Prijava
Dandanes izdelujejo lovilce sanj domorodci Severne Amerike in veliko ljudi ima vtis, da so plemena Lakota, Dakota, Nakota (imenovani tudi Siouxi-Suji) prvotni ustvarjalci lovilcev sanj.
Veliko legend in zgodbic je o pajkovih mrežah, vendar Ojibwe (imenovani Chippewa) so najbližje resničnemu izvoru lovilcev sanj. Narod Ojibwe, ki se nahaja v regiji Velikih jezer, imajo najboljše in najstarejše podatke o nastanku lovilcev sanj in o uporabi, ter o načinu izdelovanja.
Pogled v zgodovino ali tradicijo, ki pripoveduje zgodbe, prenešene pripovedno s staršev na otroke, iz generacije v generacijo, očisti marsikatero zablodo o izvoru lovilcev sanj. Zbrani opisi, ki so bili nazadnje objavljeni leta 1979, govorijo o predmetih, ki so predstavjeni kot pajkove mreže ki so visele z obročev otroških nosilk.
Lovilec sanj (Dream Catcher)
V pajkovo mrežo se je ujelo vse kar je bilo slabega in obdržalo tudi vse kar je prišlo v kontakt z mrežo, le lepe sanje in vizije so prišle skozi luknjo v sredini. Ti lovilci sanj so bili narejeni predvsem iz lesenih obročev vejevja vrbe ali korenin ostalih dreves in pleteni z vlakni zelišč. Za otroke so jih pletle mame, sestre ali babice (v sredino lovilcev sanj so vstavljale pero, simbolično to predstavlja pihljaj vetra), za odrasle pa zdravilci (šamani), ki so med izdelavo prepevali molitve. Indijanci so verjeli, da se lahko v sanjah ozdravi in odpravi negativne kreacije človeškega uma, ki jih ustvari čez dan, zato so bili hvaležni vsem lepim vizijam, ki so jim pomagale uspešno in pozitivno preživeti naslednjega. Močno povezani z naravo in izostrenimi čutili so smernice našli glede na pojave, ki so se odvijali. Previdno in spoštljivo pa so se vedli do duhov njihovih prednikov in živali, s katerimi so imeli stike.
Za ženske so ponavadi dodajali k lovilcem sanj sovino pero, ki simbolizira modrost, za moške pa orlovo pero, ki predstavlja pogum. Z vladno prepovedjo o trgovanju s peresi svetih ptic so namesto peres začeli vpletati 4 kamne za 4 strani neba. Oblike in mere obročev so bile različne, nekateri so bili v obliki solz, večina pa okroglih oblik. Do sedaj, so z razvojem oplemenitili lovilce sanj s peresi različnih ptic, s kožami, kremplji, z dlako, zobmi divjadi, s školjkami, poldragimi kamni, ročno poslikanimi keramičnimi dodatki, z vejevjem ostalih dreves in različnimi vzorci, odvisno za katero osebo je bil namenjen. Prvotni so bili pleteni v obliki pajkove mreže, ki se je stikala z obročem na osmih točkah, v počastitev osmih pajkovih nog (legenda naroda Ojibwe), ali na sedmih za sedem prerokb. Redno ali po občutku je dobro lovilec sanj postaviti na sonce ali pa ga prekaditi s posušenim žajbljem, imenovanim tudi kadulja, da ga očistimo slabih stvari, ki so se nanj ujele. Ker ne razmišljamo in ne delujemo vsi enako, nimamo enakih sanj, naj bi imel vsak posameznik svojega, zato ga ne posojamo.
Kratka legenda o Lovilcu sanj
Zgodba govori o šamanu (zdravilcu), ki je bil zelo bolan in okužen s slabimi sanjami in vizijami. Odpravil se je v gozd in si tam poiskal prostor za prenočitev. Zaspal je, z obešenim zdravilnim kolesom nad seboj, v namenu, da se pozdravi. Ta večer je pajek našel pot do kolesa in začel plesti mrežo. V zelo kratkem času je mreža pokrila kolo, z izjemo luknje v sredini. Kot bi bilo namenjeno je tisto noč sova preletela in spustila pero, ki se je ujelo v center mreže, s katerega je nato viselo. Ob sončnem vzhodu se je šaman zbudil iz mirnega spanca, osvobojen slabih sanj in njegove bolezni ni bilo več. Pogledal je v zdravilno kolo, čuteč, da je to vzrok njegove ozdravitve. Ko je ugledal pajkovo mrežo in pero, ki je viselo iz luknje v središču kolesa je ugotovil pomen obeh. Presenečen je bil nad delovanjem obroča, mreže in peresa, zato je ugotovitev začel širiti naprej. Od takrat je bil predmet, kasneje imenovan lovilec sanj uporabljen kot vodstvo in zaščito spečim.
Sandi D.
