Na vidiku nova pomoč za osebe z endometriozo

Endometrioza je bolezenska motnja, za katero je značilno pojavljanje tkiva, katerega lastnosti so zelo podobne maternični sluznici, zunaj maternice.

Ne dopustite, da vas zamera razžre od znotraj

Zamera je lahko povezana z zelo konkretnimi dogodki – na primer z izdajo ali ponižanjem.

Govorjenje med spanjem: kaj je krivo za ta pojav?

Govorjenje med spanjem se zdi na prvi pogled predvsem komično. Osebe, za katere se izve, da ponoči rade »poklepetajo same s sabo«.

Psi v povprečju razumejo kar približno 90 človeških besed in fraz

Psi v povprečju razumejo približno 90 človeških besed in fraz.

Popolna nedelja za dober začetek naslednjega tedna

Nedelja je sicer za mnoge ljudi dela prost dan, vendar so osebe, ki nedeljo dojemajo kot svoj najljubši dan v tednu, precej redke.

Podrgnite česen po stopalih … in v ustih boste že kmalu začutili znan okus!

Ali ste vedeli, da lahko okušamo tudi s stopali? Če mislite, da gre za nekakšno čudno šalo, se lahko o resničnosti te trditve precej hitro prepričate sami.

Covid-19: skoraj polovica vseh primerov asimptomatičnih

Raziskovalci so ugotovili, da naj bi bil asimptomatičen potek bolezni značilen za kar približno 40,5 odstotka, torej skoraj polovico vseh primerov covida-19.

Najboljši prijatelji za vaše astrološko znamenje

Ali se vedno spoprijateljite z »napačnimi osebami«, ki nimajo najboljšega vpliva na vas? Prav tisto, kar vas je pri določeni osebi pritegnilo, lahko postopoma postane zelo problematično in celo uničujoče.
ZgodbeNataša Ličen: V odnosih je treba slišati, videti in sprejeti

Nataša Ličen: V odnosih je treba slišati, videti in sprejeti

MORDA VAS ZANIMA

Priljubljeno voditeljico Radia Ognjišče Natašo Ličen poznamo po oddajah, v katerih nam predstavlja zanimive sogovornike, s katerimi išče poti do samoizpolnitve, do sreče in zadovoljstva. Običajno klepeta s strokovnjaki, podjetniki in drugimi zanimivimi osebami, ki predstavljajo svoje poti in pomagajo, da bi jih z njihovo pomočjo našli tudi drugi, tako mladi kot starejši. Tokrat pa smo Natašo Ličen postavili v nasprotno vlogo – tokrat smo se mi pozanimali o njeni rasti skozi življenje in pustili njenim mislim, da usmerjajo nas.

- Oglas -

Kako ste postali radijska voditeljica, ki za poslušalce išče zanimive in boljše poti?

Že na samem začetku, pred petindvajsetimi leti, sem si izbrala področje, ki mi je najbližje, ki me zanima glede na lastne interese in tudi prostočasne dejavnosti. Že takrat sem si izbrala zelo življenjsko tematiko: odvisnosti, psihologijo, sociologijo, antropološke teme. Zanimalo me je, kje smo v družbi, kako živimo, kaj nas določa … S tem sem začela, nato pa so se področja preoblikovala in razširila. Danes pokrivam vsebine za mlade, antropološko tematiko, odnose, vzgojo otrok, kako sobivati in kako se spoznavati, kako teče komunikacija, imam tudi oddajo s podjetniki in o dobri kreativnosti znotraj poslovnih okolij, kako biti družbeno odgovoren in kako skrbeti v svojem poslu za trajnostne rešitve. Tako da so tematike zelo razpršene, vendar ima vsak od radijskih voditeljev več področij, ki se jim posveča. Ena od vsebin, ki jih pokrivam, je tudi dediščina, torej izročilo, slovenstvo, naša narodna pripadnost.

Skupna točka pa je družba?

Skupna točka so odnosi, sobivanje in sožitje. Najbolj me zanimajo razmerja človeka do človeka. To je rdeča nit mojih zanimanj.

- Oglas -

Verjetno ne samo na ravni človeka, ampak tudi na nivoju socialne antropologije?

