Prijava
Sanja Stropnik in Branko Funda sta čudaka. Vsaj za večino ljudi, ki pozna perutnino zgolj v smislu prehrane. Za ljudi, ki znajo nameniti ljubezen tudi živim bitjem, ki niso nujno kosmata in na štirih tačkah, pa sta neverjetna in zgled predanosti nenavadnemu hobiju. Njune pasemske kokoši in petelini so prava paša za oči, pokali in medalje, ki jih niti ne moreš prešteti, pa dokaz, da je njuno delo resnično vrhunsko. Poleg tega sta odlična sogovornika, topla in zabavna, svoj »živalski vrt« pa z veseljem predstavita tudi najmlajšim. In čeprav se ti morda nekoliko ustrašijo petelinov, ki merijo v višino toliko kot kakšen dvoletnik, jih radovednost hitro premami – prav otroško navdušenje pa je tisto, kar imata Sanja in Branko najrajši.
Branko, najprej ste naredili srednjo šolo za veterino, nato doštudirali zootehniko. A verjetno ste že rasli ob živalih.
Branko: Odraščal sem na majhni kmetiji. Kar se tiče perutnine, je zgodba takšna, da je bila ta že od mladih nog moja glavna ljubezen. Kadarkoli me niso našli in so me iskali okoli hiše, sem bil pri kokoših. Imel sem majhen stolček, ki sem ga nesel do kokošnjaka, in tam potem prebil cele dneve. Dajal sem jim zelenjavo, jim sušil rastline za zimo in podobno. Doma smo imeli konje, govedo in kokoši in pravzaprav sem imel že takrat rad vse živali. Imel sem tudi pujska, ki sem ga dobil brezplačno v sosednji vasi, saj je bil rojen nekoliko prizadet, in sem skrbel zanj. Zato sem se naučil tudi molsti, da sem mu lahko dal mleko – mama je rekla, da kolikor bom namolzel, toliko mu bom pač lahko dal. In nazadnje sem pomolzel že celo kravo. Tako da je pujsek lepo zrasel, ampak je zaradi te prirojene napake žal prehitro poginil. Sicer pa sem imel v srednji šoli sanje, da bi šel v Afriko, da bi skrbel za eksotične živali.
Našla sta se prav zaradi ljubezni do kokoši. Najti fanta, ki obožuje prav kokoši, in da potem ta sreča še dekle, ki ravno tako obožuje kokoši, se zdi kar nekam pravljično.
Sanja: Prvič sva se leta 2004 srečala na razstavi v Laškem, a je potem kar trajalo, da sva se ujela. Sama sem s Polzele in sem bila tudi od mladih nog obkrožena s kokošmi, zajci in golobi, ki smo jih imeli doma. Oče se je včlanil v društvo v Žalcu, nato se je prestavil v Laško, zdaj pa sva z Brankom spet člana v Žalcu.
Vas je bolj pritegnil Branko ali petelini?
Sanja: Najprej so me petelini. Oče me je v vse vpeljal in me veliko naučil, da sem spoznala Branka, je bil še dodaten plus.
Torej se je našla odlična kombinacija.
Branko: Po eni strani res, po drugi pa nobeden nobenega ne zavira in greva kdaj tudi predaleč – hitro je lahko vsega preveč.
Sanja: V bistvu se ne ustaviš. Vidiš par gosi, ki staneta tristo evrov, in oba sva pripravljena toliko vložiti. Sem pa že srečala kakšno ljubiteljico, ki je imela ob sebi partnerja, ki tega ni razumel, in hitro je prišlo do odločitve, da je nakup nepotreben, da tega ne potrebuje. Ali pa je obratno in so ženske proti.
Pri ljubiteljski dejavnosti lahko hitro pride do skrajnosti. Tudi pri vajinih kokoših vem, da lahko zneski hitro dosežejo nekaj tisočakov.
Branko: Res je. Večina ljudi si niti ne predstavlja, okoli kakšnih vsot se lahko vrtijo cene pri nekaterih izjemnih pasmah.
