Resnična zgodba: S presaditvijo osvobojena

    Njena zgodba se začne takole: privezan si na stroj, ki očisti telo in možgane toliko, da lahko zdržiš naslednji dan in še pol drugega. Petnajst ur življenja na teden gre v nič. Tako je Anastazija Bizjak iz Kamnika opisala svoje življenje pred presaditvijo ledvice. Šele po transplantaciji je pravzaprav doumela, kako naporno je bilo njeno življenje. Danes predsednica društva Transplant uspešno združuje vse ‘transplantirance’ tudi zaradi svoje energičnosti. Rada je v kuhinji, saj se trudi pripravljati dnevno svežo in, če se da, ekološko hrano.

    4

    Ste vedeli, da najdemo izvor imena Anastazija v Grčiji in da pomeni vstajenje od mrtvih? Tudi za našo sogovornico, Anastazijo Bizjak iz Kamnika, bi lahko rekli, da je na neki način vstala od mrtvih. Ko sva govorili v decembru, je povedala, da njena (pred mnogo leti) presajena ledvica deluje dobro in stabilno, tudi izvide ima urejene. Fizično in psihično se počuti zelo dobro, pravzaprav odlično. A zase tudi nekaj naredi. Dvakrat tedensko hodi zjutraj k telovadbi, ob koncih tedna gre v naravo, saj je med tednom še zaposlena in družbeno aktivna. Kako se je začela njena zgodba?

    Ko potrka bolezen

    »Da imam ledvično bolezen, sem izvedela po študiju, na prvem sistematskem pregledu za sprejem v službo. Bolezen je bila tiste vrste, ki gre svojo pot, ne glede na skrb ali zdravljenje. Pravzaprav je bilo še bolje, da nanjo sploh nisem mislila,« opisuje svoje spopadanje z zmanjšano funkcijo ledvic Anastazija Bizjak, zaposlena kot zobozdravnica v ZD Kamnik. Kljub vedno slabšemu počutju je rodila deklico in dečka, nato pa sta ji po šestih letih bolezni odpovedali obe ledvici. Na vrsto je prišlo zdravljenje z dializo, čemur se je morala podrediti vsa družina.

    PREBERITE TUDI:  Kako postanemo pri hranjenju bolj zmerni?

    Otroci, gospodinjska opravila, služba – vse to je bilo včasih tako naporno za njeno stanje, da se je zgodilo, da je kar stoje za kakšnim vogalom za trenutek zadremala. Če bi ne bilo moža, vsega niti zmogla ne bi. »Migrena in bruhanje sta bila obvezni del privajanja na dializo. Človek na dializi leži ali sedi, bere ali gleda televizijo, vendar kmalu ne ve več, kaj je bral in kaj je gledal. Proti poldnevu postane že nemiren,« se spominja Anastazija Bizjak in skuša pojasniti, kakšni občutki prevevajo dializne bolnike. Ne moreš delati, kaj šele misliti ali ustvarjati. V pogovoru je priznala, da se je čez dan okoli poldneva dobesedno pogreznila v spanec …

    Zgodbo gospe Anastazije si lahko preberete v novi številki revije Bodi eko >>

    Povejte svoje mnenje - kometirajte