Tako je, zanima me širše. Človek in kaj ga oblikuje v okolju in družbi, kako ga oblikuje družina, kako iščeš in spoznavaš sebe, kako lahko sami sebe spremenimo, kako lahko prispevamo k družbi. Torej človek kot središče in od tu vse relacije, ki nas določajo v vseh vidikih. Poslovni svet, družabnost, zasebnost, spoznavanje sebe. Vse to je nekakšen vrtinec mojih zanimanj.

Prav zaradi tega sva se dogovorili, da bova danes govorili o človečnosti in o tem, kakšen je dober človek. In tu je vzgoja tista, pri kateri se vse začne. Že mlade moramo naučiti človečnosti, sprejemanja, razmisleka pred dejanji, ki lahko prizadenejo druge. Je to del vzgoje, za katerega so odgovorni starši, ali bi ji morala dajati več poudarka tudi šola?

Vsekakor je osnova družina. V družbi pa je veliko nekih razpršenih sistemov, ki so potrebni, da je red in vse lepo teče v vsaj približno isto smer. Ampak odnosom se posvečamo veliko premalo. So posamezniki, ki opravljajo zares veliko delo, od vzgojiteljev do učiteljev, ki polagajo veliko pozornosti prav na odnose. Ko se pogovarjam z mladimi, začutim, kateri izhajajo iz okolij, kjer se temu res namenja veliko pozornosti. Gre tudi za to, kako učitelji skomunicirajo učno snov, kako vse, čemur se posvečajo, preslikajo tudi v odnose. Tako bi morala dihati celotna družba. Tudi vodstvo. Vodilni, kjer imam v mislih predvsem učitelje, starše, voditelje držav, direktorje podjetij. Če imamo pri njih neki zgled in empatijo, potem se to gotovo preslika tudi v vse spodnje pore. Če pa v zgornjih sferah ne zaznamo želje po dobri komunikaciji in želji, da bi drug drugega videli in slišali, potem pa tega ne gre pričakovati niti od vseh drugih ljudi, od tistih, ki smo vodeni. Tako da je treba s tem absolutno prežeti celotno družbo. Dokler tega ne bo, bodo vedno anomalije. Družina tu lahko veliko naredi, ampak otrok je zelo hitro tudi otrok družbe, ulice, sovrstnikov.

Verjetno to v današnjih časih ni preprosto, saj starši nimajo časa ali pa si ga za tovrstne stvari tudi ne vzamejo, nimajo pravih prioritet.

Natanko tako. Gre za to, kje imamo fokus in kakšna je naša percepcija. Mislim, da vsi starši želimo najboljše, da vsak tudi naredi največ, kar zmore. Vendar pa sami na zavedni ravni niti ne vemo, koliko imamo nekih strahov in nekih tihih pričakovanj. Do sebe, do svojih, do drugih. Pogosto smo ujetniki nekih svojih notranjih misli. Mislimo, da imamo vse v svojih nitih in rokah, da vse obvladujemo, da gre vse skozi naš razum. Kje pa. Podzavestni svet je tisti, ki nas vodi – prepričana sem o tem. Prav zato je tako nujno, da se poglobim vase. Da ko nekaj izrečem in zaznam neko čudno vibracijo v okolju, to spoznam in se vprašam, zakaj je tako, zakaj tako govorim, zakaj tako nastopam. To je tisto, česar danes ni.

Sicer zaznavam, da je danes v družbi vse več poskusov. Da ljudje veliko iščejo. Da se nekaj prebuja. Da so spoznali, da je lepo imeti varnost, materialnost, da dobro živiš in greš lahko na izlete in potovanja, ter vse drugo, kar se danes deli na družbenih omrežjih. Ampak da če ni zasidranosti v sebi, potem je tudi vse drugo bolj trhlo. Veliko lepše ti je, če si v sebi izpolnjen in zgrajen, če veš, kdo si, kaj lahko od sebe pričakuješ, kje so tvoje šibke lastnosti. Potem dobijo vse stvari neko drugo vrednost. Vse se pokaže v neki drugi luči.

Verjetno si je ta čustva, te občutke, tudi najtežje priznati. Torej čustva, v katerih smo ranljivi. Ljudje nočemo priznati, da nas je kdaj česa sram. Da nas je česa strah. Vedno hočemo biti močni, in tudi znotraj družine marsikdo svoje ranljivosti ne zna pokazati.

