Letalski promet bo vse bolj nevaren

Deset let opazovanja in nadzorovanja emisij kaže, da ogljikov dioksid in ostali plini, ki jih je v ozračje sprosti letalski promet drastično prispeva k globalnemu segrevanju. Do leta 2050 pa bi se naj ta količina še celo potrojila!

Skupina znanstvenikov je dokazala, da trenutno letalski promet še ni tako nevaren ozračju, saj naj bi prispeval le 2-3% vseh emisij. Vendar pa to še ne pomeni, da lahko kar pozabimo na to. Ravno nasprotno, saj je računalniški model pokazal, da se bodo te emisije CO2 do leta 2050 celo potrojile, kar pomeni, da lahko narastejo za kar sedem stopenj (povprečje je izračunano glede na trenutno stanje).

Velik problem je v tem, da letala izpuščajo te pline v višje predele ozračja, kar še toliko bolj škoduje trenutnemu stanju. Prav tako pa se bo letalski promet v prihodnjih letih še povečal.

Res je, da so že vidne določene izboljšave pri izkoristku in porabi goriva s pomočjo novih tehnologij, vendar pa lahko to izboljšanje povečanje letalskega prometa kaj hitro izniči.

Meje, ki jih človek ne bi smel prestopiti

Znanstveniki so predstavili devet mej našega planeta, od katerih je odvisno preživetje človeštva in jih ne bi smeli prestopiti. Tri od teh pa smo morda že prekoračili.

Skupina tridesetih vodilnih znanstvenikov na področju Zemlje in okolja je predstavila devet planetarnih mej ali varnih con, katerih ne smemo prečkati, če želimo ohraniti planetarno in okoljsko ravnovesje, ki ga človeška civilizacija potrebuje. Če pa bi te meje prekoračili (in tri smo po nekaterih podatkih tako ali tako že), potem se lahko ustvarijo nesprejemljive okoljske spremembe za človeštvo in ostale organizme.

Te kritične točke, na katere nebi smeli vplivati so:

• klimatske spremembe,
• stratosferski ozon,
• sprememba namembnosti zemljišč,
• sladkovodna uporaba,
• biološka raznolikost,
• zakisovanje oceanov,
• vnos dušika in fosforja v biosfero in oceane,
• nalaganje aerosola,
• kemična onesnaženost.

Namen te študije je kvantificiranje biofizičnega praga, po katerem sistem Zemlje ne more več delovati stabilno. Vse te meje pa so med seboj močno povezane, kar pomeni, da če prekoračimo eno, potem bomo sčasoma vse, saj ima to učinek domin.

Avtorji te študije poudarjajo, da je človeška industrijska aktivnost v zadnjih dveh stoletjih ustvarila novo globalno geofizično silo, ki je v nekaterih pogledih enaka naravnim silam. Bili naj bi namreč v procesu končanja Holocene dobe (geološka doba, ki se začne z umikom severnih ledenikov, ki povzroča bolj zmerno podnebje) ter v začetku Antropocene dobe, v kateri bo imela ktivnost človeka tolikšen vpliv na biosfero kot katerakoli naravna ali planetarna sila.

Z Auro nad ozonsko luknjo

NASINI raziskovalci uporabljajo satelit AURA, da bi lahko določili sezonski napredek ozonske luknje, ki se je razvila nad Antarktiko. Do sedaj so ugotovili, da je ta luknja manjša, kot pa je bila v prejšnjih letih.

Ocena velikosti ter debeline ozonskega plašča, ki jo je podala NASA leta 2005, temelji na opazovanjih ozona s satelita Aura, katerega so izstrelili leta 2004.

Letos je ozonska luknja tako merila 15 milijonov kvadratnih kilometrov v vrhuncu sezone med septembrom in oktobrom. Leta 1998 pa je ozonska luknja merila več kot 16 milijonov kvadratnih kilomatrov, kar je bilo do sedaj največje izmerjeno povprečje.

Sicer je res, da to pomeni nek napredek, vendar pa je misel na to, da je pred letom 1985 ozonska luknja merila le 6 milijonov kvadratnih kilometrov, še vedno dokaj zastrašujoča kar se tiče naše prihodnjosti.

Ozonski plašč, ki varuje Antarktiko ima skozi vse leto sezonske padce in vzpone, vendar pa to ti vzponi in padci od prvega satelitskega merjenja leta 1979 postali vse večji. Klorirane in bromirane kemikalije, ki smo jih proizvedli ljudje, so vodile v uničenje ozona v stratosferi. Z mednarodnim dogovorom, so bile te kemikalije prepovedane leta 1995, zato je k sreči nivo teh kemikalij v atmosferi nekoliko upadel.

Še en pomemben faktor, ki vpliva na količino ozona, ki ga uničimo vsako leto, pa je je temperatura zraka v atmosferi. Medtem ko so temperature na tleh nekaj let hladnejše kot ponavadi, pa hladnejše temperature v stratosferi tanjšajo ozonski plašč.

Leta 2005 je bila ozonska luknja tako za več kot 600,000 kvadratnih kilometrov večja kot pa v obdobjih, ko je bilo leto z normalnimi temperaturami, saj je bilo to leto hladnejše od ostalih. V zadnjem desetletju pa se je ozonska luknja skrčila le dvakrat; to je bilo leta 2002 in 2004, saj sta bili ti dve leti toplejši od ostalih.

Znanstveniki poleg omenjenih dejavnikov nadzorujejo tudi koliko ozona je v atmosferi, upoštevajoč razdaljo od tal do vesolja. Ta količina bi se naj od leta 1980 razpolovila. S takšnimi in podobnimi raziskavami lahko znanstveniki nadzorujejo katere kemikalije so vpletene v uničenje ozona, kar je izrednega pomena za prihodnost Zemlje.

