Pogovarjali smo se s 26-letno Martino Konobelj, mlado žensko, ki kar prekipeva od pozitivne življenjske energije. Njeno življenje pa še pred nekaj leti ni bilo tako rožnato, saj je pri 22 letih zbolela za ulceroznim pankolitisom, kronično vnetno črevesno boleznijo, ki prizadene celotno debelo črevo. Martina je o svojih težavah spregovorila odprto in odkrito, saj se ji zdi pomembno, da vsi, tako bolniki kot tudi drugi ljudje, dobijo čim več pozitivnih informacij iz prev roke. Njena zgodba zagotovo nosi pomembno sporočilo za vse nas: Tudi v najtežjih trenutkih ne smemo obupati, ampak moramo ostati pozitivni in se boriti.
Martina, kako so se začele vaše težave z ulceroznim pankolitisom? Kako in kdaj ste vedeli, da ni vse v redu? Ste imeli tudi že prej kakšne težave?
Prvi simptomi so se začeli pojavljati decembra leta 2009. Takrat sem bila stara 22 let. Pri odvajanju sem v blatu opazila kri. Seveda sem se ustrašila in pomislila na najhujše, vendar sem kljub temu poskušala ostati pozitivna. Že naslednji dan sem se odpravila na pregled v bolnišnico, kjer so me rutinsko pregledali in dejali, da je z mano vse v najlepšem redu, da gre najbrž za reakcijo na določeno hrano ter da sem nasploh premlada za resnejše težave.
Sprva sem se tudi sama tolažila s tem, vendar pa so v naslednjem mesecu sledile bolečine v spodnjem delu trebuha, zavračanje hrane, slabosti, občutek napihnjenosti, vedno bolj sluzasto blato in krvave driske. Vedela sem, da tovrstni simptomi ne prinašajo nič dobrega, zato sem vztrajala pri nadaljnjih preiskavah. Na srečo sem pristala v pravih rokah. Sledila je kolonoskopija in postavitev diagnoze – ulcerozni pankolitis. Takrat so se nočne more, ki so postale resničnost, šele začele.
Pred izbruhom bolezni težav s prebavo nisem imela. Tudi prehranjevala se nisem slabo, zato tudi težje rečem, kaj je botrovalo k tovrstnemu izbruhu. Predvidevam pa, da je šlo za splet več dejavnikov. V veliki meri pa najbrž večletno neprekinjeno zdravljenje z antibiotiki, s katerimi so me zaradi vnetja ušes začeli zdraviti kot devetmesečno dojenčico. Antibiotiki močno poškodujejo oziroma uničujejo naravno črevesno floro in povzročajo številne zdravstvene zaplete.
Za kakšne težave gre pri ulceroznem pankolitisu?
Moja osebna izkušnja s to boleznijo je zelo huda. V roku dveh mesecev sem izgubila 17 kg (iz prvotnih 52 kg sem prišla na 35 kg pri višini 167 cm). Odvajala sem do dvajsetkrat dnevno in več. Večinoma sem imela željo po hranjenju, vendar pa se je ob vsakem vnosu hrane sprožilo odvajanje ob prisotnosti hudih trebušnih bolečin in občutka nepopisne slabosti.
Odvajanje je bilo tako nekontrolirano, da nisem uspela priti niti do straniščne školjke, tako da je hranjenje nemalokrat potekalo kar na njej. Bila sem popolnoma nemočna in spremenila sem se v živega mrliča. Še sedaj se čudim, da sem pri vsem tem zbrala dovolj moči in poguma, da sem se borila in večkrat bodrila tudi starše in ostale bližnje, ki so izgubljali upanje. Večinoma sem bila pozitivno naravnana. Že po naravi sem taka, da se rada pošalim na svoj račun, tako da je bil prisoten tudi smeh. Zaradi težke inkontinence je bilo moje življenje leto dni in pol omejeno na štiri stene.
Ob nujnih izhodih sem uporabljala hlačne plenice, pa še te pogosto niso zadostovale in je izloček polzel po nogah. Kamor koli sem se pozneje odpravila, je bila moja prva skrb poizvedovanje in iskanje stranišč. Le-teh pa velikokrat ni bilo na dosegu roke. Dve leti sploh nisem vedla, kaj je to spanje, saj sem večinoma dežurala in se zvijala od bolečin. Skratka, neopisljivo in nerazumljivo za nekoga, ki česa takega oz. podobnega ni izkusil ali vsaj doživel ob svojem bližnjem.
Predstavljam si, da življenje ob taki bolezni postane resnično nevzdržno … Kako se je vaše življenje spremenilo zaradi bolezni?
Res je. Življenje se čez noč v celoti postavi na glavo, tebi in tvojim najbližjim. Sprva ne vidiš izhoda, vrtiš se v začaranem krogu. Začneš se spraševati, zakaj ravno ti, s čim si si to zaslužil, vendar kaj kmalu prideš do ugotovitve, da tovrstna vprašanja ne prinašajo rešitev. In vse kar ti ostane, je, da se začneš boriti za življenje, ki ti je bilo dano. Je pa vsekakor težko. Dodaten problem oziroma posledica teh bolezni je tudi socialna izoliranost in psihične težave, kar je za tako mladega človeka še dodaten šok.
