Franc Lorger se je z zdravljenjem z bioenergijo po metodi Zdenka Domančića prvič srečal leta 1995. Prišel je zaradi svojega zdravja in priznava, da se je od takrat tudi osebnostno zelo spremenil. Ker ga je Domančićev pristop prepričal bolj kot vsi drugi do tedaj, se je od njega učil in postal samostojni zdravilec.
»Že prej me je to področje zanimalo in sem poskušal z različnimi tehnikami zdravljenja. Zdaj pa sem videl, da se da z Domančićevo metodo narediti veliko več kot z drugimi, ki sem jih uporabljal do tedaj,« pove zdravilec Lorger in dodaja, da so bili tedaj, ko se je s to metodo srečal prvič so zelo obremenjeni časi. »Zgodile so se velike spremembe v Sloveniji in težko bi razložil, kaj vse me je takrat težilo. Lahko bi rekel, da sem se znebil splošne negotovosti.«
Ob tem slikovito pojasni, kako je s človekom in energijo: »Če je avtomobilska guma napolnjena z zrakom, kot je treba, je vse dobro in lepo pelje. Če je občasno preobremenjena, to še ni težava, a če ji manjka zraka, je negotova in težje deluje. Če smo prazni, je včasih dovolj, da nas nekdo pogleda, in ker smo bolj občutljivi, se počutimo neprijetno.«
Ključ je v potrpežljivosti in vztrajnosti
Na vprašanje zakaj se je odločil za nove načine pomoči ljudem pove, da se ves čas uči, preučuje stvari in raziskuje. »Vedno sem in bom iskal nove stvari, ker sem radoveden. A ko gre za ljudi, ki pridejo po pomoč, zanje vedno izbiram tisto, kar je z mojega stališča zanje najbolj primerno, in jim to tudi dam. ‘Stekleničko’ energije polnimo samo do vrha, ne trudimo se tlačiti vanjo še nečesa dodatnega, za vsak primer, če bi šlo. Ključ je v potrpežljivosti in vztrajnosti.«
O svojem učitelju govori le v presežnikih. Najpomembnejša stvar, ki ga je le-ta naučil, je samostojnost. »Je poseben človek in je izjemna oseba. Ljudje ne morejo razumeti, da človeka vidi celostno. Bi vi zdajle verjeli, če bi vam povedal, da vas nekdo vidi ‘v kompletu’? Ljudje se vedno trudijo nek del sebe skriti ali se prikazati v drugačni luči in so začudeni, da vsi ‘nasedajo’ tej predstavi ali prirejanju osebnosti; on pa ne.«
»Težko je opisati občutek, ko nekomu pomagaš«
Občutek, da lahko nekomu pomaga, mu pomeni zelo veliko: »Res je težko opisati občutek, ki te oblije, ko nekomu lahko pomagaš. Tudi gospa, ki je pri njem po štirih dneh že začutila, da lahko pomaga ljudem, je spoznala, da je to res prava stvar.« Naš sogovornik pojasnjuje, da tudi na področju bioterapije obstaja ogromno teoretičnega, praktičnega in laboratorijskega znanja in veliko je poti, po katerih lahko gremo. »Ena izmed njih pa je najkrajša, najbolj učinkovita in najbolj primerna. Zdenko Domančić je bil tudi eden prvih, ki se je upal postaviti pred znanost in dopustiti, da so ga testirali pred očmi pravih zdravnikov, ki se ukvarjajo s konkretnimi problemi. Ozdravil je gangreno, denimo, in ima za to tudi potrdila zdravnikov.« Poudarja, da to ni dano od Boga samo enemu človeku, ki to lahko počne. Gre za mešanico afinitet, znanja in vadbe.
Tudi skeptiki čutijo spremembe
Pri tovrstni metodi zdravljenja se pogosto pojavljajo dvomi o njeni učinkovitosti. Toda na bioterapiji se pojavijo tudi skeptiki, za katere zdravilec Lorger meni, da jih lahko razdelimo v dve skupini, in sicer tiste posameznike, ki so zdravo, radovedno skeptični in tiste, ki so a priori skeptični. »Skoraj vsi čutijo spremembe, a tisti, ki so a priori skeptični, jih čutijo do vrat ordinacije, potem pa so spet v svojem svetu in brez občutka spremembe.« Vendar se s tem ne obremenjuje, saj kot pravi obstajajo ekstremi tako na eni kot na drugi strani. »Noben ekstrem za človeka ni dober. Tudi tisti, ki zelo verjamejo in si želijo, da bi jim pomagalo, so v svojevrstnem krču, ki zaustavi pretok energije. Navadno so najboljši rezultati pri ljudeh, ki nimajo posebnega stališča, ampak pač poskusijo.«
Pomoč na daljavo
Nekomu, ki ne verjame pomoči na dalajavo, bi zdravilec Lorger to razložil podobno, kot znanost razlaga upravljanje z napravami, s to razliko, da pri zdravljenju z bioenergijo teh naprav ni in delujejo naravnost na ‘cilj’. »Pomagal sem človeku, ki je sicer živel v Ljubljani, a je bil takrat na Novi Zelandiji, in sem deloval s pomočjo telefonskega pogovora. Petnajst minut po pogovoru je njegov išias izzvenel.« O človeku, ki mu pomaga na daljavo, mora vedeti skoraj nič oziroma bore malo. Vedeti mora le, če si želi pomoči. Če je v komi in ni sposoben komunikacije, ga lahko pokliče eden od njegovih svojcev.