Dr. Tina Lužnik je zobozdravnica, ki zase pravi, da je raziskovalka življenja ter velika ljubiteljica narave in vsega, kar je z njo povezano. Je akupunkturistka, tuina terapevtka in raziskovalka delovanja telesa, uma, čustev, zdravja in bolezni. Zanimajo jo tako tradicionalne vede (kitajska tradicionalna medicina, ajurveda, zeliščarstvo) kot tudi sodobni medicinski pristopi, znanja in diagnostika. Vse pridobljeno znanje s pridom vključuje v svoje delo.
Tina Lužnik je bila nekaj let zaposlena v zdravstvenem domu, kjer se je dodobra spoznala z delom v javnem zobozdravstvenem sistemu. Ugotovila je, da ji ta služba ni pisana na kožo in da ji ne omogoča, da bi delo opravljala kvalitetno in skladno s svojimi prepričanji.
Tako se je pred štirimi leti podala na samostojno pot in ustanovila center za biološko in holistično zobozdravstvo Trinniti, katerega poslanstvo je celostna in individualna obravnava pacientov ter iskanje in odstranjevanje vzrokov, ki so telo pripeljala v neravnovesno stanje.
V Slovenski Bistrici imate svojo ordinacijo za holistično zobozdravstvo Trinniti. Preden ste se podali na to pot, ste bili zaposleni v javnem zdravstvenem sistemu. Kaj je botrovalo odločitvi, da ste zapustili prejšnjo službo in se podali na svoje?
Na to pot me je pripeljalo zanimanje za holistično zobozdravstvo in lastno raziskovanje. Že med študijem na medicinski fakulteti sem imela občutek, da to, kar nas učijo, ni celotna zgodba. Da ni vse samo v zdravilih in simptomatskem zdravljenju. Že takrat sem se lotila lastnega raziskovanja o prehrani in tradicionalni kitajski medicini. Preden sem se podala na to pot, sem želela izvedeti čim več o holističnem zdravljenju. Tako lahko zdaj v svoje delo vključujem celosten pogled na zdravje.
Katere so po vašem mnenju glavne pomanjkljivosti javnega zobozdravstvenega sistema?
Sedem let dela v zdravstvenem domu je v meni pustilo določene travme. Ne zaradi samega zdravstvenega doma, saj je bilo vodstvo slednjega povsem v redu, ampak zaradi samega sistema dela. Način, kako Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) določa, koliko pacientov naj bi imel posamezni zdravnik ter kaj se obračunava in kako, je zelo zastarel in ne omogoča kvalitetnega opravljanja dela. Tudi pacientom, ki dobro skrbijo za ustno higieno, ne zagotavlja ustreznega zdravja ustne votline.
Če kot zobozdravnik delaš v tem sistemu, prej ali slej izgoriš. Ko sem bila zaposlena znotraj sistema, me je nezadovoljstvo spremljajo na dnevni ravni. Hitro lahko prideš do točke, ko začne pešati tvoje zdravje ali pa začneš popuščati pri delu.
Predvideva se, da naj bi en zobozdravnik obravnaval 2000 pacientov, zato sem se sama kot zobozdravnica počutila izjemno majhno. Tolikšnemu številu pacientov je namreč nemogoče nuditi kakovostne storitve. Zobozdravstveni sistem v Sloveniji zdravnikom ne omogoča kvalitetnega opravljanja dela.
Poleg tega ima ZZZS precej nesmiselne kriterije glede tega, katere storitve krije in katerih ne. Če med obravnavo pacienta zaradi zalivke ugotoviš, da ima ta tudi zobni kamen in vnete dlesni, ne moreš narediti ničesar v zvezi s tem. S čiščenjem zobnega kamna se namreč ne moreš ukvarjati v sklopu delovnega časa, saj je to po pravilih ZZZS samoplačniška storitev. Zdravstveni dom ti prepoveduje opravljanje nadur oz. lahko slednje opravljaš le prostovoljno.
Vse skupaj je tako nesmiselno, da nimam besed. Takšno stanje vodi do tega, da imajo ljudje že pri 50 letih totalne proteze. Upam, da bo ta sistem čim prej propadel in da se bo začelo graditi nekaj na novo, ker tako ne gre več naprej.
Torej javni zobozdravstveni sistem pacientom ne omogoča ustrezne obravnave …
Ko sem začela z delom v ambulanti, smo imeli veliko število opredeljenih pacientov, med katerimi je bila tudi pacientka, ki sicer dobro skrbi za ustno higieno. Zaradi nefunkcionalnega sistema dlje časa ni bila vpisana pri nobenem zobozdravniku, zato je bilo na pregledu ugotovljeno, da bi potrebovala šest zalivk, čakalna doba za eno zalivko pa je bila šest mesecev. Tako je potrebovala tri leta, da je uredila stanje. V tem času se običajno vsaj kateri od zob s kariesom vname, kar zahteva zdravljenje. Zobje pacientov propadajo, ker jih uradno zobozdravstvo ne more sanirati v ustreznem času.
