Lolita Vernon je imela komaj osemnajst let, a je že dobro poznala razliko med uglajenostjo in surovo močjo. Bila je hči pokojnega grofa Walcottskega, deklica starega imena in plemenite krvi, vendar brez prave zaščite. Oče je umrl, mati je po kapi ležala nezavestna, njen očim Ralph Piran pa je v njej videl predvsem dragoceno sredstvo za svoje družbene in poslovne načrte.
Ko jo je bogati ladjar Murdock Tanner nekega dne skušal poljubiti, se mu je Lolita z gnusom uprla. Udarila ga je po obrazu in pobegnila. A namesto da bi jo očim zaščitil, jo je poklical k sebi in ji očital, da je užalila njegovega pomembnega poslovnega partnerja.
»Ne bom dovolila, da me Murdock Tanner poljubi, razen če ga bom ljubila,« mu je komaj izrekla. Toda Ralph Piran je ni poslušal. V njegovih očeh Tanner ni bil odvraten starec, temveč bogastvo, moč in priložnost. Če bi jo hotel za ženo, je bil očim pripravljen dati svoj blagoslov. Če bi se upirala, jo je nameraval zlomiti.
Takrat je Lolita razumela, da nima več doma. Imela je le še ponos, spomin na materino nežnost in vero, da prava ljubezen ne more biti nekaj, kar se izsili z grožnjo.
Naslednje jutro je pobegnila.
Vzela je nekaj oblek, materin zaročni prstan in denar iz sefa. Pretvarjala se je, da gre po nakupih, nato pa je v Londonu zabrisala sled. Ni vedela, kam bo odšla, le to je vedela, da se ne sme vrniti. Na poti pa je vanjo pritekel objokan deček s krvavo roko.
Ime mu je bilo Simon Brook. Bežal je pred mačeho, ki ga je pretepala z bičem. Hotel je k svojemu stricu, lordu Seabrooku, ki je živel daleč na severu, v gradu ob velikem jezeru Ullswater.
Lolita bi ga lahko pustila tujcem, lahko bi mislila samo nase. A ko je videla njegove rane, se je v njej prebudila odločnost. Tako sta pobegnila skupaj – ona pred očimom, on pred mačeho. Da bi ju težje našli, se je Lolita izdajala za vdovo, gospo Bell, Simon pa jo je na poti klical mama.
Ko sta po dolgi vožnji zagledala Ullswater, se je pred njima odprl svet, ki je bil videti kot pravljica. Jezero se je lesketalo pod gorami, grad Seabrook pa je stal nad vodo, star, mogočen in čudovit.
Lord James Seabrook ju je sprejel presenečeno, a ko je videl Simonove rane, mu je bilo takoj jasno, da deček ne sme nazaj. Loliti je dovolil ostati kot Simonovi guvernanti. Ni vedel, kdo je v resnici, a v njej je prepoznal nekaj nenavadnega: bila je prelepa za guvernanto, preveč uglajena za revno vdovo in preveč skrivnostna, da bi bila njena zgodba preprosta.
V gradu je Simon prvič po dolgem času zaživel. Dobil je ponija, psa Brackena, učil se je plavati, jahati in raziskovati starodavne sobe. Lolita ga je učila skozi zgodbe, lord Seabrook pa je vse bolj občudoval njeno nežnost in pogum.
Toda grad ni bil brez nevarnosti. V njem je bila tudi lady Cressington, londonska lepotica, ki je očitno nameravala postati nova gospodarica gradu. Simona ni marala. Lolito je prezirala. In čim prej je hotela dečka poslati v šolo, guvernanto pa odstraniti.
Lolita je začutila, da je Simon ponovno ogrožen. Nato se je spomnila stare govorice iz Londona: lady Cressington naj bi izginila z dragoceno indijsko ogrlico, ki jo je dobila le na posodo od stotnika Michaela Duncana. Lolita je napisala anonimno sporočilo: ogrlica je v gradu Seabrook.
Ko je stotnik Duncan prišel, je bilo maske konec. Pred lordom Seabrookom je zahteval ogrlico nazaj, lady Cressington pa je prebledela. Njena zapeljiva igra se je v hipu razblinila. Še isti dan je morala zapustiti grad.
Zdaj bi moralo biti vse mirno. A med Lolito in lordom Seabrookom je raslo nekaj, česar nobeden od njiju ni znal ustaviti. On se je umaknil za nekaj dni, ker se je bal lastnih čustev. Ona pa je izvedela, da je njena mati umrla, in prvič zares začutila, da je sama na svetu.
Potem sta obiskala Walcott Priory, nekdanji dom Lolitine družine. Med portreti svojih prednikov in v kapeli, kjer sta se nekoč poročila njena starša, je komaj zadržala solze. Lord Seabrook je opazoval njeno ganjenost in začel slutiti, da se pod imenom gospe Bell skriva veliko več.
Tisto noč je prišel k njej. Zaljubljen, zbegan in še vedno prepričan, da se z guvernanto ne more poročiti, ji je ponudil zaščito, varnost in ljubezen – toda ne kot mož. Lolita je zgroženo razumela, da bi jo hotel imeti za ljubico.
»Ne, ne!« ga je prosila. »Tega ne morem storiti.«
Lord Seabrook je v istem hipu spoznal, kako globoko jo je ranil. Prosil jo je odpuščanja in odšel. Lolita je hotela pobegniti še iz gradu, a jo je našel pri vratih. Prisegel ji je, da od nje nikoli več ne bo zahteval ničesar, kar bi jo ponižalo.
Naslednje jutro pa je pred grad pripeljala kočija. Iz nje je stopil Ralph Piran.
Lolita se je v grozi zatekla k lordu Seabrooku. »Skrijte me!« ga je rotila. Takrat mu je končno povedala resnico: ni gospa Bell, temveč lady Lolita Vernon, hči zadnjega grofa Walcottskega. Pobegnila je, ker jo je očim hotel prisiliti v zakon z Murdockom Tannerjem.
Lord Seabrook je ni zavrnil. Ni se razjezil. Le nežno ji je obljubil, da je očim ne bo nikamor odpeljal.
Ko se je soočil z Ralphom Piranom, je uporabil edino orožje, ki ga je lahko utišalo: čast, položaj in odločnost. Povedal mu je, da se bo z Lolito še isti večer poročil škof iz Carlisla. Ko je Piran zagrozil s svojimi skrbniškimi pravicami, je lord mirno odgovoril, da policija ne bo ukrepala proti njegovi ženi.
Ralph Piran je bil poražen. Ni si mogel privoščiti škandala. Odšel je.
Šele takrat je Lolita zares zadihala. Lord Seabrook jo je objel in poljubil, ne več kot moški, ki si nekaj želi, temveč kot moški, ki jo spoštuje in ljubi.
»Ljubiva se,« je rekel očimu. In zdaj je to končno lahko rekel tudi njej.
Lolita je spoznala, da ni bežala le pred prisilo, temveč proti nečemu, kar je čakala vse življenje. Proti ljubezni, ki ne zahteva, ne ukazuje in ne kupuje. Proti ljubezni, ki varuje.
Še tistega večera naj bi se poročila v kapeli Walcott Prioryja, kraju, kjer so še vedno živeli spomini njenih staršev. Simon jo bo oddal, Barty in gospa Shepherd bosta priči, grad ob jezeru pa ne bo več samo zatočišče.
Postal bo dom.
Preberite tudi:
- Zaradi dolgov se je poročil z neznanko – Šele po poroki je izvedel, kdo ona v resnici je
- Poročni prstan v mamini škatli za šivanje je razkril skrivnost, o kateri doma niso nikoli govorili