Največja težava je v tem, da se kažemo takšni, kot želimo biti, ne takšni, kot smo. Že v družini lahko zatremo otroka, če mu damo vedeti, da je jezen, torej posledično slab. Ampak prav je, če je jezen. Naj pove, kaj ga zaboli, in skušajmo skupaj kaj spremeniti. Že tu torej ni pravega posluha in pravega sporočila. Ko odrastemo, nam okolica sporoča podobne stvari. Če sem jezna, sem nezaželena in nisem hotena v družbi, nihče se ne bo pogovarjal z mano. Precej hitro sem ugotovila, da se žalostnih in jeznih ljudi običajno izogibamo. Kar pa ni prav. Biti žalosten ali jezen sta precej empatični čustvi, ki na nekaj opozarjata, sta neki odziv. Nedolgo tega sem govorila z mlado mamico, ki je začela opažati, da so ona sama in njena dekleta zelo občutljiva, in se je začela poglabljati v to občutljivost.

Tudi sama sem v preteklosti večkrat dobila očitek: Joj, si občutljiva! Meni pa se ni zdelo, da je to slabo. Ne. Če sem občutljiva, to pomeni, da imam vendarle neke receptorje, neke zaznave, ki jih morda drugi spregledajo, ampak so ravno tako pomembne. To je dejansko nekaj dobrega, če na stvari gledamo širše. Današnja družba pa te občutljivosti ne mara, češ da smo šibki. Sama to jemljem kot prednost. Spominjam se Bogdana Žorža, ki je rekel, da je to pravzaprav en dodaten talent, neka dodatna sposobnost, in da je okoli dvajset odstotkov ljudi res tako občutljivih, da imajo neke dodatne zaznave. In to so zelo dragoceni ljudje, ki so lahko svetovalci, ki te lahko opozorijo, opomnijo, saj osemdeset odstotkov ljudi tega sploh ne opazi in se temu niti ne posveča.

Je to neka vrsta inteligence?

Ja. Neka dodatna zaznava. Neka razvitost. Tako kot nekdo čudovito riše. Jaz lahko narišem nekega preprostega »človečka«, nekdo drug pa nariše tak portret, da ti vzame sapo. Enako je tudi pri čustvenih zaznavah. Nekdo prepozna že odtenke. Pogled, položaj telesa, neki odziv, na katerega večina niti ni pozorna. Ko sem skozi življenje opazovala samo sebe, sem večkrat opazila, da je nekdo nekam pogledal, da ima drugačno mimiko, da je pogledal v tla, da mu trzajo noge itd. In prepričana sem bila, da je to govorica. Govorica ni zgolj to, kar govorim, torej moje besede, je tudi telesna drža in geste.

Gre za izražanje na veliko različnih načinov.

Ja, ljudje imajo ogromno izrazov, ogromno načinov. Večkrat sem rekla možu, da mi gre na živce, da to zaznam. Ker ne morem preko tega. To sem vzela zares in premlevala, kaj to pomeni, kaj mi sporoča. Mož mi je včasih rekel, naj pustim in pozabim. Ampak tega ne morem, ne morem pozabiti. Če vidim v mavrici neko prekrasno barvo, ne morem reči, da te barve ni. Bila je. Videla sem jo in jo začutila, zdaj pa moram s tem nekaj narediti in tega ne morem prezreti. In če na takšen način funkcioniraš v družbi, je včasih zelo naporno. Vidiš, slišiš in zaznaš več. Okolica se temu ne posveča kaj prida in se ji zdi, da kompliciraš. Ampak to ni kompliciranje. To je lahko en dodaten kompas in neka spodbuda.

Je to zaznavanje na več ravneh bolj značilno za ženske. Moški pa se bolj zanašajo na besede v slogu »kar sem rekel, sem tudi mislil«?

Morda res.

Če znaš ljudi začutiti, opaziš njihova čustva in njihove potrebe, vidiš njihovo žalost in veselje, si lahko tudi dober do njih.