Po drugi strani so nagrajeni tisti, ki ne skrbijo za svoje zobe. Če ti manjkajo trije zobje zadaj, dobiš protetiko, če pa ti manjka le en zob, ti ZZZS ne nudi te pravice.
Kot zobozdravnik na koncesijo imaš na voljo pol ure za enega pacienta, kar ti ne omogoča niti pet minut pogovora z njim, zato je ustrezna obravnava praktično nemogoča.
V zadnjih letih se veliko govori o škodljivosti amalgamskih zalivk. Včasih ni bilo nobenih zadržkov v zvezi z uporabo slednjih, zdaj pa vemo, da so te vir živega srebra, ki se iz njih sprošča v telo. Katere zdravstvene težave se lahko posledično razvijejo?
Ni mi jasno, zakaj smo v Sloveniji šele lansko leto prepovedali uporabo amalgamskih zalivk, medtem ko smo živosrebrne termometre iz prodaje izločili že pred leti. Amalgamske zalivke namreč vsebujejo 50 odstotkov živega srebra, ki škoduje zdravju. V ustih nimajo kaj početi, saj kovine v slini povzročajo nastanek električnih tokov. Tudi sicer težke kovine ne sodijo v naše telo. Stanje je še posebej problematično, če je v ustih več vrst kovin.
V ustih ljudi je seveda še vedno ogromno amalgama. Največ se ga izloči ob odstranjevanju ustnih zalivk, zato je pomembno, da so pri tem postopku uporabljeni ustrezni zaščitni ukrepi.
Kakšne zdravstvene težave se lahko posledično razvijejo? Veliko je odvisno od genov. Nismo namreč vsi enako občutljivi na težke kovine. Težke kovine so nevrotoksične, zato povzročajo raznovrstne nevrološke motnje in alergije. Skladiščijo se lahko tudi v sklepih ter povzročajo artritis, avtoimune bolezni in rakava obolenja.
Težkih kovin je sicer v našem okolju polno. Med drugim se nahajajo v hrani. Veliko lažje jih dobimo v telo, kot jih izločimo iz njega.
Ali poleg amalgamskih zalivk obstajajo še drugi materiali in postopki, ki se uporabljajo v zobozdravstvu in lahko predstavljajo vir težkih kovin?
Tudi nekatere bele zalivke vsebujejo hormonske motilce in monomere, ki zelo škodujejo zdravju. V nekaterih je tudi fluor. Na tržišču so na voljo zelo različni materiali, zato je pri izbiri potrebna previdnost. To je podobno kot pri hrani; najcenejša je najmanj kvalitetna, saj vsebuje največ dodatkov in škodljivih primesi.
Tudi pri izbiri zobnih past je potrebna previdnost. Poleg škodljivega natrijevega lavril sulfata (SLS) 99 odstotkov zobnih past – tudi tistih, ki jih oglašujejo kot naravne – vsebuje polietilen glikol oz. mikroplastiko/nanodelce, ki potencialno delujejo kot hormonski motilci. Ne vem, zakaj naj bi zobna pasta to vsebovala, saj se ti nanodelci absorbirajo direktno v sluznico.
Živimo v svetu, v katerem je dobro za vsako stvar, ki jo nameravamo zaužiti ali uporabljati, najprej preveriti, kaj vsebuje, drugače v telo vnašamo same strupe. V vsakem primeru pa se je smiselno vsakodnevno razstrupljati, če želimo ostati zdravi. Danes pač ne gre drugače.
Kako naj posameznik sploh ve, da ima v telesu nakopičene težke kovine? Kakšen protokol razstrupljanja priporočate?
To se lahko odraža v nenadnem pojavu zdravstvenih težav, kot so depresija, anksioznost in alergije, ki jih pred tem ni bilo. Kot sem že rekla, ima vsak od nas v sebi težke kovine. Če ne pazi, kaj uživa, in če ne skrbi za redno razstrupljanje, se začnejo te po 30. letu starosti v telesu intenzivno kopičiti.
Celostnega razstrupljanja se je dobro lotiti v spomladanskem času. To lahko vključuje tudi varno menjavo amalgamskih zalivk. Sicer pa obstaja več protokolov razstrupljanja. Ustreznega določimo glede na zdravstvene težave, ki jih posameznik ima. Običajno začnemo s klorelo.
Kakšno pa je vaše stališče glede fluorida v zobnih pastah?
