Prijava
Možganska struktura, imenovana amigdala, je pri otrocih z avtizmom pogosto nadpovprečno velika. Raziskovalci z univerze v Severni Karolini so ugotovili, da je pospešena rast amigdale še posebej izrazita v obdobju med 6. in 12. mesecem starosti. Povečano tveganje za avtizem je tako mogoče zaznati že pri dojenčkih. Raziskava, ki je privedla do teh ugotovitev, je bila objavljena v znanstveni reviji American Journal of Psychiatry.
Raziskava vključevala raznolik nabor otrok
Raziskovalci so preučevali možgane več kot 400 otrok. Med njimi je bilo 58 otrok z avtizmom, ki so že pred diagnozo spadali v skupino otrok s povečanim tveganjem za motnjo avtističnega spektra, saj je bila ta že diagnosticirana pri najmanj enem od njihovih sorojencev. Pogosti so namreč primeri avtizma pri več otrocih iz ene družine. Poleg tega je bilo vključenih 212 otrok, pri katerih je bila na podlagi njihovih sorojencev prav tako ugotovljena nadpovprečno velika verjetnost za avtizem, vendar se ta ni razvil. Raziskava pa je vključevala še 109 otrok, ki so bili del kontrolne skupine, in 29 otrok s t. i. sindromom fragilnega kromosoma X. Omenjeni sindrom spada med genetske motnje, ki lahko povzročijo ogromno razvojnih težav, vključno z učnimi težavami in kognitivnimi okvarami. Kot omenjeno, je bila pri otrocih, pri katerih je bil kasneje diagnosticiran avtizem, zaznana nenavadno hitra rast amigdale v obdobju med 6. in 12. mesecem starosti. Amigdala se je nato povečevala vse do 2. leta starosti, ko so običajno že opazni vedenjski vzorci, ki so značilni za motnje avtističnega spektra.
Amigdala je mandlju podobna struktura, ki jo je mogoče najti v osrednjem delu možganov. Gre za strukturo, ki je tesno povezana s socialnim vedenjem, strahovi in čustvenimi odzivi. Dejstvo, da je amigdala pri osebah z motnjo avtističnega spektra nadpovprečno velika, je bilo znano že pred tem, vendar pa po drugi strani ni bilo jasno, kdaj natančno se amigdala poveča in kako pride do tega. Nova raziskava tako prinaša pomembna spoznanja o možganskih spremembah pri dojenčkih, pri katerih se pozneje razvije avtizem. Odkrita je bila tudi korelacija med hitrostjo rasti amigdale in izrazitostjo zaostanka, povezanega s socialnim vedenjem, pri starosti dveh let. Hitrejša ko je rast, večji je namreč socialni zaostanek. Kot je mogoče razbrati že iz izraza »avtistični spekter«, se lahko izrazitost simptomov od otroka do otroka precej razlikuje. Otroci z avtizmom so tako vse prej kot monolitna skupina. Prav zato je lahko pot do ustrezne diagnoze pri tistih z manj izrazitimi/tipičnimi simptomi precej dolga, predvsem pa naporna.
Prehitro rast amigdale lahko povzročijo težave pri procesiranju vizualnih dražljajev
Seveda pa je tu še vprašanje, kaj je krivo za neobičajno rast amigdale pri nekaterih dojenčkih. Raziskovalci za zdaj še ne morejo podati zanesljivega odgovora na to vprašanje, vendar sumijo, da bi bilo lahko dogajanje povezano z vizualnimi dražljaji. Pri dojenčkih, ki imajo več težav s procesiranjem vizualnih oziroma čutnih dražljajev, je namreč amigdala nadpovprečno obremenjena. To pa lahko povzroči (pre)hitro rast. Raziskovalci upajo, da bodo njihova odkritja pripomogla k hitrejšemu prepoznavanju dojenčkov s povečanim tveganjem za razvoj motnje avtističnega spektra, posledično pa k hitrejši diagnozi pri otrocih. To bi lahko olajšalo zdravljenje oziroma obvladovanje simptomov, značilnih za avtizem. Raziskava nakazuje, da so intervencije morda smiselne še pred pojavom simptomov oziroma že pred dopolnjenim enim letom starosti. Med drugim so lahko koristni ukrepi, ki dojenčkom pomagajo pri procesiranju vizualnih dražljajev, s čimer je mogoče zmanjšati nevarnost za pospešeno povečevanje amigdale.
