Teorija navezanosti je nastala kot rezultat raziskovanja britanskega psihologa in psihiatra Johna Bowlbyja. Gre za različne oblike navezanosti na starše oziroma skrbnike, ki jih razvijemo že v najzgodnejšem otroštvu, ti vzorci pa naj bi nato vplivali na praktično vse odnose v našem življenju, posebno na partnerske. Poznamo štiri osnovne tipe navezanosti, in sicer varno navezanost, izogibajočo se navezanost, preokupirano/anksiozno navezanost in neorganizirano navezanost.
Preverite, kaj je značilno za posamezne stile navezanosti, in poskušajte poiskati stil, ki najbolje opiše vaše obnašanje do oseb, na katere ste navezani. To vam lahko pomaga ugotoviti, katere so vaše šibke točke v odnosih, ki morda izvirajo iz negotovosti oziroma iz specifičnih travm v otroštvu. Ozaveščanje teh šibkih točk je odlično izhodišče za osebnostno rast.
Tovrstna navezanost je značilna za osebe, ki so se lahko v otroštvu zanesle na to, da jim bodo starši/skrbniki na voljo, ko bo potrebna njihova podpora. Tako brez večjih težav zaupajo ljudem, ki jih srečujejo na svoji življenjski poti, obenem pa dobro poznajo svoje potrebe in jih zlahka ubesedijo. Partnerju puščajo dovolj prostora, saj jih ne muči stalna negotovost. To sicer ne pomeni, da ne poznajo ljubosumja, jeze ipd. Vendar pa osebe, za katere je značilna varna oblika navezanosti, tovrstna čustva precej lažje predelajo in ne pustijo, da uničijo njihove odnose.
Osebe, katerih vedenjski vzorci ustrezajo izogibajoči se navezanosti, dajejo pogosto vtis, da ne potrebujejo nikogar. Njihovi partnerji imajo zato nemalokrat občutek, da so odveč – če se oseba, za katero je značilen izogibajoči se stil navezanosti, seveda sploh odloči za partnerski odnos. Gre namreč za ljudi, ki se pogosto otepajo resnih zvez. V ozadju je običajno strah pred tem, da bi bili prizadeti. Za izogibajočo se navezanost je pogosto značilen strah pred kakršno koli odvisnostjo od drugih. Ljudem, ki ustrezajo temu tipu, se je zelo težko približati, saj se izogibajo pogovorom o čustvih, zato je resnično intimen odnos praktično nemogoč. To sicer ne pomeni, da si te osebe ne želijo varnega, ljubečega odnosa, vendar strah pred najhujšimi možnimi scenariji običajno prevlada.
Temu stilu najbolj ustrezajo osebe, ki so zelo negotove in ki potrebujejo stalne potrditve. Tovrstni vzorci so pogosto povezani s čustveno nedostopnimi starši ali s starši, pri katerih ni bilo mogoče nikoli predvideti, kdaj bodo otroku na voljo in kdaj ne. Osebe, za katere je značilna preokupirana/anksiozna navezanost, so zato stalno na trnih, tudi ko gre za partnerske odnose. S partnerjem želijo preživeti praktično vsako sekundo. Če jim partner nemudoma ne odpiše na sporočilo, jih preplavi močan strah. Pogosto je tudi intenzivno ljubosumje. Ne glede na to, kako močno se partnerji teh oseb trudijo, da bi dokazali, da jim je mogoče zaupati, bo težava ostala, saj bo morala oseba najprej predelati strahove, ki izvirajo iz otroštva.
Te osebe so najbolj nepredvidljive. Po eni strani so lahko skorajda pretirano ljubeče, nato pa se nenadoma distancirajo. Gre torej za nekakšno kombinacijo preokupiranega in izogibajočega se stila navezanosti. Tovrstna navezanost je značilna za ljudi, katerih otroštvo je bilo polno travmatičnih izkušenj. V ozadju je pogosto tudi protislovno vedenje staršev, ki so bili včasih izredno ljubeči, spet drugič pa skorajda sovražni ali močno distancirani. Obnašanje teh oseb je tako nemalokrat kontradiktorno, kar seveda močno zaznamuje praktično vse odnose v njihovem življenju. Pogosto imajo občutek, da njihove potrebe niso upoštevane, vendar imajo obenem hude težave pri opredelitvi in ubeseditvi teh potreb. Od partnerja – in drugih pomembnih oseb v svojem življenju – tako pričakujejo nekaj, kar je v resnici nemogoče.
