Bernarda Oman: Znam se veseliti malenkosti

Z Bernardo Oman, priljubljeno dramsko igralko, ki svoj poklic opravlja že tri desetletja, je zaposlena v Mestnem gledališču ljubljanskem, spomladi pa jo bomo lahko spremljali tudi na malih zaslonih v slovenski nadaljevanki Reka ljubezni, smo se pogovarjali o tem, kako se je z leti naučila prisluhniti svojemu telesu, kako se sooča s pritiski družbe glede videza, procesom staranja in kaj jo danes v življenju veseli. Svojih let ne skriva, a pri tem, kako je videti, ima veliko vlogo tudi njeno počutje: »Svoja leta kažem, a moj videz je odvisen tudi od tega, koliko se gibam, kaj jem, koliko spim in kako mirna sem v sebi.« Lepotni posegi intenzivnejšega značaja je ne zanimajo, saj, kot pravi, njen obraz, čeprav ima gube, strašno veliko pove natanko tak, kot je. V življenju se je naučila veseliti malenkosti, narava pa jo lahko napolni tako zelo, da, kakor pravi, kar vriska od sreče.   

Gospa Bernarda, kako to, da ste se tudi vi odločili, da boste del Reke ljubezni? Sami ste sicer vse življenje združevali igro tako v gledališču kot na malih zaslonih. So novi projekti za vas po tako bogati in dolgi karieri še vedno izziv?

Bernarda Oman: Ne glede na dolgoletne izkušnje v igralskem poklicu je vsaka nova vloga zame še vedno izziv. To je delo, ki ga znam najbolje opravljati, in ne vem, zakaj ne bi, če mi čas in počutje to omogočata, sprejela takšne priložnosti. Tako se kalim, ohranjam igralsko kondicijo in širim svojo ustvarjalnost. Ni prvič, da sodelujem pri seriji, in s producentsko ekipo Perfo imam dobre izkušnje. Slovenske serije postajajo vedno boljše in vsi, ki sodelujemo pri takšnih projektih, se z njimi učimo. Ustvarjanje serije dnevnega formata je velik zalogaj in potrebno je veliko požrtvovalnosti vseh, ne le igralcev. Nekoč bi si želela sodelovati tudi v tedenskem formatu serije, kjer se lahko izdelku vendarle malo bolj posvetiš.

Torej pozdravljate domačo produkcijo nadaljevank v Sloveniji? Tudi v MGL ste v lanski sezoni uvedli ta žanr z gledališko kriminalno nadaljevanko Vranja vrata, z žanrom pa boste nadaljevali tudi v tej sezoni.

Zadnje čase, kot kaže, zelo radi gledamo nadaljevanke (tudi jaz), pozno v noč. V lanski sezoni smo se tako prvič tega žanra silno uspešno lotili tudi v Mestnem gledališču ljubljanskem z Vranjimi vrati, letos pa s Praznino spomina. V obeh igram tudi jaz. Mislim, da je občinstvo zelo zadovoljno, odzivi so namreč odlični, čeprav gre za žanr, za katerega v gledališču morda ne bi pričakovali, da bo tako dobro sprejet, pa je. In to je dobro.       

PREBERITE TUDI

Kako se znebiti smrdljivcev na vrtu: Naravni ukrepi, ki res delujejo

Kako zdaj krmarite med delom v gledališču in snemanjem Reke ljubezni? 

Ne mislim in ne načrtujem preveč vnaprej, ampak se z vsakim dnem soočam sproti. Vem, da bodo tedni, ki prihajajo, precej naporni, ampak stisnila bom zobe. Gledališče je moja služba, ki ima prednost pri vsem, v prostem času, ko nimam obveznosti do gledališča, pa si lahko privoščim snemanje. Se pač nekoliko bolje organiziram, če se dobro počutim in sem zdrava, zmorem vse. Življenje igralcev je v obdobjih, ko ne delamo, bistveno drugačno od življenja v obdobjih, ko delamo. Takrat živimo samo za delo. Naslednje tri mesece bodo tako moje razmišljanje, moj čas in moja pripadnost usmerjeni predvsem k delu v gledališču in k seriji Reka ljubezni. Vse drugo bo počakalo.

Odkar opravljate svoj poklic, se je v gledališkem prostoru verjetno marsikaj spremenilo.

V približno tridesetih letih, odkar delam v gledališču, se je res spremenilo marsikaj. Najbolj očitna razlika, ki jo občutimo igralci, je, da smo lahko zdaj bolj prisotni pri ustvarjanju predstave. Včasih smo namreč veljali za polustvarjalce, zdaj pa režiserji tudi nam dajejo  veliko možnosti in priložnosti, da smo ustvarjalci predstave in da se ne ravnamo le po njihovih napotkih. Takšno sodelovanje dopušča več svobode.

