Drobni, na vodi plavajoči organizmi, ki človeštvu zagotavljajo kar približno eno petino vsega kisika, so vse bolj ogroženi. Gre za organizme, imenovane kremenaste alge oziroma diatomeje. Razlog za njihovo ogroženost, s tem pa tudi ogroženost ljudi in drugih bitij, ki naseljujejo naš planet, se skriva v zakisanosti oceanov. Na resnost težave je opozorila nova študija, objavljena v reviji Nature.
Do konca naslednjega stoletja lahko število kremenastih alg upade za več kot četrtino
Zakisanost oceanov ovira dostop do kremena oziroma silicijevega dioksida – snovi, ki je ključna za to, da lahko kremenaste alge izgradijo svojo zaščitno lupino. Zaradi pomanjkanja silicijevega dioksida so torej kremenaste alge precej bolj izpostavljene negativnim zunanjim vplivom, posledično pa se poveča nevarnost za njihovo odmiranje. Po napovedih strokovnjakov bi lahko to privedlo do občutnega zmanjšanja števila kremenastih alg. Do konca naslednjega stoletja, torej do leta 2200, se lahko njihovo število zmanjša celo za do 26 odstotkov.
Kremenaste alge so izjemno pomembne za odstranjevanje CO2
Ena od najpomembnejših skupin, ki sestavljajo plankton – na površini oceanov lebdečo združbo mikroorganizmov – so prav kremenaste alge. Upadanje njihovega števila lahko tako vpliva tudi na številne druge organizme. Poleg tega pa ima lahko to usoden vpliv na količino ogljikovega dioksida v ozračju. Poleg gozdov so najpomembnejši odstranjevalci ogljikovega dioksida prav oceani, pri čemer imajo še posebej pomembno vlogo prav kremenaste alge. Te enocelične alge namreč sestavljajo kar približno 40 odstotkov oceanske »fotosintezne biomase«. Kremenaste alge so torej zaslužne za to, da se iz ozračja odstrani vse prej kot zanemarljiva količina ogljikovega dioksida, ki se nato shrani v globinah oceana. Posledično pa jim lahko pripišemo pomembne zasluge za to, da naš planet še vedno »diha« – kljub ekscesnim emisijam toplogrednih plinov, za katere je krivo človeštvo. Vendar se zdi točka popolnega kolapsa sistema vse bolj neizogibna. Med drugim tudi zato, ker količina ogljikovega dioksida presega kapacitete oceanov.
Zdelo se je, da jih zakisanost oceanov ne ogroža, toda to ne drži zares
Zakisanost oceanov je tesno povezana s čezmernimi ogljikovimi izpusti. Ogljikov dioksid, ki ga »absorbirajo« oceani, reagira z drugimi snovmi, pri čemer nastajajo vodikovi ioni. Pri tem se pH vode znižuje, kar pomeni, da postaja voda vse bolj »kisla«. Ena od posledic je zmanjševanje količine karbonatov, kar oteži tvorbo kalcijevega karbonata – izjemno pomembne molekule za številne morske organizme, saj gre za molekule, ki so nujne za tvorbo njihove lupine. Če se količina karbonatov zmanjšuje, začnejo molekule kalcijevega karbonata razpadati. Mikroorganizmi pa posledično izgubljajo svojo zaščitno lupino. Kremenaste alge oziroma diatomeje nimajo tovrstnih težav.
Za tvorbo lupine namreč ne uporabljajo kalcijevega karbonata, ampak silicijev dioksid. Tako se je domnevalo, da gre za organizme, ki jim zakisanost oceanov ne more pretirano škoditi – oziroma da lahko presežek ogljikovega dioksida kremenastim algam celo koristi. Vendar so raziskovalci zdaj ugotovili, da to ne drži. Zakisanost oceanov lahko namreč omeji tudi dostop do silicijevega dioksida. Razpadanje molekul je tu počasnejše. Glavna težava je predvsem to, da molekule ne morejo več ostati na vodni površini, posledično pa jih kremenaste alge ne dosežejo. Za fotosintezo je seveda nujna sončna svetloba, zato morajo kremenaste alge ostati na vodni površini. Raziskovalci so se do ugotovitev o nevarnostih, ki pretijo (tudi) kremenastim algam, dokopali s pomočjo t. i. mezokozmosa – velikega eksperimentalnega sistema, ki omogoča preučevanje naravnega okolja pod nadzorovanimi pogoji. Preizkusili so različne scenarije, povezane z globalnim segrevanjem, in sicer s pomočjo uporabe različnih količin ogljikovega dioksida.
