Prijava
V prejšnjem stoletju je doktor medicine in psiholog Alfred Adler zasnoval teorijo, v skladu s katero naj bi vrstni red rojstva vplival na naše osebnostne značilnosti. Prvorojenci naj bi bili na primer najbolj odgovorni in zanesljivi, obenem pa tudi najbolj ambiciozni. Na podlagi te teorije, glede katere je sicer moderna znanost precej skeptična, so se izoblikovali tudi določeni stereotipi, povezani z edinci. Pogost stereotip je na primer to, da naj bi bili edinci precej razvajeni in sebični. Raziskovalci menijo, da so tovrstni zaključki krivični do edincev, ki pogosto ne ustrezajo zares temu stereotipu. Seveda pa lahko to, da so odraščali brez brata ali sestre, v določeni meri vpliva na njihov razvoj, zato je mogoče pri edincih pogosto opaziti nekatere skupne karakteristike …
Edinci so v nasprotju s pogostim prepričanjem zelo samostojni
Edinci naj bi bili nadpovprečno samostojni. Čeprav jim ni bilo treba deliti pozornosti staršev, zaradi česar imajo drugi pogosto občutek, da so edinci nujno razvajeni, niso imeli opore sorojencev, ki je lahko v določenih situacijah zelo koristna. Tako so se hitro naučili samostojnosti. Kot odrasli se lahko zdijo včasih skorajda pretirano samozadostni, kar je lahko moteče predvsem za njihove partnerje.
Ambicioznost, ki pa je lahko podrejena željam staršem
Pogosta lastnost edincev je tudi ambicioznost. Ker nimajo drugih otrok, starši nanje polagajo vse svoje upe, zato edinci pogosto občutijo precejšen pritisk. Ambicioznost tako ni nujno povezana z zasledovanjem lastnih ciljev, ampak s (podzavestnim) strahom, da bodo sicer razočarali svoje starše. Po drugi strani so lahko edinci včasih tudi malce naduti in podcenjujoči, saj so od staršev najverjetneje slišali, da lahko dosežejo praktično vse, kar si zamislijo. Tako se lahko pojavi občutek večvrednosti.
Več težav s prilagajanjem, ki pa se jim je mogoče izogniti …
Predsodek, da edinci niso najboljši pri sklepanju kompromisov, je pogosto osnovan na resničnih dejstvih. Sposobnost sklepanja kompromisov pri edincih je sicer v določeni meri odvisna od pogostosti socialnih interakcij z drugimi otroki. Osebe, ki sicer niso imele sorojencev, vendar so bile že v zgodnjem otroštvu pogosto v stiku s sovrstniki, so se morale seveda precej hitro naučiti, kako pomembno je sklepanje kompromisov.
Čeprav si v povezavi z besedo »povezanost« običajno predstavljamo predvsem velike družine, naj bi bili v resnici edinci tisti, ki so tudi kot odrasli nadpovprečno navezani na svoje starše in bližnje sorodnike. Kljub samostojnosti se tako kot odrasli z veseljem vračajo domov.
Ali trpite za »sindromom edinca«?
Drži torej, da lahko pri edincih na določene lastnosti naletimo nadpovprečno pogosto, kar pa seveda še ne pomeni, da bodo vsi ljudje, ki nimajo sorojencev, ustrezali temu opisu. Če ste odrasli in vas skrbi, da trpite za »sindromom edinca«, je vsekakor smiselno, da razmislite, kateri vidiki vaših težav bi bili lahko povezani z dejstvom, da ste bili edini otrok v družini. Ali ste zaradi pričakovanj staršev tako osredotočeni na svoje dosežke, da vam grozi izgorelost? Morate biti vedno v središču pozornosti? Čeprav so v ozadju najverjetneje precej kompleksni vzroki, je pri iskanju rešitve najverjetneje smiselno upoštevati tudi ta vidik.
Pri vzgoji edincev je določenim vidikom smiselno posvetiti več pozornosti
Starši edincev morajo biti pozorni predvsem na to, da otroku zagotovijo dovolj priložnosti za socialne interakcije z vrstniki. Obenem je smiselno, da pri vzgoji posvetite več pozornosti pomenu deljenja in kompromisov. Pazite, da na otroka ne boste prelagali svojih sanj. To je seveda pomembno tudi za tiste starše, ki imajo več otrok, vendar je pritisk še posebej velik, če je osredotočen na enega samega otroka. Seveda vse to še ne pomeni, da ne bi smeli imeti enega samega otroka. Čeprav vzgoja edinca nedvomno skriva določene pasti, velja podobno tudi za hkratno vzgojo večjega števila otrok, le da so pasti tam nekoliko drugačne.
