Pogovarjali smo se s 26-letno Martino Konobelj, mlado žensko, ki kar prekipeva od pozitivne življenjske energije. Njeno življenje pa še pred nekaj leti ni bilo tako rožnato, saj je pri 22 letih zbolela za ulceroznim pankolitisom, kronično vnetno črevesno boleznijo, ki prizadene celotno debelo črevo. Martina je o svojih težavah spregovorila odprto in odkrito, saj se ji zdi pomembno, da vsi, tako bolniki kot tudi drugi ljudje, dobijo čim več pozitivnih informacij iz prev roke. Njena zgodba zagotovo nosi pomembno sporočilo za vse nas: Tudi v najtežjih trenutkih ne smemo obupati, ampak moramo ostati pozitivni in se boriti.
Martina, kako so se začele vaše težave z ulceroznim pankolitisom? Kako in kdaj ste vedeli, da ni vse v redu? Ste imeli tudi že prej kakšne težave?
Prvi simptomi so se začeli pojavljati decembra leta 2009. Takrat sem bila stara 22 let. Pri odvajanju sem v blatu opazila kri. Seveda sem se ustrašila in pomislila na najhujše, vendar sem kljub temu poskušala ostati pozitivna. Že naslednji dan sem se odpravila na pregled v bolnišnico, kjer so me rutinsko pregledali in dejali, da je z mano vse v najlepšem redu, da gre najbrž za reakcijo na določeno hrano ter da sem nasploh premlada za resnejše težave. Sprva sem se tudi sama tolažila s tem, vendar pa so v naslednjem mesecu sledile bolečine v spodnjem delu trebuha, zavračanje hrane, slabosti, občutek napihnjenosti, vedno bolj sluzasto blato in krvave driske. Vedela sem, da tovrstni simptomi ne prinašajo nič dobrega, zato sem vztrajala pri nadaljnjih preiskavah. Na srečo sem pristala v pravih rokah. Sledila je kolonoskopija in postavitev diagnoze – ulcerozni pankolitis. Takrat so se nočne more, ki so postale resničnost, šele začele …
Celoten članek si lahko preberete v novembrski reviji Bodi eko >>
