DomovZdravje & prehranaRuminacijski sindrom – vračanje hrane v ustno votlino

Ruminacijski sindrom – vračanje hrane v ustno votlino

Ruminacijski sindrom je precej razširjena težava, o kateri pa se ne govori pogosto. Eden od razlogov je, da osebe, ki se spopadajo s to težavo, pogosto muči zadrega. Gre za motnjo, za katero je značilno vračanje hrane v ustno votlino, kar je lahko seveda še posebej neprijetno v družbi. Pri tem ne gre za bruhanje v ožjem pomenu besede, ampak za t. i. regurgitacijo. Ker so lahko simptomi pri določenih prebavnih težavah precej podobni, je pomembno, da se postavi ustrezna diagnoza. Ruminacijski sindrom namreč zahteva specifičen pristop …

Napaka pri komunikaciji med prebavnim sistemom in možgani

- Oglas -

Ruminacijski sindrom ni prirojena težava, ampak nekaj, kar se razvije pozneje v življenju. Praviloma je povezan z moteno komunikacijo med možgani in prebavili. Večina strokovnjakov je prepričana, da gre za težavo, ki je sorodna t. i. tikom. Čeprav oseba regurgitacije ne sproži neposredno, se lahko ob tem včasih pojavi občutek olajšanja zaradi sprostitve napetosti. Posledično se neustrezna povezava med prebavili in možgani utrjuje, zato lahko postane regurgitacija del vsakdana oziroma celo vsakega obroka. Kot omenjeno, se osebe, ki težko prebavijo hrano brez regurgitacije, pogosto spopadajo s precejšnjo zadrego, ko morajo jesti v družbi drugih ljudi. Tako se lahko začnejo izogibati prehranjevanju v restavracijah, praznovanjem in podobnim situacijam, v katerih bi bilo težavo težje prikriti.

Simptome včasih težko ločiti od simptomov drugih motenj

Simptomi, ki opozarjajo na ruminacijski sindrom, se lahko zamenjajo za simptome težav, kot sta funkcionalna dispepsija in gastropareza. Ruminacijski sindrom in funkcionalno dispepsijo družijo predvsem bolečine v trebuhu. Skupna značilnost ruminacijskega sindroma in gastropareze pa je občutek slabosti po zaužitju hrane; čeprav je oseba morda pojedla zgolj nekaj grižljajev, ima lahko občutek, da je povsem polna. Tudi če se osebe z ruminacijskim sindromom odločijo za obisk zdravnika, pogosto napačno opisujejo svoje simptome, na primer kot bruhanje ali zgago, zaradi česar je pot do ustrezne diagnoze precej zahtevna.

Podrobnejši vpogled v specifike ruminacijskega sindroma

Strokovnjaki iz bostonske bolnišnice so pred nekaj meseci pripravili študijo, ki ponuja nekoliko podrobnejši vpogled v življenje z ruminacijskim sindromom. Študija, ki je bila objavljena v reviji Neurogastroenterology and Motility, je vključevala 242 oseb, ki so bile zaradi simptomov, značilnih za ruminacijski sindrom, napotene k specialistu. Izkazalo se je, da je šlo pri 32 osebah oziroma pri približno 13 odstotkih resnično za ruminacijski sindrom (ne pa na primer za dispepsijo ali gastroparezo).

Ruminacijski sindrom lahko doleti praktično vsakogar

- Oglas -

Skoraj polovica vseh oseb, pri katerih je bil diagnosticiran ruminacijski sindrom, je zdravnikom zaupala, da se zaradi simptomov spopada s precejšnjim nelagodjem v socialnih situacijah. Med osebami z ruminacijskim sindromom ni bilo mogoče zaznati bistvenih odstopanj glede na spol in druge demografske značilnosti. Tveganje za težavo je torej precej enakomerno razporejeno med različne demografske skupine. Raziskovalci so poskušali med drugim ugotoviti tudi, ali je verjetnost za ruminacijski sindrom morda večja pri osebah z diabetesom, vendar tudi tu niso odkrili statistično pomembne korelacije. Podobno velja tudi za povezavo med motnjami hranjenja, pa tudi s težavami s telesno težo. Tudi pri preučevanju teh dveh vidikov namreč ni bilo mogoče odkriti neposredne korelacije z ruminacijskim sindromom.

Težavam se pogosto pridruži tudi zgaga

Izkazalo se je, da imajo osebe z ruminacijskim sindromom nadpovprečno pogosto težave z zgago, torej z zatekanjem želodčne kisline v požiralnik, predvsem podnevi. Raziskovalci tako menijo, da bi morali biti zdravniki pozorni na morebitno kombinacijo regurgitacije in zgage pri pacientih. Če se izkaže, da gre resnično za ruminacijski sindrom, so možni različni pristopi. Zelo koristen je lahko na primer trening globokega dihanja s trebušno prepono, pogosto pa se priporoča tudi kognitivno-vedenjska terapija.

- Oglas -
- Oglas -
- Oglas -

Preberi tudi

- Oglas -
Spletna stran za pravilno delovanje uporablja piškotke. Z uporabo spletne strani se strinjate z z uporabo piškotkov in splošnimi pogoji poslovanja. Podrobne informacije o uporabi piškotkov na tej spletni strani so na voljo s klikom na nastavitve .
V redu
Več ×
×