Prijava
Med tujerodne invazivne živalske vrste v Sloveniji štejemo tudi rakunastega psa z latinskim imenom Nyctereutes procyonoides. Poznamo ga tudi pod imenoma enok ali rakunji pes. To je majhna zver, ki tehta do osem kilogramov in je na prvi pogled zelo podoben rakunu. A z njim ni v sorodu, spade namreč v družino psov.
Je ljubka žival s črno-rjavim čtastim kožuhom z daljšo dlako in z lepo črno masko. Najlepši so jeseni, ko nabirjo zaloge in so močnejše postave, ki jo dopolni še kratek rep in še gostejši kožuh. Enok je namreč edini predstavnik psov, ki pozimi hibernira. Med zimskim spanjem se mu umiri srčni utrip, zniža se mu telesna temperature, upočasni se mu tudi presnova. Vse to z namenom, da čim bolj zmanjša porabo energije v mrzlem obdobju leta, ko ni dovolj hrane. Hibernacija lahko traja več dni ali tednov, odvisno tudi od temperature. Hibernirajo pa le tisti rakunji psi, ki živijo v hladnejših predelih. Ti si v jeseni svojo težo povečajo kar za polovico.
Čeprav je pripadnik psov, je vsejeda žival, prehranjuje se z jajci, ptiči, majhnimi sesalci, z žuželkami, s sadjem, nevretenčarji in tako dalje. So pogumne živali, ki se brez strahu približajo tudi človeškim prebivališlem, so inteligentni in iznajdlivi, ko morajo poiskati hrano. Čeprav hrano iščejo predvsem po tleh, so dovolj gibljivi in spretni, da splezajo po potrebi tudi na drevo.
So zveste monogamne živali. Ko se samec in samica srečata in zbližata, ostaneta skupaj za celo življenje. V tem času vzgojita več legel mladičev. Samci so zvesti in predani družini, saj pomagajo samici tako pri lovu in hranjenju mladičev, kot pri vzgoji. Parijo se zgodaj spomladi v brlogu, ki ga skopljejo tudi sami. V enem leglu imajo več mladičev, ponavadi osem ali devet. Njihova življenjska doba je okoli osem let.
Invazivna vrsta
Za njegovo širitev je kriv človek. Rakunji pes je izvorno razširjen v vzhodni Aziji, na Daljnem vzhodu, Kitajskem, Japonskem, v Indokini. Med letoma 1931 in 1955 pa so ljudje to vrtso naselili v Sovjetsko zvezo, da bi se lovci bolj zabavali. Poleg tega je kožuh rakunjega psa čudovit in so ga uporabljali za krznene izdelke. Iz Sovjetske zveze se je zaradi njegove inteligentnosti in iznajdljivosti hitro razširil še drugam in danes je zelo pogost v Švici, Nemčiji, v sosednji Avstriji, na Finskem, Poljskem, Češkem, Slovaškem, Madžarskem, v Romuniji, Bolgariji, Franciji, pa tudi ponekod na Balkanu, denimo v Srbiji.
Za njegovo hitro širjenje je krivo tudi to, da nima nobenega naravnega sovražnika, zato se lahko nemoteno giblje po gozdovih. Ker si hrano večinoma išče po tleh in je vsejeda žival, posebej ogroža ptice, ki gnezdijo na tleh. Na nekaterih območjih sveta je povsem iztrebil nekatere domače ptice, ki so gnezdile na tleh. Krade namreč jajca ali mlade ptice. Po nekaterih podatkih naj bi ogrožal tudi dvoživke in plazilce, saj se zelo rad giblje v bližini vode. A so nekatere raziskave to zavrgle. Njegov sovražnik je le človek in bolezen. Je močan prenašalec denimo stekline, prav zato naj bi bil toliko nevarnejši.
Rakunje pse lovci veliko pobijajo, na Finskem so denimo leta 2002 po nekaterih podatkih ulovili kar 111 tisoč rakunjih psov. Na Poljskem so za nekaj časa lov nanj prepovedali, a se je zelo hitro razširil. Tako so jih leta 2002 ustrelili že 6.223. Obravnavan je kot tujerodna invazivna vrsta, ki jo je treba iztrebiti, saj ogroža domače vrste živali. Rakunjega psa opažamo tudi v Sloveniji. Ne vemo pa, ali so posamezni primerki le odraz pobega iz gojišč ali so se dejansko preselili k nam iz sosednjih držav. Več živali naj bi se naselilo v osemdesetih letih na območje Nanosa in na Kočevskem, po tem pa so ga na vsake toliko let kje zagledali. Nekaj primerkov so lovci tudi ubili.
