Ameriško združenje zdravnikov je debelost leta 2013 uvrstilo na seznam uradno priznanih bolezni. Ta odločitev je bila precej kontroverzna: nekateri so menili, da je bil skrajni čas za to potezo, spet drugi pa so se pritoževali, da to pomeni zgolj potuho za ljudi, ki so pretežki.
Dolgo je veljalo, da je debelost izključno posledica lenobe oziroma pomanjkanja volje, toda vedno več strokovnjakov priznava, da je težava običajno precej kompleksnejša.
Giles Yeo, eden izmed najbolj priznanih genetikov na svetu, ki poučuje na ugledni Univerzi v Cambridgeu, zagovarja stališče, da je debelost v osnovi »možganska motnja«. Ljudem, ki imajo težave s prenajedanjem, tako možgani pogosto sporočajo, da so lačni, tudi če lakota ni občutena v želodcu. Yeo pri tem poudarja, da zgolj povišana telesna teža še ne pomeni motnje oziroma bolezni. Tako meni, da je o debelosti primerno govoriti šele takrat, ko začne telesna teža negativno vplivati na zdravje. Ko se maščobne celice »napolnijo«, začne maščoba ogrožati notranje organe – in prav to je tisto, kar je lahko izjemno nevarno. Tako se lahko začnejo postopoma pojavljati težave, kot so povišan krvni tlak, sladkorna bolezen tipa 2 in povišan holesterol.
Količina maščobe, ki jo lahko shranijo maščobne celice, preden začne maščoba »napadati« različne organe, je v veliki meri pogojena z genetiko. Prav tako pa genetika vpliva na to, kako pogosto bodo možgani poslali signal za lakoto – in na intenzivnost tega signala. Giles Yeo zato verjame, da so nekateri ljudje precej bolj nagnjeni k debelosti kot drugi. Vendar to še ne pomeni, da je vpliv genetike absoluten. V knjigi Gene Eating: The Science of Obesity and the Truth about Dieting Yeo oriše pet načel oziroma nasvetov, ki lahko pomagajo pri spopadanju z debelostjo.
Ne pustite se prepričati, da je hujšanje preprosto
Giles Yeo je prepričan, da ne bi smeli nikoli zaupati ljudem, ki pravijo, da je hujšanje zelo preprosto. Če dobro razmislimo, je proces hujšanja pravzaprav v nasprotju z našim samoohranitvenim nagonom. Telo se noče odpovedati zalogam, ki bi mu lahko prišle prav v hudih časih, zato je logično, da se bori. V možganih se lahko med hujšanjem sproži alarm, posledično pa se je posebno težko upreti hrani. Ljudje, ki poskušajo shujšati, vendar imajo pri tem precej težav, so pogosto prepričani, da so za to krivi sami. Verjamejo, da delajo nekaj narobe in da je vsem drugim precej lažje – posledično pa hitro obupajo. Prav zato Yeo verjame, da je izjemno pomembno, da ozavestimo, da hujšanje ni preprosto.
Majhne spremembe štejejo
Drugi princip, ki ga je smiselno upoštevati, je dobro staro načelo zmernosti. Giles Yeo odsvetuje izogibanje celotni skupini makrohranil – naj bodo to ogljikovi hidrati ali maščobe. Precej bolje je, da vsaj za začetek jeste vse, kar ste jedli doslej, le v nekoliko manjših količinah. Če boste porcijo vsake jedi zmanjšali samo za malenkost, je to bolje, kot če ne bi spremenili ničesar.
Pogosteje posegajte po živilih, ki se prebavljajo karseda počasi
Priporočljivo je, da vsak obrok vsebuje zadostno količino živil s počasnim prebavljanjem. Z beljakovinami sicer ni dobro pretiravati, vendar morate po drugi strani paziti, da jih ne boste pojedli premalo. Prav beljakovine so ena izmed najpomembnejših skupin hranil, ki poskrbijo za dolgotrajnejši občutek sitosti. Poleg beljakovin pa so izjemno pomembne tudi vlaknine.
Ne obremenjujte se pretirano s kalorijami, prednost naj ima kakovost živil
Štetje kalorij običajno ni pretirano produktivno. Zgolj kalorična vrednost ne pove ničesar o tem, koliko beljakovin, vlaknin, soli, vitaminov, mineralov itn. vsebuje določeno živilo. Na hrano je tako smiselno gledati bolj celostno.
Hrane ne dojemajte kot sovražnika
Strah pred hrano oziroma pred specifičnimi skupinami živil pogosto sproži nasprotni učinek od želenega. To namreč nemalokrat privede do obsesivnega razmišljanja o hrani, posledično pa do »lažnih« napadov lakote.