Trudimo se biti dobri čim večkrat, ampak biti dober ves čas je iluzorno. Tudi sama imam pričakovanja, tudi mene zaboli, prizadene. Se pa trudim na vsakdanji ravni biti dobra. Največ stavim na to. Ne morem le odkrito govoriti, da mi gre nekdo na živce, in biti neprijazna, ne morem, da ne bi naredila koraka k sočloveku, da ne bi bila empatična, pokazala zanimanja in sočutja. Če bi bilo več tovrstne humanosti med nami, tudi marsikatere velike stiske ne bi bilo. Tako pa je veliko razločevanja na tiste, ki so nam všeč, in one, ki nam niso. Na to bi se moralo začeti opozarjati že v vrtcu, ko se na primer vidi, da dva otroka ne gresta skupaj, in bi se moralo vzgajati na ta način. Da je prav, da smo si različni, da je treba drugega poslušati. Ampak tega ni, tega ne razvijemo. Mi nismo kultura prilagajanja in sprejemanja. Ne učimo se slišati, videti, sprejeti. Smo bolj kultura, v kateri velja »jaz imam prav«, torej takšna, kjer velja teža argumentov. Tudi v osnovni šoli je bila vedno neka skupina, ki ima močnejše argumente, ter skupina tihih. In to se nadaljuje tudi pozneje v življenju.

Stavim torej na dobroto, ki izhaja iz tega, da slišim, da vidim, da pohvalim drobne uspehe ljudi, ki me obdajajo. Tu se začne prava humanost. Vsakdo želi biti viden, slišan, upoštevan – in to ne pomeni, da se bodo drugi z vsem strinjali, temveč pomeni, da me skušajo razumeti. Včasih mi je o tem kar smešno govoriti, saj se mi zdi kot zrak, povsem samoumevno. Ampak več ko imam intervjujev, bolj ko se poglabljam v te stvari, bolj vidim, da to sploh ni res. Da se je tega treba zavestno učiti. Ne vem, od kod je to dano meni – ali sem imela čudovito okolje, ali sem imela razumevajoče sorodnike, dobre sošolke, ne vem. Kar nekako razumljivo mi je. In lahko me vrže iz tira, če ni tako. Če mi nekdo reče, naj bom tiho, če me nekdo spregleda.

To je opazno predvsem pri otrocih. Odrasli jim radi rečemo, da nimajo prav, da naj bodo tiho, ker so še majhni. Čeprav ni mnenje majhnih vredno nič manj in je pogosto celo pravilno.

Glas otroka je treba upoštevati. Seveda ga kot odrasel človek z izkušnjami dopolniš, mu stvari razložiš. Ampak tako smo vzgajani. »Bodi tiho« je vzgoja več generacij. Ampak se mi zdi, da se stvari spreminjajo, mehčajo. Sama sem bila priča vzgoji, ki pravi »potrpi, bodi tiho«, v kateri je precej zanikanja in iz katere se razvije veliko grenkobe. Zato se je treba odločiti in delati na dnevni bazi, se leta in leta učiti. Da lahko poveš, kaj te muči, in s tem uveljaviš svoj glas. Potem ni več potrebe, da si zagrenjen in užaloščen. Treba se je naučiti povedati stvari, a tako, da drugega ne raniš, predvsem pa prepoznati svoje potrebe.

In se postaviti zase, ko je to potrebno?

In se postaviti zase, ampak ne tako, da drugega potlačiš. Zato ker nočeš, da je drugi ob tebi prizadet. Da ga prizadeneš, ker je on prizadel tebe. Tega nočem. Hočem, da me sprejme, da sva »v redu«. Pri tem delamo pogosto napake, ker se tega dejansko ne učimo. Vendar je v vsakem odnosu »daj-dam«, ne glede na to, ali gre za brata in sestro, mamo in očeta.

Vedno torej obstaja partnerstvo, kajne?