Počasi sem sprejela dejstva in začela dojemati, da se vse zgodi z določenim razlogom ter da je to znak, da svoje življenje spremenim na bolje. Bolezen me je veliko naučila in čeprav mi je veliko vzela, mi je hkrati tudi veliko dala. Iz nje sem poskušala potegniti le najboljše. Življenje sem začela gledati z drugačnimi očmi, vsak dan je zame kot ponovno rojstvo. Zavedam se, da je zdravje velik dar, brez katerega si nemočen in ti ni dan sam po sebi, ampak moraš zanj tudi nekaj storiti. Bolezen mi je na pot pripeljala tudi veliko dobrih in enako mislečih ljudi, ki jih brez te izkušnje najverjetneje ne bi spoznala.
Bolj sem se povezala z družino in ugotovila, kdo so moji pravi prijatelji. Začela sem se zanimati za prehrano. Omejila sem se na alternativne načine prehranjevanja, njihov vpliv na organizem in potek zdravljenja, na vzroke bolezni, povezane s hrano …Glede na osebne izkušnje, izkušnje ozdravljenih bolnikov, s katerimi sem se srečala, ter do zdaj prebrane literature, sem vedno bolj prepričana, da lahko s spremembo prehranjevanja in spremenjenim načinom življenja ozdravimo še tako huda obolenja.Cenim drobne stvari in rastem na osebnem ter duhovnem nivoju, vendar je pred mano še veliko učenja in dela na sebi.
Poleg zdravljenja z uradno medicino ste poskusili tudi nekatere alternativne metode. Lahko o tem poveste kaj več?
Uradna medicina človeka na žalost še vedno obravnava le na telesni ravni, tudi če v zadnjem času medicinski strokovnjaki poudarjajo potrebo po celostni obravnavi pacienta. Celo ko se bolezen pojavi kot psihosomatsko obolenje, uradna medicina še vedno ostaja le na nivoju ugotavljanja posledic bolezni in bolj ali manj uspešnega popravljanja škode, ki jo je na telesu pustila bolezen.
Sama sem se po približno pol leta akutnega zagona odločila za alternativno zdravljenje. Ker se človek v takih situacijah oklepa sleherne bilke, sem v želji, da bi se stanje vsaj malo izboljšalo, poskusno začela s terapijami bioresonance, bioenergije in ajurvede. Od junija 2010 se zdravim pri homeopatu. Prav on je bil moje prvo upanje, da bom nekoč popolnoma ozdravela, četudi bo trajalo nekaj let. Velik premik na bolje, tako na telesnem kot psihičnem nivoju, se je zgodil z obiskovanjem terapij pri duhovnem posredniku, ki že desetletja uspešno pomaga deset tisočim bolnim ter ljudem v stiskah. Sedaj redno uporabljam tudi njegove izume, ki delujejo v tehnologiji pete dimenzije in obiskujem inovativno napravo – vir zanesljive kakovosti življenja.
Med procesom zdravljenja me je pot pripeljala tudi do zdravnika, ki se že nekaj let ukvarja z manualno, kranio sakralno in visceralno terapijo ter raznimi drugimi metodami za samoozdravitev. Tudi on je s svojim širokim znanjem in preprostimi nasveti bistveno pripomogel k izboljšanju stanja. Uživala sem razna hladno stiskana nerafinirana olja in za dva meseca celo prešla na izključno vegansko prehrano. Po tem je bila opazna velika razlika, tudi krvni izvidi so bili neverjetno boljši. Pomagala sem si tudi z alojo arborescens in raznimi naravnimi protivnetnimi sredstvi.
Skozi celotno alternativno zdravljenje sem postopoma začela pridobivati na telesni teži in se sedaj vztrajno približujem 50 kilogramom. Da je prišlo do umiritve celotnih težav, je bilo potrebnega ogromno časa, volje in zaupanja.
Kaj pa zdaj, ko se je stanje umirilo – kako skrbite za svojo prehrano, kdaj imate občutek, da se stanje poslabša?
Moram reči, da je bilo na začetku v zvezi s hrano precej težav. Vedela sem, da moram izločiti vse sveže sadje in zelenjavo, sladkorje, mlečne izdelke ter težko prebavljivo hrano in uživati izključno kuhano hrano. Začeli so se poskusi in lahko rečem, da kar precej časa nisem vedela, kaj naj sploh jem, saj je šlo vse dobesedno skozi mene. Obroki so bili predvsem pusti in enolični. Zaradi slabe absorpcije in krvavitev telo ni dobivalo dovolj vitaminov, mineralov, rudnin … Ves čas sem imela pomanjkanje železa, vsak prehrambni dodatek pa je organizmu povzročil več škode kot koristi, saj je sledilo takojšnje poslabšanje.