Naša sklenina je najtrše tkivo v telesu in je v 99 odstotkih sestavljena iz anorganskih snovi. Zobe si običajno umivamo dve do tri minute z intenzivnimi gibi. Naj mi nekdo dokaže, da se fluorid iz zobne paste v tem času lahko vgradi v zobno sklenino. Vemo, da je potrebno pasto s floridom izpljuniti in izprati iz ust. Ni namreč priporočljivo, da bi ta ostala v ustni votlini, saj je fluorid nevrotoksičen, kar je znanstveno dokazano. Priporočila v zvezi s tem, da naj bi bil florid v zobni pasti, se mi zdijo podobno nelogična kot vgrajevanje amalgamskih plomb.
Za mineralizacijo zob moramo nanje nanesti neko sredstvo, ki ga pustimo učinkovati 20-30 minut. To zadošča, da mineral učinkuje na sklenino in se vanjo vgradi. Če bi podoben protokol izvajali s fluoridom, bi ga pustili predolgo časa v ustih, s tem pa bi se ta absorbiral v sluznico, nekaj pa ga bi tudi pojedli.
Kakšne so lahko posledice kopičenja fluorida v telesu?
Ker je fluorid nevrotoksičen, lahko povzroči nevrološke motnje ter škodljivo vpliva na otrokove možgane in kognitivni razvoj. Zaradi prekomernega vnosa fluorida se lahko pojavi tudi zobna fluoroza, ki jo prepoznamo po madežih na zobeh.
Obstajajo tudi študije, ki dokazujejo, da je kombinacija fluorida in amalgamskih plomb v ustni votlini še posebej škodljiva. Fluorid namreč pospešuje korozijo živega srebra iz amalgamskih plomb.
Paradontoza je zelo razširjena bolezen ustne votline, za katero so značilni porast škodljivih bakterij, nastanek zobnih oblog in odmikanje dlesni, kar lahko v končni fazi privede tudi do izpadanja zob …
V prvi fazi paradontoze marsikdo sploh ne ve, da jo ima. Potrebno se je zavedati, da so usta del prebavne poti. V povezavi s paradontozo je pogosto prisotno vnetje na nekem drugem delu prebavne cevi. Ta bolezen je lahko povezana z intoleranco na določeno hrano in alergene.
Imela sem paciente, pri katerih se je nenadoma pojavila huda oblika paradontoze, ki se ni odzivala na klasično zdravljenje. Na koncu se je izkazalo, da je šlo za izbruh celiakije. Včasih je lahko rešitev že izločitev glutena iz prehrane.
Pri klasični paradontozi običajno zadostuje, če izboljšamo ustno higieno in redno čistimo zobni kamen tudi iz obzobnih žepkov. Pri zdravljenju slednje je zelo pomembno dobro sodelovanje med pacientom in terapevtom, saj je pacient tisti, ki po izvedbi čiščenja z dnevno nego ustne votline vzdržuje zdravje obzobnih tkiv. Tudi ozon in laser pomagata paradontalne žepke razbremeniti patogenov.
Kateri so drugi prevladujoči razlogi za razvoj paradontoze?
Včasih se izkaže, da je glavni krivec gluten, sicer pa gre običajno res za porušeno ustno floro in slabo higieno. Porušeno stanje ustne votline pogosto nakazuje na druge težave. Paradontozo velikokrat spremljajo vnetna stanja na drugih delih telesa.
To lahko podpremo s spremembo prehrane ter z dodajanjem vitaminov in antioksidantov, omega-3 maščobnih kislin in kurkume. Na tak način izboljšamo delovanje imunskega sistema in zmanjšamo oksidativni stres. Tudi kisik je super, saj paradontozo povzročajo anaerobne bakterije (take, ki ne marajo kisika). V ustih imamo namreč tako dobre kot slabe bakterije. Ne želimo uničiti vseh, ampak samo slabe. Pri paradontozi je običajno porušeno razmerje med dobrimi in slabimi bakterijami.
Torej je pomemben celostni pristop, ki tudi sicer predstavlja vodilo pri vašem delu?
Res je. Ko nekdo zboli, se velikokrat v ustih pokažejo prvi znaki. Usta so indikator našega splošnega zdravja. To še posebej velja v primeru, če je bila ustna votlina prej v redu, nato pa so se kar naenkrat začele pojavljati težave. To je lahko pokazatelj, da je nekaj v telesu zelo narobe. Do vzrokov lahko pridemo preko pogovora in pregleda posameznikovih navad.
Mnenja glede odstranitve modrostnih zob se od zobozdravnika do zobozdravnika zelo razhajajo. Nekateri zagovarjajo preventivno odstranitev slednjih, drugi pa ta postopek priporočajo le, če ti povzročajo večje težave. Kakšno je vaše stališče v zvezi s tem?