Ozonska luknja

Verjetno je skoraj vsem že jasno, da ozonska luknja ne bo kar tako hitro izginila, če sploh kdaj bo. Zato je dobro, da vemo čim več o tej problematiki, saj nam je potem veliko bolj jasno, kako zmanjšati tveganje. Zato bomo danes razjasnili, kaj ozonska plast in ozonska luknja pomenita.

Ozonska plast je del Zemljine atmosfere, ki vsebuje dokaj visoke koncentracije plina imenovanega ozon (O3). Dokaj visoke pomeni nekaj delcev na milijon, kar je še vedno veliko večja vrednost, kot pa v nižjih delih atmosfere, vseeno pa manjša kot v glavnih komponentah atmosfere.

Čeprav je torej ta koncentracija ozona v tej plasti na nek način majhna, pa je vseeno bistvenega pomena za življenje, saj absorbira biološko nevarno UV sevanje sonca. Debelost ozonskega plašča, to pomeni količina ozona v stolpcu, je različna po celem svetu. Na področju ekvatorja je ta dokaj majhna, vendar pa se odebeli, ko se pomikamo proti poloma. Prav tako niha tudi z letnimi časi – v spomladanskih mesecih je ta plast debelejša, v jesenskih pa tanjša.

Tanjšanje ozonske plasti je relativno nov pojem, katerega smo uvedli v zadnjih nekaj desetletjih, ko so znanstveniki začeli odkrivati posledice modernizacije. S tem pojmom torej opišemo opazovano izgubo ozona v stratosferi v zadnjih petdesetih letih, česar posledica je ozonska luknja. Ta zajema tako enakomerno tanjšanje ozona na ekvatorialnem delu, kot tudi katastrofalne pomladanske padce na polih, kar imenujemo ozonska luknja.

Učinek tople grede – kaj pravzaprav to je?

O učinku tople grede se zadnjih nekaj let vedno več govori in večina nas ve, da ima ta pojav nekaj v zvezi z globalnim segrevanjem. Kaj pa pravzaprav to je, pa si preberite v tem članku.

Učinek tople grede v bistvu pomeni skupek plinov, ki se zadržujejo v atmosferi. Skozi leta pa smo pripomogli, da se je stopnja teh plinov drastično povečala.

Sončna svetloba in UV žarki ob tem, ko ‘zadanejo’ Zemljino površino še prej seveda zadanejo tudi atmosfero. Večina teh žarkov se odbije nazaj v vesolje zaradi ozonskega plašča, oblakov in ledu. Vseeno pa se približno 25% žarkov prebije skozi ozračje, kar na Zemlji zaznamo kot infrardeče sevanje. Določen del tega sevanja absorbirajo toplogredni plini, s čimer pa povzročijo, da se to žarčenje ponovno odbije nazaj na Zemljo. Posledica tega pojava pa je toplota.

Več kot je teh toplogrednih plinov v ozračju, več infrardečega žarčenja Zemlja prejme.
Nam najbolj znani in razumljivi so naslednji toplogredni plini so:

• Ogljikov dioksid CO2
• Metan CH4
• Dušikov oksid N2O
• Kloro-fluoro-ogljikovodiki CFC

Trenutno največ prispeva k učinku tople grede ogljikov dioksid, čeprav se lahko povprečje vsak čas spremeni. Realnost je takšna, da se količina teh plinov iz dneva v dan povečuje, kar pa nikakor ni ugodno za Zemljo.

Na primer: CFC plini lahko absorirajo kar dvajsettisočkrat več toplote kot ogljikov dioksid, vendar pa je mednarodna odločitev o zmanjšanju CFC plinov pripomogla k temu, da se je stopnja teh plinov v atmosferi normalizirala.

Prvotno toplogredni plini niso bili slab pojav, saj so omogočili življenje na Zemlji. Brez njih bi bila povprečna temperatura na Zemlji -18°C, zato je povprečna temperatura na Zemlji okoli 15°C, vendar pa se s povišano koncentracijo teh plinov v ozračju tudi temperatura na Zemlji spreminja.

Vse večja ozonska luknja

Ozonska luknja nad Antarktiko se iz leta v leto veča. Med septembrom in oktobrom je povečanje ozonske luknje še toliko večje, vendar pa znanstveniki niso pričakovali, da se bo luknja širila še naprej.

Ozonska luknja in njena zgodovina

Leta 1987 je protokol “Montreal“ prepovedal kemikalije, katere bi še naprej širile ozonsko luknjo, vendar pa to med stotimi podpisnicami protokola še vedno ni zadostovalo, da bi se ozonska luknja po teh dvajsetih letih zmanjšala. Znanstveniki tako, po novih podatkih, predvidevajo, da bo kaj takega možno šele sredi tega stoletja.

Stanje ozonske luknje

Trenutno površina ozonske luknje znaša 27 milionov kvadratnih kilometrov, kar je večje od površine Severne Amerike. Luknja pa je tako nevarna zato, ker prepušča UV žarke v stratosfero, kar povečuje tveganje rakavih obolenj, prav tako pa ima izredno velik vpliv na okolje in klimatske spremembe.

Protokol Montreal pa ni pomemben le zaradi prepovedi nekaterih kemikalij, ampak tudi zato, ker daje upanje: Če je možno rešiti problem z ozonsko luknjo, potem je možno rešiti tudi probleme z klimatskimi spremembami. Vendar pa ne smemo pričakovati rezultatov čez noč.