej spletni strani so na voljo s klikom na nastavitve .
V redu
Več ×
×