Šiatsu je oblika akupresure, ki izvira z Japonske in temelji na stimulaciji točno določenih točk. Ko s prsti in dlanmi pritiskamo na te točke, ponovno vzpostavljamo ravnovesje v telesu. Gre za holistično metodo, katere namen torej ni zdraviti posamezne težave, ampak posameznika obravnavati kot celoto.
Zgodovina
Šiatsu je nastal na Kitajskem, okrog 6. ali 7. stoletja pa je prodrl na Japonsko, kjer so ga poimenovali siatsudo (ši pomeni prst, atsu pomeni pritisk, do pa pomeni pot). Gre torej za resnično svojevrstno akupresuro.
V 20. stoletju so se potem razvile različne oblike te akupresurne tehnike, izpostavimo pa lahko dve glavni šoli, in sicer šolo, ki jo je ustanovil Tokudžiro Namikoši ter šolo pod vodostvom Šizuta Masunage. Prva šola se imenuje sodobni šiatsu, saj se je osvobodila tradicionalnega koncepta kitajskega zdravilstva. Druga šola pa se imenuje zen šiatsu ali lokaišiatsu in je ostala zvesta načelom kitajske tradicije.
Načela in področja zdravljenja s šiatsu terapijo
Šiatsu torej temelji na energijski zasnovi kitajske tradicionalne medicine, njegov namen pa je ponovno vzpostaviti porušeno energijsko ravnovesje v telesu. Ko energija nemoteno kroži po meridianih, torej kanalih, ki povezujejo posamezne organe, smo zdravi. Če pa se pretok energije upočasni ali celo zaustavi, pa se pojavi bolečina ali razvije bolezen.
S pomočjo šiatsu tehnike želi praktik torej spet vzpostaviti to ravnovesje in posamezniku omogočiti trdno zdravje in dobro počutje. Praktik stimulira določene točke, imenovane tsubo, ki ležijo na meridianih in ustrezajo posameznemu organu ali funkciji. Šiatsu torej posamezniku zagotavlja mir, sprostitev in dobro počutje, spodbuja pa tudi njegovo koncentracijo. Z rednimi masažami bo posameznik poskrbel za boljšo telesno kondicijo ter večjo odpornost proti različnim obolenjem.
Ta oblika akupresure je zelo uspešna pri glavobolu, bolečinah v vratu, hrbtu, pri išiasu in revmatizmu. Prav tako pomaga lajšati različne oblike prebavnih težav, težave z dihanjem, alergije, ginekološke težave, duševne motnje, motnje spanja pa tudi spolne težave. Uradna medicina je do te akupresurne tehnike zadržana, saj sprejemljivih študij, ki bi dokazovale resnični terapevtski učinek šiatsuja, (še) ni. Vendar pa je je šiatsu od leta 1955 na Japonskem povsem ločena medicinska veja. Tudi Evropska unija je šiatsu leta 1997 vpisala med osem priznanih dopolnilnih oblik zdravljenja.
Kako poteka terapija
Na prvem srečanju terapevt klientu postavi številna vprašanja, saj si le tako lahko ustvari neko celostno sliko o njegovem zdravstvenem stanju. Nato pregleda njegov jezik in oči, mu izmeri utrip in otipa več točk na udih in trupu. Na podlagi vseh teh informacij lahko terapevt šele postavi neko diagnozo in določi primerno obliko zdravljenja.
Sama masaža poteka v mirnem okolju, bolnik pa leži na tleh na blazini oziroma na nizki masažni mizi. Leži na hrbtu ali trebuhu, saj mora biti njegovo telo v ravnem položaju. Vsako srečanje traja od 40 do 60 minut, za zdravljenje posamezne težave pa je potrebno od tri do šest srečanj.
Terapevt vsako točko tsubo obdela z navpičnim pritiskom, in sicer z blazinico napetega palca. Terapevt vsak pritisk stopnjuje – nekaj sekund ga zdraži, nato pa popusti. Seveda za masažo oziroma pritiske uporablja tudi oba palca oziroma tudi druge prste. Na določene točke, na primer na dlaneh, komolcu, kolenu ali peti, lahko terapevt tudi udarja. Masaža vključuje tudi pritiske vzdolž meridianov, različne oblike raztezanja, obračanja sklepov ter vibracije in gnetenje.