Tako je. Vedno morata dva stremeti k temu, da se slišita. Jaz slišim tebe, ti mene. Ni potrebno, da greva potem po isti poti. Treba pa je vedeti, da si šla ti po tej poti, da si jo sama izbrala, in to spoštujem. Pojdi in lepo se imej. In enako velja za drugega. Tega bi se lahko učili zavestno, in če bi to razvijali že v šoli in vrtcih … Družba bi bila zelo hitro preobražena. Ampak posvečamo se marsičemu drugemu, zadovoljevanju marsičesa drugega. Če smo dobro zasidrani v odnosih, nam je tudi vse drugo lahko v redu. Ampak ker nimamo dobrih odnosov, bežimo in z drugimi stvarmi napolnjujemo občutek zadovoljstva in vrednosti. Narejenih nasmehov je danes žal veliko, ampak ko se poglabljaš v zgodbe ljudi, vidiš, da se ne znajo objeti z najbližjimi, da imajo pretirana pričakovanja, da ni nič dovolj dobro. Žalostno. Sama imam na radiu čudovite goste, ki me veliko naučijo o življenju, pa tudi potrkajo na slabo vest, saj imam občutek, da mi berejo dušo. In potem pridem domov ter družini, s katero imam zelo odkrit odnos, rečem, da se opravičujem, ker naredim toliko stvari narobe. In potem mi hčeri rečeta: »Kaj je, mami, koga si spet imela v oddaji?« Takoj me prebereta. Vendar brez takšnega odzivanja na okolje ne gre. Čeprav si kdaj trdno prepričan, da boš začel dan nasmejan in vesel, se slej ko prej zgodi kaj, ob čemer se zamisliš.

Imate dve hčeri, sami ste ženska. Se vam zdi, da je pri ženskah tlačenja čustev še več, da so do njih še vedno določena pričakovanja o obnašanju? Da je treba ustreči?

Ja. Ženske zelo rade ustrežemo. Sama izhajam iz tradicionalne družine, kjer v sedemdesetih letih še ni bilo navade, da bi se otrokom posvečalo toliko, kot se jim danes. Takrat je bila tradicionalna vzgoja. Rasli smo bolj sami, na ulici, in se imeli lepo, saj je bilo tudi varno, veliko je bilo tudi prijateljev. Starši z nami niso imeli veliko dela. Imeli smo sorodnike na kmetiji, kjer smo se naučili tudi delati in imeli med počitnicami veselje s kmečkimi opravili. Te bližine, da bi se zaupala mami, pa ni bilo – ne samo pri meni, ampak tudi pri prijateljicah, s katerimi smo se pogovorile med sabo, imele skrivnosti. Moj odnos s hčerama pa je bil zastavljen na povsem drugih temeljih. Vem, da nisem njuna prijateljica, ampak njuna mama, imam svoje zahteve, pojavljajo se tudi majhni prepiri, ko na primer želim, da bi bolje pospravili, se več ukvarjali s športom, bolj pazili na prehrano. Mama v svoji skrbi vedno vidi, kaj bi se dalo še nekoliko bolje.

Moji hčeri sta se zelo hitro postavili zase in mi dali vedeti, da je to njuno življenje, da stvari morda vidita drugače. Verjetno zaradi tega, ker smo se že zelo zgodaj, ko sta imeli le nekaj let, o vsem družinskem pogovarjali. Z možem nisva imela neke svoje tihe ure pogovora, temveč sva se o zelo veliko stvareh pogovorila za mizo, medtem ko sta se dekleti igrali nedaleč stran. Tako sem imela vedno v zavesti, da me otroka poslušata, in tako sem tudi razlagala stvari. Vedno sta bili prisotni in to je bilo dobro. Prvič zato, ker sem pazila, na kakšen način kaj povem in kako govorim o ljudeh, tudi takrat, ko je bila moja prizadetost silovita. Govorila sem o stvari, ki me je prizadela, ne pa grdo o človeku, ki mi je to naredil. In to je bilo zelo dragoceno. Tudi moj mož je zelo trezen človek in daje fokus pravi stvari, ne zaustavlja se pri malenkostih. Zato sta dekleti hitro našli svoje misli, svojo voljo, vedeli, kaj želita v življenju. Ampak seveda je družba vplivala tudi nanju. Zelo sta znali sprejeti ljudi, ampak morali sta tudi skozi vrstniške dileme, se znajti pri tem, kako biti všečen. Mimo tega ne gre, tudi če imajo otroci doma zdravo bazo, če jih imajo starši radi, jih podpirajo, sprejemajo njihove odločitve. Vseeno imajo boje in ne moreš jih zaščititi pred njimi.

Za sabo imate tudi težko bolezen, ki je bila velika preizkušnja, zlasti za hčeri. Povedali ste mi že, da ste zaradi bolezni izgubili vso moč.

Pravzaprav je bila osnova kri. V krvi imamo tri vrste celic: eritrocite, levkocite in trombocite. Meni se eritrociti niso razvili do konca in sem bila skoraj brez njih. To se je z leti zmanjševalo, kar je telo nekako kompenziralo. Temu sem se privajala in prilagajala, čutila sem, da nekaj ni prav, ampak ne do te mere, da bi temu posvečala pozornost. Težava je bila v izvornih matičnih celicah. Gre za mielodisplastični sindrom, kar je kar huda oblika hematologije in je pravzaprav smrtna. Ni se vedelo, kako jo zdraviti, niti se ni vedelo, kaj je vzrok.

Bolezen se je pojavila pred tremi leti, v občutljivih, najstniških letih hčera. Precej ju je zaskrbelo in sama niti nisem vedela, da tako zelo, ker tega nista niti pokazali. Verjetno sta mislili, da se bom sama potem še bolj obremenjevala. Moja družina je imela ves fokus na tem, da me podpira, da bom sama čim mirnejša. Šele po tem, ko so se stvari umirile, so mi povedali, koliko so se pogovarjali, ko me ni bilo poleg, in koliko so tudi prejokali. Vpričo mene pa so bili sproščeni in mi dajali vedeti, da bom zmogla in zmagala.

Sama sicer ne govorim o bolezni, saj se z njo nočem poistovetiti, govorim o svoji spremembi v zdravju. Jaz nisem bolezen. Zgodilo se je nekaj, ker nekaj ni šlo prav ali pa je bilo tako pač brez razloga – ni prišlo do bolezni, ker bi naredila kaj narobe, in sprejemati bolezen kot nekaj, kar te doleti, ker si ravnal narobe, ker si ubogi grešnik, se mi ne zdi prav. Bolezen se pač zgodi in mnogi natanko čutijo in vedo, zakaj se je zgodila, kdor pa ne ve, pa pač ne ve. Ne vem, kako lahko kdo reče, da je za vsako boleznijo neka neprava, neka grešna pot.

Bolezen nikoli ne izbira.

Tako je. Bolezen se pač zgodi, zbolijo tudi otroci in dobri ljudje. Ko se zgodi, pa je ključno, kako bomo ravnali. Samo sebe sem precej presenetila. Vedno sem bila rekreativka, a precej slabokrvna. Rada sem se gibala, vsak drugi dan grem v naravo. Pred petimi leti pa sem začela opažati, da imam močno sapo. Takoj sem pomislila na srce, saj so mi ga tudi v otroštvu opazovali. In takrat se mi je telo, ki je samo po sebi neverjetno, začelo prilagajati. Kisika v celicah je bilo manj, zato je telo kompenziralo in srce je bilo hitreje. Aktivna sem bila še nekaj let, ampak slabokrvnost se je slabšala. Dokler nisem neko sredo ob sedmih zvečer zaključila programa in želela domov. Program sem vodila že tako, da so črke plesale pred menoj. Ampak osredotočeno sem ga izpeljala do konca brez napake, nato pa nisem zmogla več. Nisem bila sposobna narediti niti pet korakov. Zgodilo se je tako hitro, kot bi nekdo ugasnil luč. Bilo je, kot da sem stara devetdeset let, in sodelavec Marjan se je čudil, kaj je narobe, in mi ponudil prevoz domov.

Odločila sem se, da grem naravnost k zdravnici, ki je takoj ugotovila, da je nekaj resno narobe. Poslala me je v laboratorij, kjer so ugotovili, da sem skoraj brez rdečih krvničk, torej brez kisika, kar je zelo nevarno, saj bi mi lahko odpovedali organi. In potem so si sledili šoki. Sumili so na levkemijo, nato so na hematološki kliniki ugotovili, da se mi rdeče krvničke na določeni stopnji prenehajo razvijati. Imela sem več odvzemov vzorcev kostnega mozga, a niso ugotovili, zakaj se to dogaja, razmišljali so o presaditvi matičnih celic. Ko smo že začeli iskati darovalce, pa sem se odločila, da si vzamem mesec ali dva, da se ne vračam tako pogosto na hematologijo, da prekinem z agresivnimi zdravili. Če bi se stvari poslabšale, bi se takoj vrnila v bolnišnico, če ne bi bilo poslabšanj, pa bi to pomenilo, da agresivna zdravila niti niso potrebna. Prisluhnili so mi in na srečo so se stvari začele izboljševati. Veliko sem naredila na čustveni ravni, na prehrani, se razstrupila, skratka skušala brez popuščanja narediti prav vse. Na srečo se je krvna slika neverjetno izboljšala.

Telo je pokazalo, da zna poskrbeti samo zase, če mu damo možnost.

O tem sem trdno prepričana. Seveda pa je treba biti zelo previden – samozdravljenje in alternative so lahko zelo mejne stvari. Ko me drugi sprašujejo o tem, kaj sem delala, o tem zelo nerada govorim. Ne vem, če bo drugemu pomagalo, kar je meni. Vem tudi, da nisem bila panična, da me ni popadel strah, ampak sem čutila neki neverjeten mir. Ne vem, od kod. Ko so mi povedali za diagnozo, sem bila mirna. Prepričana sem bila o tem, da želi telo živeti, da je v njem velika moč, da moram razmisliti o tem, kako mu lahko pomagam. Poslušala sem samo sebe. Pri tem moram pohvaliti tudi zdravnika hematologa Matjaža Severja in njegov odnos. Čeprav mu je bilo čudno, da ne sprejmem določenih stvari, ki se zdijo zdravnikom pametne, morala bi razmišljati o presaditvi in podobno, se je z mano pogovarjal in razumel, da želim pred tem poskusiti tudi z vsem drugim. Kar zaboli me, kadar kdo govori čez zdravnike. Med njimi je veliko takšnih, ki so pripravljeni na pogovor, ki razumejo, so zelo humani. Zdi se mi, da sem imela prav srečo, da sem bila z njim lahko tedensko v stiku, da mi je vedno verjel na besedo. Je pa tudi sam dejal, da če bi bilo več ljudi, ki bi tako zelo poslušali sebe, prevzeli odgovornost za svoje zdravje in se tega resno lotili, potem bi bilo tudi v čakalnicah precej ljudi manj.

Vsakdo mora znati prisluhniti sebi.

Moje glavno sporočilo je, naj si ljudje prisluhnejo. Naj se imajo radi. Naj od sebe ne pričakujejo preveč in si priznajo, da so zmotljivi. Da nekaj vedo, vsega pa ne. Družba, ta rdeča nit najinega pogovora, je lahko pritisk. Na podzavestni ravni si vsi želimo biti všečni, sprejeti, želimo si, da bi se ljudje ukvarjali z nami. In tu moraš reči ne. Sem, kar sem. Zmorem, kolikor zmorem. Ampak kljub temu sem super, kakršen sem. Zadosti sem.

Moja starejša hči ima zelo rada cerkev na Bledu – ne na otoku, temveč prav na Bledu. Vsakič ko smo na Bledu, gremo še tja, se usedemo za nekaj minut. Ko smo bili pred kratkim tam, sem v eni od kapel prvič opazila napis: »Bogu si všeč takšen, kot si.« »Takšen, kot si« je dovolj zanj. To je zelo lepo sporočilo. Kakršen si, si v redu, in tudi če te nekdo ne sprejema, si nimaš kaj očitati. Sam pri sebi moraš predelati in razčistiti stvari.

Če bi vsakdo začel pri tem, bi se tudi družba kot celota gotovo spremenila?

Marsikaj bi se razrešilo. Mislim, da ima vsakdo neki primanjkljaj, in če ne razrešiš osnovne stvari, ki je v tebi, potem tudi drugo ne gre – samo nalaga se in je vse težje. Ko dosežeš mirnost in gotovost v sebi, si zmagal. Večkrat je treba stopiti vase, ampak tudi vedeti, da nas brez odnosov z drugimi ni. Ni dovolj, da zgolj spoznavamo sami sebe, nujno moramo v odnose, brez njih nas nič ne izpolnjuje. Sami sebe pač ne moremo objeti, potrebujemo objem drugega.

NAJNOVEJŠE

Spletna stran za pravilno delovanje uporablja piškotke. Z uporabo spletne strani se strinjate z z uporabo piškotkov in splošnimi pogoji poslovanja. Podrobne informacije o uporabi piškotkov na tej spletni strani so na voljo s klikom na nastavitve .
V redu
Več ×
×