Sanja: Eden od znancev je šel povsem v skrajnost …
Branko: Do tega, da mu je razpadla družina. Kupoval je drage kokoši, s ceno po petsto in šeststo evrov, in nazadnje se je družina razšla.
Sanja: Midva paziva, da ne greva tako daleč. Poleg tega je bil pri njem zgolj on ljubitelj, tako da je bila težava tudi v tem.
Najlepša za laike je svilnata kokoš. Katere pa so tiste pasme, ki štejejo največ med rejci pasemske perutnine?
Branko: Vsakemu posamezniku je pri srcu druga pasma. Že pri naju je razlika glede tega, kaj nama je najljubše. Precej sva usmerjena na azijske oziroma japonske pasme, torej vse, kar je orientalsko. To so večinoma dolgorepe pasme, ki so zelo drage in tudi precej redke.
Sanja: In borci. Jaz imam borce, on dolgorepce.
Branko: Tudi borci so večinoma iz Azije. Vsekakor pa gre za usmeritev v redke pasme, tudi ogrožene. Nekaj pasem imava edina v Sloveniji, nekaj jih ne najdete drugje niti na širšem področju.
Tudi borci so verjetno zgolj za razstave, petelinji boji pa nimajo zraven kaj iskati.
Sanja: Ja, seveda, samo za razstave, četudi imajo naziv borcev. Moja najljubša pasma je japonska shamo bojevniška kokoš. To so ti veliki petelini zunaj, ki jih ne bi dala stran za nič na svetu.
Gre za vrsto, ki je napadalna sama po sebi, ali je to nekaj, česar bi jo bilo treba naučiti?
Sanja: Odvisno od značaja.
Branko: Delno gre za gene, ampak če prideta skupaj dva petelina pri katerikoli pasmi, ni dobro. Mora se vzpostaviti hierarhija, tako med kokošmi kot med petelini. Res pa je, da so bojevniški močnejši in je njihov nagon malo bolj izražen, zato lahko pride tudi do skrajnosti, kadar pride do pretepa.
Sanja: Ampak ko jih pripravljava za razstave, ko jih dava na polico in namaževa z olji, da se bolj svetijo, pa bojevniki vedno lepo stojijo in si želijo še več nege. Kar nekako izstopajo po tem, da imajo radi priprave in nego.
Torej je priprava na razstavo kar zahtevna. Kokoši in peteline očistita, umijeta, naoljita …
Branko: Vse od tega. Pravzaprav se vse začne že z vzgojo matične jate. Imeti moraš prave starše, da dobiš kakovosten podmladek, potem so pomembni prehrana in vzgoja samih mladičev, priprava na razstavo, navajanje na kletke, sodnike, obiskovalce. Enako kot pri mačkah in psih. To je pač lepotno tekmovanje in treba je iti v pozornosti. Dobro moraš poznati pasmo, do zadnjega peresa vedeti, kakšna morata biti obarvanost in lesk. Priprava živali, da je ta čista, brez zajedavcev in naoljena, da ima lepe noge – to je zadnja stvar, tik pred razstavo.
Vajini mistri in misice, ki jim pripadajo vsi pokali (v sobi, kjer se pogovarjamo, so jih polne police), so torej večinoma dolgorepci in bojevniki?
Branko: Pravzaprav sva dala čez že zelo veliko pasem, več kot sto, in mislim, da sva za skoraj vse osvojila nagrade. Najbolj kakovostna pasma, ki jo imava trenutno, pa je renska kokoš, torej evropska pasma, ki izvira iz Nemčije. To je pasma, ki nama trenutno prinaša največ priznanj.
To so tiste črne kokoši, za katere ste mi dejali, da tudi jajc ne morete dati nikomur, kajti bog ne daj, da bi bila kakšna oplojena.
Branko: Res je.
Sanja: Težava je v tem, da pasma potem ne bi bila več enako cenjena.
Branko: V Sloveniji so valilna jajca trenutno zelo priljubljena, in s tem, ko ljudje prodajajo valilna jajca, cena živali pade, nič več ni redka. Nekomu lahko prodaš deset jajc za petnajst evrov in si narediš škodo.
