Zagotovo ste že kdaj začutili potrebo po odvajanju blata in sklenili, da trenutek preprosto ni primeren. Medtem ko imamo pri mali potrebi manj svobode, lahko odvajanje blata običajno nekoliko zamakne. Vendar strokovnjaki opozarjajo, da bi se morali temu izogibati. Pogosto odlašanje z odvajanjem blata lahko namreč resno ogrozi vaše zdravje. S tem se med drugim poveča nevarnost za hemoroide in divertikulozo (vrečaste izrastke v črevesju) ter celo za analno fisuro (razpoke), prolaps rektuma ter raka debelega črevesa in danke.
Gastrokolični refleks praviloma najizrazitejši po obroku, posebej po zajtrku
Naravna potreba po odvajanju blata se najpogosteje pojavi že kmalu po zaužitju hrane. Še posebej izrazita je po postu, tudi če gre za kratkotrajen, »nočni post«. Prav zato se potreba po odvajanju blata pogosto pojavi neposredno po zajtrku. Gre za gastrokolični refleks, ki je bil znanstveno definiran v 20. stoletju. Pri dojenčkih potreba po odvajanju blata ni omejena z zunanjimi ovirami. Blato zato odvajajo takrat, ko začutijo potrebo, ne takrat, ko je »primeren čas« za to. To seveda ne pomeni, da bi se morali tudi odrasli v hipu odzvati na »klic narave«, vendar pa so številni na žalost praktično povsem potlačili naravne vzgibe. Zmožnost kratkotrajnega zadrževanja blata, ki je v osnovi pomembna razvojna faza, je bila torej prignana predaleč. Ko odkrijemo, da lahko začasno prestavimo oziroma potlačimo naravno potrebo, se začnemo k tovrstnim vzorcem zatekati prepogosto, pri čemer gre pri nekaterih ljudeh za zelo ekstremen vzorec.
Napihnjenost, krči in vetrovi kot neposredna posledica zadrževanja blata
Poleg omenjenih dolgoročnih nevarnosti, povezanih s pogostim odlašanjem z odvajanjem blata, so možne tudi neposredne negativne posledice. Ljudje, ki so se navadili ignorirati naravno potrebo, imajo tako pogosto težave z zaprtjem, bolečinami v trebuhu, krči, napihnjenostjo in vetrovi. Naravni ritem se poruši, zato je zelo težko predvideti, kdaj boste naslednjič začutili potrebo po odvajanju blata.
Ali znate oceniti povprečno dolžino svojega »tranzitnega cikla«?
Zelo pomembno je, da znate vsaj okvirno oceniti trajanje posameznega »tranzitnega cikla«. Gre za čas, ki je pri posamezniku potreben za to, da se izločijo ostanki hrane, ki smo jo zaužili. Težave, kot so driska, zaprtje in nenadno, nepredvidljivo pojavljanje zelo močne potrebe po odvajanju blata, so pogosto znak nadpovprečno dolgega tranzitnega cikla. Dolžino cikla boste najlažje izmerili tako, da zaužijete nekaj zrn surove koruze, nato pa opazujete, kdaj jih boste zagledali v blatu. Posamezni tranzitni cikel pri zdravih ljudeh običajno traja 8–24 ur.
Predolg tranzitni cikel poveča nevarnost za najrazličnejše zdravstvene težave
Če pogosto ignorirate potrebo po odvajanju blata, se vaš tranzitni cikel postopoma podaljšuje. Ostanki hrane tako ostajajo v vašem telesu zelo dolgo, s tem pa se poveča nevarnost za fermentacijo in razkrajanje teh ostankov znotraj telesa. Pogosti vetrovi so logična posledica. Poleg tega pa je možna absorpcija t. i. metabolitov, kar je vse prej kot ugodno. Povečana verjetnost za raka debelega črevesa in danke, divertikulozo, hemoroide in sorodne težave je povezana prav s predolgimi tranzitnimi cikli, ki lahko obenem ogrozijo vaš črevesni mikrobiom. Možna je t. i. disbioza, ki označuje prevlado škodljivih bakterij nad koristnimi, kar lahko seveda privede do najrazličnejših težav. Ko pokliče narava, ji je torej vsekakor dobro čim prej prisluhniti, tudi če kraj in čas morda nista optimalna. Za skrajšanje tranzitnega cikla pa so koristni tudi dodatni ukrepi, na primer povečanje vnosa vlaknin, skrb za to, da popijete dovolj vode oziroma tekočine, in redna telesna aktivnost.