Postopoma sem se naučila poslušati svoje telo in jesti tisto, kar mi najbolj ustreza. Sedaj poskušam jesti čim bolj zdravo, nerafinirano in biološko pridelano hrano. Uživam že tudi presno sadje in zelenjavo, trudim se vključevati razna semena in oreščke ter hladno stiskana olja. Kravjega mleka in raznih sirnih namazov sploh ne uživam, ostale živalske beljakovine (razen parmezana) pa občasno in najraje samo, če so iz zanesljivega vira domačega izvora. Ker sem malček vihrave narave, si privoščim tudi pregreške, ampak v zmernih količinah, saj kmalu potrka vest in pomislim na tisto hudo stanje. Kar se tiče pijače, najraje uživam vodo, limonin sok, občasno kozarček terana. V zimskih dneh si kuham čaje iz zelišč, ki jih naberem v spomladanskih in poletnih mesecih. Ne posegam pa po kofeinskih pijačah.
Sama skoraj ne dopuščam, da bi se zaradi hrane stanje poslabšalo. Se pa dogaja, da mi ob določenih stresnih situacijah, ki se jih še nisem naučila dovolj dobro obvladati, črevesje burnejše odreagira in pospeši prebavo. Predvsem ob vremenskih spremembah ter na prehodih iz zime v pomlad ter iz poletja v jesen se soočam z blagimi bolečinami v posameznem sklepu.
Mnenje strokovnjaka: Kako lahko s pomočjo prehrane izboljšamo stanje pri ulceroznem pankolitisu?
Kaj je Ulcerozni kolitis, kako poteka zdravljenje ter kakšni so možni zapleti pri tej bolezni nam je pojasnila Andreja Širca Čampa, univ. dipl. inž., klinični dietetik.
Ulcerozni kolitis je kronična vnetna črevesna bolezen. Zapleti lahko vodijo v artritis, težke kožne izpuščaje, cirozo in vnetje želodca. Težave zaradi ulceroznega kolitisa se pričnejo v danki, v spodnjem delu debelega črevesja. Kadar ulcerozni kolitis prizidane le danko, govorimo o ulceroznem proktitisu, če bolezen prizadene le levi del debelega črevesja, govorimo o distalnem kolitisu, kadar pa prizadene celotno debelo črevo, pa o pankolitisu. Nikoli pa kolitis ne prizadene zgornjega dela tankega črevesja.
Bolezen je lahko akutna, blaga ali kronična. Razvoj in potek bolezni je odvisen ob okoljskih, mikrobnih in imunskih dejavnikov. Večina bolnikov za eno od oblik kolitisa zboli med 13. in 35. letom starosti. Drugi zagon bolezni pričakujemo med 50. in 70. letom. Najpogostejši simptom je kri v blatu, pri otrocih se pridruži še zaostanek v rasti. Zagonu bolezni lahko sledi daljše ali krajše obdobje remisije. Zaradi nevarnosti razvoja raka debelega črevesja se bolnike s kolitisom pogosteje spremlja tudi s kolonoskopijo, program sledenja se izvaja na 8 do 10 let.
Zdravljenje v akutni fazi poteka v bolnišnici. Pri zmernih oblikah kolitisov prinese olajšanje uživanje probiotičnih kultur, ki reducirajo količino »slabih« bakterij v debelem črevesju. Pomembno je, da med zdravljenjem v akutni fazi uporabljamo kratko verižne maščobne kisline in glutamin, zadostno količino tekočine in uravnamo elektrolitsko neravnovesje.
Prehrana skupaj s farmakološkim zdravljenjem (in po potrebi pravočasno kirurško zdravljenje) pripomore, da bolezen ostaja v remisiji oz. zmanjša težave zaradi kolitisa. S prehranskega vidika je pomembno, da ima bolnik v prvi vrsti primeren energijski vnos, v akutni fazi prehrano z nizko vsebnostjo dietne vlaknine, ki doprinese k zmanjšanju volumna blata. Prehranska podpora vključuje ribje olje, topne prehranske vlaknine in antioksidante, ki pripomorejo k hitrejšemu okrevanju in skrajšujejo čas zdravljenja s kortikosteroidnimi zdravili.
Bolniki imajo pogosto laktozno intoleranco z ali brez glutenske intolerance. Svetovano je manjše uživanje rdečega mesa, mlečnih izdelkov, umetnih sladil in kofeina. Poleg tega je v akutni fazi pametno zmanjšati vnos oreščkov, semen, stročnic in neprečiščenih žit. Prav tako lahko dodatne težave bolniku povzroča uživanje surove zelenjave in sadja.
Bolniku ponudimo več manjših obrokov. Dovolj beljakovin (1–1,5 g/kg TT), razen če je pridružena še ledvična bolezen. V prehrano je pametno vključiti MCT olja in ribe bogate z maščobnimi kislinami omega 3 (losos, skuša, tuna). Bolnik potrebuje dobro vitaminsko-mineralno podporo, dodatek je v obliki multivitaminsko-mineralnega preparata, ki vsebuje cink, folno kislino, vitamin B12, vitamin E in D, kalcij, magnezij in železo.