Sanja: Zdi se mi, da ljudje tudi manj cenijo žival, če preprosto kupijo jajce. Ni enako, kot če odšteješ za kokoš ali petelina 150 evrov, se trudiš in ravnaš z živaljo tako, kot je treba. Kupiš jajce, ga izvališ in ga nikoli ne ceniš toliko. Če odšteješ veliko, pa se že vnaprej zavežeš, da se boš z živaljo resnično ukvarjal in skrbel zanjo.
Branko: V bistvu je tako, da pravi gojitelji nikoli ne prodajajo jajc.
So pa vsa jajca pasemskih kokoši sicer primerna tudi za prehrano?
Branko: Vsa. Razlikujejo se pač po velikosti in barvi lupine, to pa je vse. Okus je pravzaprav odvisen od prehrane.
Sanja: Tako kot pri običajnih kokoših so jajca odvisna od prehrane in tega, ali je kokoš dovolj zunaj, spuščena, ali ne.
Uporabljata jajca za prehrano ali imata pri tem zadržke?
Branko: Seveda jih uporabljava. (Oba se nasmejita.) Jajca svojih kokoši jeva, mesa pa seveda ne.
Sanja: Sicer pa se jajca uporabljajo samo takrat, ko ni valilna sezona.
Branko: Res je, spomladi gredo jajca večinoma vsa v valilnik.
Kako poteka iskanje novih pasem? Se z njimi srečata na razstavah, jih iščeta prek spleta?
Branko: Oboje. Zelo koristen je Facebook, kjer je kar nekaj skupin, kjer rejci pokažejo, kaj imajo. Sicer je potem težava v tem, da so ti rejci običajno zelo daleč, tako da se je včasih treba zanesti tudi na prijatelje, da ti pomagajo pripeljati nove živali. Na samih evropskih razstavah so cene izjemno visoke, tako da je bolje iskati živali na druge načine. Seveda pa moraš imeti tudi srečo, da si v pravem trenutku na pravem mestu. Sama sicer nisva šla po živali dlje kot do Avstrije, saj imava srečo s prijatelji, ki nama pomagajo urediti takšne stvari. Treba je paziti tudi na finance. Vzreja pasemskih živali pač ni enako kot nakup farmskih jarkic in marsikdo niti pomisli ne, da si naredil osemsto ali tisoč kilometrov, da si prišel do živali.
Kako pa je z dokumentacijo? Če uvažaš eksotične pasme, morajo te imeti urejene tudi papirje, biti v karanteni in podobno.
Branko: Na srečo nama je doslej uspelo še vse pasme najti znotraj Evropske unije.
Ampak če bi zadela na lotu, bi šla verjetno na Japonsko?
Sanja: Jaz bi šla pravzaprav raje v Avstralijo (smeh).
Branko: Japonska bi bila sicer možna, ampak kar se tiče kokoši, so na Japonskem pravzaprav skoraj vse pasme že zaščitene in jih ne moreš več dobiti. Med svojimi kokošmi imava tako dejansko tudi eno pasmo, ki naj bi je dejansko ne imela.
Sanja: Šele potem, pozneje, sva prebrala članek, da je pasma zdaj zaščitena in je Japonci zato ne izvažajo več. Prej niti vedela nisva, da je tako posebna.
Vajine japonske kokoši zahtevajo tudi posebno prehrano: lupinarje. Ko gre Branko v trgovino in kupi škampe, to torej ni romantična večerja za Sanjo, ampak za peteline in kokoši.
Branko: Recimo (smeh). Dolgorepe pasme zahtevajo morsko prehrano oziroma rakce. Ampak v resnici grem v Avstrijo in kupim male rakce, ki so sušeni in jih imajo pripravljene za prehrano za vodne želve.
Če pustimo Japonce ob strani – imamo tudi Slovenci kakšno svojo pasmo?
Branko: Imamo, vendar samo eno, ki si jo pravzaprav delimo z Avstrijci – to je štajerska kokoš. To je zelo samooskrbna kmečka kokoš, primerna za kmečko dvorišče, najprej za jajčka in potem za v juho.