Pa danes ljudje res vedno redkeje obiskujemo gledališče? 

Sama opažam ravno nasprotno. Mislim, da je to mit in da ljudje radi in veliko hodijo v gledališče. V široki ponudbi raznovrstnih predstav lahko zagotovo vsak najde nekaj zase. V MGL smo lahko zelo zadovoljni z obiskom. Ni neuspeh, če dvorana kdaj ni napolnjena do zadnjega kotička. V vsem tem času se mi je redkokdaj zgodilo, da bi bilo v dvorani tako malo ljudi, da bi bilo predstavo zato neprijetno odigrati.

Verjetno ste navajeni komplimentov o tem, kako mladostno ste videti.

Hvala za kompliment. So dnevi, ko sem lahko videti dobro, zelo mladostno, kot pravite, in so dnevi, ko sem videti bolj utrujeno, letom primerno. Svoja leta kažem, a moj videz je odvisen  tudi od tega, koliko se gibam, kaj jem, koliko spim in kako mirna sem v sebi. 

Znano je, da so igralke podvržene velikim pritiskom glede videza in let. Kako sami to občutite?

Pritiske narekujejo mediji in potrošniška družba, a kljub temu bom še naprej uporabljala le negovalno kremo, puder, črtalo za obrvi in šminko. Posegi intenzivnejšega značaja me ne zanimajo, ker mislim, da po njih ne bi bila lepša, ampak smešna. Tudi moja mimika, ki je za igralko še kako pomembna, saj izraža vse, je pristnejša in naravna. Obraz, čeprav ima gube, strašno veliko pove natanko tak, kot je. Res je, da sem rada dobro videti in da me motijo podočnjaki, zabuhle oči in mogoče še gube po vratu, a z leti tako pač je. S tem sem se sprijaznila in s tem nisem obremenjena. S tem se verjetno bolj obremenjujejo tisti, ki me želijo angažirati.

Na splošno se prebivalstvo vedno bolj stara, družba pa, namesto da bi energijo vlagala v primerno oskrbo starejših, ustvarja takšne pritiske.

Vedno več je starih ljudi, ki nimajo ne prihrankov ne sorodnikov, ki bi poskrbeli za njihovo dostojanstveno starost. Star človek je kot novorojenček in bi tudi potreboval takšno podporo, oskrbo in pozornost. Sam ne zmore, morda tudi jaz ali vi ne bova zmogli, zato bomo morali na tem področju kot družba narediti še marsikaj. Ampak takoj!

Pa sami razmišljate o tem, da bi s preventivnim delovanjem poskrbeli za bolj kakovostno starost, kot nas vedno bolj opozarjajo in izobražujejo?

Razmišljam o tem in prisluhnem strokovnjakom s tega področja. Če prav razumem, je dobro biti čim dlje aktiven, biti mentalno zaposlen, se srečevati z mladimi in starimi, da imaš čim širšo socialno mrežo. Pametno je tudi čim dlje skrbeti za telo, ostati gibljiv, koristno se je gibati in biti čim več na svežem zraku. Seveda se lahko zgodi, da to prepreči bolezen, a zelo pomembno se mi zdi, da obdržimo zanimanja in voljo do življenja, da ne otopimo in obsedimo doma ter se posledično razburjamo, postanemo nezadovoljni in pademo v apatijo. To je pomembno in je nekaj, o čemer razmišljam že zdaj, in upam, da mi bo to pomagalo pri prehodu v starost. Upam, da bom znala te misli in aktivnost zadržati.

Ste torej zdaj aktivni? Kako poskrbite zase, da vam bo to uspelo?

Naučila sem se, da se bolj poslušam, kot sem se. Telo mi samo pove, kaj mu ustreza in kaj ne. Tudi ko si zaželim »prekrška«, si ga vedno tudi privoščim, naj bodo to ocvirki ali kos torte. Vem tudi, da mi silno dobro deneta narava in svež zrak. Vem, da ni pametno, da bi pozno v noč gledala televizijo. Če le zmorem, kar pomeni, da nisem izjemno utrujena, kar je običajno tik pred premiero ali po njej, dvakrat na teden obiskujem jogo. Dolgo sem hodila na gyrotonic. Z leti sem začutila, da mi intenzivne vadbe ne ustrezajo več. Nekoč sem bila atletinja, tekla sem na dolge proge in sem tudi tekmovala. Pri tridesetih, štiridesetih sem veliko tekla, zdaj pa mi to ne ustreza več. Rada hitro hodim, tudi v hrib, zelo rada smučam tako na alpskih kot tekaških smučeh, a pri tem ne pretiravam. Nekaj uric gibanja je zame povsem dovolj in potem v lepem vremenu, tišini, belini hribov vriskam od sreče. Takšne stvari me napolnijo.

