DomovŽivaliProblematika prostoživečih mačk

Problematika prostoživečih mačk

Prav gotovo ste že opazili zapuščene mačke, jih celo nahranili ali jim pomagali. Tako imenovane prostoživeče mačke pri nas niso nikakršna redkost. Gre za mačke, ki so potomke udomačenih in zapuščenih mačk, nimajo lastnika in živijo prosto v okolici. Za njihov obstoj smo krivi ljudje oziroma neodgovorno lastništvo (zavržene živali, nenadzorovano razmnoževanje …). Ne najdemo jih le v urbanem okolju, temveč tudi na podeželju. Običajno se združujejo v kolonije, ki lahko štejejo tudi več deset mačk.

- Oglas -

Mačji mladiči

Kljub temu, da so prostoživeče mačke večino časa prepuščene same sebi, je njihovo preživetje odvisno prav od ljudi. Veliko posameznikov in društev skrbi za hranjenje teh mačk, vse več ljudi pa se tudi zaveda, da samo s hranjenjem prostoživečih mačk problematiko le povečujemo (mačka, ki ima na voljo dovolj hrane, bo imela legla mladičev še pogosteje, ta pa bodo številčnejša). Zavedati se je treba, da mačje samičke lahko spolno dozorijo že pri 4 mesecih in imajo lahko letno do tri legla, ki v povprečju štejejo 3–5 mladičkov. To pomeni, da ima ena sama nesterilizirana mačka okoli 9–15 potomcev letno. Da se število prostoživečih mačk ne bi pretirano povečalo, skrbijo s sterilizacijo (pri samičkah) in kastracijo (pri samčkih), to sta operativna posega, ki napravita žival trajno neplodno.

Prostoživeče mačke so običajno izjemno plahe in se izogibajo stiku s človekom, njihov odlov za namen sterilizacije/kastracije in nujne veterinarske oskrbe zato lahko predstavlja velik izziv tudi za izkušene ljudi. Odlove mačk najpogosteje izvajajo pristojna zavetišča oziroma člani registriranih društev za pomoč živalim (vedno v sodelovanju s pristojnim zavetiščem). Eno takih je tudi Društvo za pomoč prostoživečim mačkam Mačjelovka, ki že vrsto let uspešno sodeluje z Zavetiščem Ljubljana. Tam vsako leto sterilizirajo in kastrirajo več kot 700 prostoživečih mačk. Po naši zakonodaji mora imeti vsaka občina pogodbo z enim od zavetišč za živali, ta pa so dolžna poskrbeti za odlov mačk, sterilizacijo ali kastracijo, nujno veterinarsko pomoč in v skrajnih primerih evtanazijo (humano usmrtitev).

- Oglas -

Prostoživeče mačke

Po odlovu se torej mačka prepelje v pristojno zavetišče, kjer ji veterinar nudi ustrezno oskrbo. Mačke pregledajo z Woodovo svetilko na morebitno okužbo z mikrosporijo oz. mačjo boleznijo, v primeru sumljivih kliničnih znakov (povečane bezgavke, povišana telesna temperatura, shiranost, vnete dlesni, anemija, slabo splošno zdravstveno stanje) pa sledi tudi testiranje na neozdravljivi virusni bolezni mačja levkoza (FeLV) in virusna imunosupresija (FIV). FeLV in FIV prizadeneta imunski sistem obolele živali. Povzročitelja sta virusa iz skupine Retroviridae. Okužba se širi predvsem s slino preko ugriznih ran, pri FeLV pa je prenos možen tudi ob hranjenju iz istih posod. Najbolj izpostavljeni so nekastrirani samci, saj se pogosteje pretepajo, med parjenjem pa okužujejo tudi samice. Bolezni se lahko preneseta tudi z obolele mame na mladičke, ne pa na ljudi. FeLV- in FIV-pozitivnih mačk se ne sme vračati v okolje, saj sta bolezni neozdravljivi, poleg tega pa okvarita imunski sistem in s tem povzročita, da so mačke bolj dovzetne za druge bolezni. V primeru pozitivnih testov na FeLV ali FIV mačke praviloma evtanazirajo. Pri mikrosporiji je zdravljenje sicer možno, vendar je zahtevno in dolgotrajno, prostoživeče mačke pa so načeloma premalo navajene človeka, da bi bilo to mogoče. Mikrosporija je zoonoza (bolezen, ki se z živali prenaša tudi na ljudi in obratno), najpogosteje jo povzroča glivica Microsporum Canis, obolelih mačk pa se nikakor ne sme vrniti v okolje.

označeno uho
Mačko označijo z zarezo v uho (običajno se odstrani vršiček levega uhlja). Na ta način se mačko označi z na daleč vidno oznako, da je že bila oskrbljena.

Zdrave mačke po sprejemu in osnovnem veterinarskem pregledu sterilizirajo oziroma kastrirajo, odpravijo notranje in zunanje zajedavce, mačko pa se označi z zarezo v uho (običajno se odstrani vršiček levega uhlja). Na ta način se mačko označi z na daleč vidno oznako, ki pomeni, da je že bila oskrbljena. Tako se izognemo nepotrebnemu stresu zaradi ponovnega lovljenja in morebitnega ponovnega posega. Odstrani se največ do 5 mm uhlja, poseg pa nikakor ni primerljiv s prepovedanim kupiranjem ušes pri psih. Z zarezo se označijo le tiste mačke, ki jih ni mogoče socializirati in jim poiskati novih lastnikov.

Sterilizacija in kastracija sta povsem varna posega že od 10. tedna starosti dalje. Sterilizacija se izvaja tudi pri mačkah v zgodnji brejosti oz. pri doječih mačkah, vendar je te treba dovolj hitro vrniti k mladičem.

- Oglas -

Kaj torej storiti, če v okolici opazite mačko, ki nima zareze v enem izmed ušes, ali pa mačka že ima zarezo, vendar potrebuje pomoč? Čim prej je treba obvestiti pristojno zavetišče za živali, ki bo poskrbelo za odlov mačke, sterilizacijo/kastracijo in veterinarsko oskrbo. Zavedati se moramo, da je življenje steriliziranih in kastriranih mačk bistveno bolj kakovostno in varno, poleg tega pa so takšne mačke manj moteče za okolico. Po posegu bo zavetišče mačko vrnilo v isto okolje, če je to le mogoče. Premeščanje mačk na njim neznane lokacije zakonsko ni dovoljeno, poleg tega pa to predstavlja za mačko velik stres in nevarnost. Zaželeno in priporočljivo je, da oskrbljene mačke redno hranite in opazujete, če potrebujejo pomoč, pa čim prej ukrepajte.

Nuša Schumet, dr. vet. med, Društvo za zaščito živali Ljubljana

- Oglas -

NAJNOVEJŠE