Sanja: To je lepa, a takšna bolj običajna pasma.
Če bi imela namesto perutnine pasemske mačke ali pse, bi lahko to spremenila v posel in od njega lepo živela.
Branko: Res je. Pri kokoših se nama niti odstotek vloženih sredstev ne povrne. V Sloveniji s pasemsko perutnino ne moreš služiti, v kakšni Nemčiji pa bi že lahko, ker je trg večji.
Imata tudi golobe. Kaj pa noji, pavi, pegatke in purani?
Branko: Golobi so razstavne pasme, predvsem zaradi popestritev razstav društva, sicer pa je z njimi res sama izguba (smeh).
Sanja: Nojev nimava, bi jih pa jaz imela. In pegatke ni več, žal je poginila od starosti.
Branko: Imava še pave, purane, gosi, race. Med purani imava par Narragansett puranov, ki so ameriški, in enega Croellwitzer oziroma nemškega purana.
So razstave društva namenjene v prvi vrsti rejcem ali ljudem, da lahko vidijo, kako je perutnina raznolika in zanimiva?
Branko: Razstave so v prvi vrsti za ljudi. Meni največjega zadoščenja ne predstavlja pokal, ampak obiskovalci, predvsem z otroki, ki so navdušeni nad lepoto kokoši. To je tisto, kar naju oba s Sanjo najbolj zadovolji.
Sanja: Bistven je odziv ljudi.
Branko: Zato tudi niso vse razstave ocenjevalne. Zgodilo se je že, da je prišel mimo obiskovalec, ki je dejal, da je poprej mislil, da so vse kokoši rjave. In v takšnih stvareh, v predstavljanju živali, v učenju ljudi, kako bivati z njimi in z naravo, najdeva veselje. V tem, da se ljudi opomni na naravo, čeprav je v današnjem tempu življenja to preprosto zanemariti.
Sanja: Čeprav je vse več tudi ljudi, sicer še ne v Sloveniji, temveč v Nemčiji, ki imajo kakšno kletko kokoši tudi na balkonu – gre za najmanjšo pasmo, za indonezijsko kokoš serama, ki je primerna za takšno rejo in tehta le okoli 200 gramov. In potem imajo domača jajčka, malo večja od prepeličjih. Tako kot imajo nekateri na balkonu v koritu paradižnik, imajo oni nesnice.
Kaj pa o tem menijo zagovorniki pravic živali? Tega ne vidijo kot problem?
Branko: To je vedno problem. Že pri naših razstavah in pri sami vzreji, ker morajo biti živali v ogradah, da so ločene. Ampak treba je vedeti, da če bi se tem živalim godilo slabo, potem ne bi zanje nikoli dobil pokalov – res je treba lepo skrbeti zanje. Prav pred kratkim se je neka skupina vtaknila v moje delo, nakar sem pogledal njihovo spletno stran in videl, da pri njih skrbijo za konja in kačo. In sem vprašal, če konja jezdijo – tudi to je lahko potem mučenje živali, saj ni naravno, ravno tako kot ni imeti kačo. Predvidevam, da pitona tudi nimajo spuščenega v naravi (smeh).
Sanja: Povsod so skrajnosti.
Kokoši pa morajo biti v ogradah tudi zaradi plenilcev.
Branko: Tu so lisice, kragulji, kune …
Sanja: Ti kar govori, jaz pa bom trkala na les (smeh).
Branko: Včasih kaj izgine, ampak na srečo malo, lani je pet kokoši odnesel kragulj, ki je našel luknjo v mreži. Lisica pa je skušala odnesti dolgorepca, ampak mu je zgolj izpulila rep. Pred nekaj leti pa sva imela veliko škodo.
Sanja: Potem sva vse dobro zaščitila. Preko ograd je mreža, povsod okoli njih je omogočen dostop psom. (Čuvajo jih trije psi pasme baset, ki je Sanjina velika ljubezen, in tudi tem se godi izjemno, kar dokazuje tudi to, da je eden od njih star že kar 16 let.)