Vrniva se tja, kjer ste mi razložili, da igralci zelo drugače živite takrat, ko ste v ustvarjalnem procesu, in takrat, ko ste prosti. Takšen način življenja verjetno od igralcev zahteva, da usvojijo mehanizme za premagovanje stresa. Kako to uspeva vam?

Tega nisem nikoli najbolj znala. Težave sem imela (in jih v času študija še vedno imam) predvsem s spanjem, težko zaspim, ne znam umiriti in izklopiti svojih misli. Ko nisem imela dela, sem dobro spala, ko pa sem se pripravljala na vlogo, je bil spanec slabši, zato sem bila posledično bolj utrujena. Vem, da to ni dobro. Nisem se pa lotila posebnih tehnik meditacije, čeprav lahko to še vedno naredim. Najbolj si pomagam z naravo ali pa skušam umiriti dih, v sebi naredim nič, praznino. Tako skušam umiriti misli in telo, a za to nimam posebne tehnike.

Za naše dobro počutje in zdravje so pomembni tudi naši odnosi in misli. Imate igralci, ki v življenju naštudirate morje različnih značajev, prednost pri vzdrževanju in tkanju odnosov ter zato morda laže osmislite svoj svet?

Res je, da so medsebojni odnosi in naše misli izjemno pomembni za kakovost življenja. Ti namreč narekujejo naše razpoloženje, v slabem razpoloženju je težko odprto in svobodno ustvarjati. Ko študiramo in ustvarjamo, se poglabljamo sami vase in tudi v like, ki jih imamo pred seboj, zato lahko kakšno dejanje in ljudi morda bolje razumemo ali pa opravičimo. Ljudje nismo črno-beli, ampak je v nas več plasti. Določene izbire in dejanja lahko globoko v nas spijo in na dan privrejo le v skrajnih situacijah in drame so polne takih zapletov in dogodkov. Igralci pa večkrat brskamo in raziskujemo po teh globinah in se zato večkrat spopademo z dejanji, osebami ali razmišljanji, ki bi se sicer zdeli tuji, nemogoči ali vsega obsojanja vredni. 

Marca obeležujemo dan žena. Zadnje čase smo bili spet priča razpravam o pravici do splava, o tem, ali naj bo kontracepcija plačljiva ali ne, Hollywood so pretresali spolni škandali.

Nobena od pravic, ki so si jih ženske težko izborile, ne bi smela biti ukinjena, nespoštovana ali čez noč umaknjena. Preveč truda in morda celo žrtev je bilo potrebnih, da so si jih pridobile. To, da še vedno nismo enakopravne z moškimi, tudi glede plačila ne, me žalosti. Žalosti me, da se v enaindvajsetem stoletju sploh še pogovarjamo o delitvah med moškimi in ženskami, namesto da vsem rečemo ljudje. Veseli pa me, da smo ženske bolj povezane med sabo, kot smo bile.

Imate tudi dve vnukinji, Ronjo in Nano, večkrat ste povedali, da radi preživljate čas z njima. Ali potrebujete tudi svoj čas in kaj takrat najraje počete?

Zelo rada sem z njima, vem, da odraščata, da je to obdobje, ki mineva, in zato ga rada izkoristim. Potrebujem in všeč pa mi je imeti tudi čas zase. Takrat rada hodim, berem, ždim. 

Česa pa se zdaj najbolj razveselite?

To je tako zelo različno! Zelo me lahko razveseli že misel na to, da bom prišla domov in nekaj dobrega pojedla. To dobro pa bo solata z vročim krompirjem. Znam se veseliti malenkosti.

Ali se trudite živeti okolju prijazno?

Zelo redko vržem hrano stran in dobro razmislim, kaj kupim, da to v določenem času tudi porabim. Nikoli ne pijem sladkastih mehurčkastih pijač. Vse sadje in zelenjavo kupujem sezonsko in na tržnici pri istem kmetu. Ne puščam odpadkov v naravi. A to ni nič posebnega, to verjetno počnejo vsi. V moji garderobni omari je več kot pol oblačil iz druge roke, kar pomeni, da sem jih dobila od prijateljic, ker njim ne ustrezajo več.