Vodik se vedno pogosteje omenja kot okolju prijaznejša alternativa fosilnim gorivom, vendar pa je vsaj za zdaj pridobivanje vodika v veliki meri odvisno od fosilnih goriv, pri čemer se sprošča veliko ogljikovega dioksida – toplogrednega plina, ki je v največji meri odgovoren za globalno segrevanje. Kot možna rešitev se omenja t. i. zeleni vodik, ki se pridobiva s pomočjo obnovljivih virov energije, vendar je proces povezan z visokimi stroški.
Tako ni presenetljivo, da so večje količine »belega vodika«, ki so jih na začetku letošnjega leta odkrili v Franciji, pritegnile ogromno pozornosti. Šlo naj bi namreč za čist, ugoden in obnovljiv vir energije, ki bi lahko končno zajezil globalno segrevanje. Iskanju belega vodika, za katerega se uporablja tudi poimenovanje naravni vodik, so se kmalu pridružili tudi v nekaterih drugih državah. Ena izmed njih je tudi Švica, kjer so naravni vodik za zdaj odkrili v kantonu Graubünden, poleti pa so se začela še intenzivna iskanja na območju kantona Valais.
Zanimanje za beli vodik vse večje
Vodik velja za najpogostejšo kemično snov v vesolju. Najdemo ga praktično povsod, vendar do nedavnega ni bilo znano, da so v zemlji prisotne večje količine vodika v čisti, plinasti obliki. Intenzivnejše iskanje belega oziroma naravnega vodika se je sicer začelo po leto 2012, ko so v Maliju v bližini vrtine za vodnjak, ki je bila izvrtana že več desetletij pred tem, po naključju odkrili vodik v skoraj popolnoma čisti obliki. Geologi so tako začeli eksperimentirati z različnimi metodami ekstrakcije tega plina, ki najverjetneje nastaja med reakcijami med vodo in minerali.
Obetavna odkritja: v zemlji naj bi se skrivalo ogromno »belega vodika«
Za obnovo zalog fosilnih goriv je potrebnih več milijonov let, medtem ko se zaloge naravnega oziroma »belega« vodika obnavljajo praktično neprekinjeno. Tako ni presenetljivo, da tako znanstveniki kot zagonska podjetja belemu vodiku posvečajo vedno več pozornosti. Raziskovalci verjamejo, da obstaja ogromno lokacij z ugodnimi pogoji za nastajanje in shranjevanje vodika. Menijo, da moramo zemlji preprosto pustiti, da delo opravi namesto nas, saj je naravni proces precej čistejši od metod, ki jih ljudje za pridobivanje vodika uporabljamo trenutno (uplinjanje premoga, elektroliza vode ipd.).
Večina vodika se sicer najverjetneje skriva na težje dostopnih lokacijah, vendar so bile zaloge že odkrite tudi v državah, kot so Španija, Avstralija, Francija, vzhodnoevropske države in ZDA. Maja letos so večjo količino naravnega vodika po naključju odkrili v regiji Lorena na severovzhodu Francije, medtem ko so merili količino metana v prsti. Tako so začeli vrtati globlje, saj želijo ugotoviti, koliko vodika se skriva v zemlji. Glede na trenutne ocene naj bi šlo za kar 46 milijonov ton vodika, kar je količina, primerljiva s polovico letne proizvodnje »sivega vodika«.
Medtem naj bi večjo količino belega vodika odkrili tudi na severovzhodu Španije, kjer je začetek vrtanja načrtovan za prihodnje leto. Po ocenah strokovnjakov naj bi se pod zemljo skrivalo približno milijon ton belega vodika, ki je, kot omenjeno, precej cenejši od zelene različice. Cena zelenega vodika trenutno znaša približno 5 € na kilogram, medtem ko kilogram belega vodika stane samo približno 0,5 €.
Ali gre zares za popolno rešitev?
Beli vodik se zdi sicer v teoriji idealna rešitev, vendar vse ni nujno tako idealno, kot je videti na prvi pogled. Nekateri znanstveniki tako opozarjajo na pomanjkanje informacij o možnostih uhajanja vodika in o potencialnih nevarnostih, ki bi bile lahko povezane s tem. Če začne vodik pronicati v ozračje, lahko zmanjša koncentracijo molekul, ki uničujejo toplogredne pline, kar izniči koristi uporabe vodika kot alternativnega goriva. Pri tem je posebno problematično, da vsaj trenutno ni na voljo dovolj tehnologije za spremljanje uhajanja vodika. Po drugi strani pa obstajajo tudi raziskave, ki kažejo, da je posredni vpliv uhajanja vodika na globalno segrevanje precej majhen.
Možnost uhajanja med transportom sicer ni edina potencialna težava, povezana z vodikom. Gre za snov, ki v plinastem stanju zahteva veliko prostora, za utekočinjenje pa je potrebna zelo nizka temperatura (–253 °C). Poleg tega pa za zdaj še ni vzpostavljena ustrezna infrastruktura za distribucijo vodika. Fosilna industrija sicer upa, da se bo našel način za uporabo obstoječe infrastrukture, vendar je to žal malo verjetno, saj lahko vodik poškoduje kovinske cevi.