Sem proti preventivnemu odstranjevanju zob, če je vse v redu in imajo zobje dovolj prostora. Vsak zob ima svojo funkcijo. Morda bo prav modrostni zob lahko nadomestil drug zob, ki ga bo potrebno izpuliti. Je pa vse odvisno od lege zob. Včasih se zaradi pomanjkanja prostora v ustih tvori kronični žepek, ki je lahko žarišče nevarnih bakterij. Pri oceni stanja si pomagamo s pregledom rentgenskih slik.
Med 10. In 13. letom starosti je rast čeljusti najbolj intenzivna. Takrat zobozdravniki otroke napotijo k ortodontom, vendar pa je zaradi dolgih čakalnih dob v uradnem zobozdravstvu glavnina rasti čeljusti, ko dobimo zobni aparat, že zaključena. Veliko enostavneje bi bilo širiti čeljust, ko ta še raste.
Sicer pa tako v Sloveniji kot po svetu primanjkuje celostne ortodontske obravnave. Menim, da bi bilo na tem področju zelo smiselno povezovanje med ortodonti in fizioterapevti. Čeljustni sklep je namreč preko fascialnega sistema povezan tudi z medenico. V primeru porušenega ravnovesja v čeljustnem sklepu se to lahko odraža tudi na medeničnem dnu. Zato je pomembna pravočasna in celostna obravnava.
Kakšno je vaše mnenje o postopkih beljenja zob?
Po mojem mnenju je prvi pogoj za beljenje ta, da so zobje in obzobna tkiva zdravi ter da je vse v ustih urejeno. Vedeti moramo, da beljenje, ki je zdravo za nas, ne vodi do povsem belih zob, ampak zobe kvečjemu posvetli za pol do enega odtenka. To je meja za ohranjanje zdravih zobnih in obzobnih tkiv.
Če barva zob vpliva na pacientovo samopodobo, mu glede tega prepuščam odločitev. Zdi se mi pomembno, da je človek zadovoljen sam s sabo in se dobro počuti v svoji koži.
Kaj priporočate ljudem, ki imajo težave z zadahom?
Najprej moramo preveriti, če so v ustni votlini prisotna kakšna patološka stanja, kot je na primer paradontoza ali nezdravljen karies. Pri aktivni paradontozi je vonj patogenih bakterij precej prisoten. Tudi skriti žepki lahko povzročajo zadah. Včasih se lahko ta pojavi tudi zaradi težav z mandlji. Če je z ustno votlino vse v redu, je dobro preveriti stanje želodca. Razlog za slab zadah je lahko tudi v pomanjkljivi ustni higieni.
Sicer pa je odlična rešitev za večji občutek svežine ustna voda s kisikom. Tudi nekatere naravne zobne paste so zelo sveže; še posebej zeliščne.
Kaj vse naj bi poleg rednega ščetkanja in uporabe zobne nitke obsegala dnevna nega ustne votline?
Najprej je treba ugotoviti, katera zobna ščetka je za posameznega pacienta najbolj primerna. Danes se zelo poudarja, da mora biti ta mehka, vendar v ordinaciji opažamo, da je ta lahko problematična za ljudi, ki ne osvojijo dovolj dobro ustne higiene.
Pomembni sta tudi tehnika ščetkanja in higiena medzobnih prostorov. Glede tega smo si različni. Nekateri imajo raje nitke, drugi pa ščetke za medzobne prostore. Zvečer se moramo potruditi in dobro očistiti vse ploskve zob, medzobne prostore in tudi jezik, če je to potrebno. Tako kot naš prebavni sistem imajo tudi usta ponoči mir pred hrano, posledično se lahko obnovi dobra flora. Zjutraj si zobe običajno umijemo nekoliko hitreje.
V naši ambulanti se zavzemamo za naravne zobne paste. Vabim bralce, da preverijo, kaj vse vsebuje povprečna zobna pasta. Te sestavine nikakor ne sodijo v naša usta. Uporaba ustne vodice ni obvezna, vendar pa je pomembno, da če jo vsakodnevno uporabljamo, ta ne vsebuje alkohola. Odlična navada je tudi jutranje žvrkljanje olja. Pomaga nam pri odstranjevanju toksinov, odpravi vnetnih stanj in pri paradontozi. Pomembno je osvojiti tudi spanje z zaprtimi usti. Ljudje, ki spijo z odprtimi usti, imajo namreč več težav z ustno votlino, kar je logično, saj se usta ponoči izsušujejo. Obstajajo posebne dihalne vaje in drugi pripomočki, ki nam pomagajo spati z zaprtimi usti.
Preberite tudi:
