Vsestranski žajbelj je v domači lekarni nepogrešljiv

    Žajbelj je trajni grmiček z olesenelimi stebli, sivkastimi listi in modrimi ali škrlatnimi cvetovi. V višino zraste od 40 do 70 cm in ma močne korenine, iz katerih poganjajo olesenela stebla. Na njih zrastejo hrapavi listi v obliki elipse z mrežo listnih žil na spodnji strani. Vsi nadzemni deli so prerastli z dlakastimi železnicami, ki izločajo eterino olje – to rastlino varuje pred izsušitvijo ob močnih poletnih pripekah.

    Žajbelj sicer izvira iz Južne Evrope in Sredozemlja, zaradi njegovih zdravilnih lastnosti in uporabe v kulinariki pa ga je danes moč najti širom po svetu. Rad raste na sončnih legah, glede tal ni izbirčen, občuuutljiv pa je na veter in mraz. Danes ga pogosto najdemo po obrežjih Sredozemskega morja, pri nas ga lahko »podivjanega« zasledimo v obmorskih krajih na suhih in kamnitih tleh oziroma gojenega na domačih vrtičkih.

    Žajbelj

    Zgodovina

    Celo njegovo latinsko ime Salvia izhaja iz besede salvus, ki pomeni zdrav. To dokazuje, da so njegove pozitivne učinke na zdravje poznali že Rimljani. Slednji so pri nabiranju žajblja imeli celo poseben obred – pred nabiranjem so se oblekli v bele tunike, bogovom pa darovali kruh in vino. Predpisano je bilo tudi, da se pri nabiranju žajblja sezujejo in da pri delu ne uporabljajo kovinskega orodja.

    Žajbelj je rastlina, ki so jo cenili v mnogih kasnejših zgodovinskih obdobjih. V srednjem veku so tako v strokovnih krogih potekale razrave o tem, ali lahko žajbelj človeku podari nesmrtnost. Tega sicer niso ugotovili, so bili pa prepričani, da žajbelj podaljšuje življenju in tistemu, ki ga goji na svojem vrtu, podarja večno mladost. Podobnega mnenja so bili tudi na Kitajskem in v Perziji. Žajbelj je tako širom sveta veljal za eno najbolj cenjenih rastlin, o čemer priča že dejstvo, da so morali srednjeveški trgovci za zabojček žajblja odšteti toliko, kot za tri zabojčke kitajskega čaja.

    PREBERITE TUDI:  Svoji prehrani dodajte več žajblja

    Nekaj namigov za uporabo

    Nabiramo liste – ti namkoristijo tako sveži kot posušeni ali kot surovina za izdelavo eteričnega olja.

    • Žajbelj je vsestransko zeliše. Lahko ga uporabljamo v kuhinji, kjer ga kot začimbo dodajamo mesnim in ribjim jedem. Z njim lahko popestrimo tudi juhe iz stročnic, krompirja, enolončnice, razne omake in prelive. Dober sloves se žajblja drži tudi kot nepogrešljivega dodatka v kisu, sirnih namazih in maslu. Uporabni so tudi cvetovi, ki jih lahko denimo potresemo po raznih solatah.
    • Žajbelj je izredno zdravilna rastlina. Žajbljev čaj čisti dihala, zdravi pljuča, nahod in katarje, pomaga tudi pri krčih prebavil, pomirja astmatične napade, pomirja živčevje, zmanjšuje potenje in znižuje raven sladkorja v krvi.

    Pripravki iz žajblja, ki jih grgramo, so idealna pomoč pri vseh vrstah vnetja žrela. Priravke uporabljamo tudi za spiranje ustne votline pri vnetju dlesnih ali ustnih razjedah. Žajbelj pomaga tudi pri mnogih kožnih boleznih ter ranah in odrgninah, saj deluje antiseptično in antibakterijsko.

    • Posušene žajbljeve liste ali blazinice, odišavljene z žajbljevim eteričnim oljem, dajemo v omare, saj njegov vonj preganja molje in drug mrčes. S suhimi listi, ki jih požgemo na ognju, lahko nevtraliziramo neprijetne vonjave, če pa jih prekuhamo, pa jih lahko uporabimo za razkuževanje prostorov.
    • Na vrtu. Žajbljev grmiček na vrtu preganja številne škodljivce, kot so listne uši in polži. Priporočljivo je, da ga posadimo na obrobju vrta.
    • S poparkom iz žajbljevih listov in vode lahko kožo nežno očistimo, uporabimo pa ga lahko tudi za spiranje in potemnitev sivih las. S svežimi listi drgnemo zobe, da jim povrnemo belino, ali pa iz njih pripravimo domačo ustno vodico.
    Povejte svoje mnenje - kometirajte