Pravi, da ni prav nič posebnega, a vendar je Mojcej zanimiva tako zaradi svojega imena (izbranega po stari popevki) kot tudi po svojih življenjskih odločitvah, pri katerih se ne ukaluplja v povprečje, temveč sledi svoji vesti. Spoznala sem jo v času nosečnosti, ko smo ženske izbirale razna moderna in eksotična imena za svoje otroke, ona pa je dejala, da bo imela njena hči takšno pristno slovensko ime, kot je na primer Vesna. In res je dobila Vesno, sledila pa sta ji še Borja in Vitja, dečkoma s slovanskima imenoma pa se je pridružil še eden z madžarskim – Tibor. Tudi na drugih področjih išče pristno pot, ki je običajno prepletena tudi z naravo in proč od norosti modernega sveta – a pravzaprav sploh ne načrtno, temveč povsem spontano.
Odraščali ste v ljubljanskem blokovskem naselju, zdaj živite na podeželju, v Bistrici ob Sotli. Zakaj takšna sprememba?
Zaradi ljubezni. Najprej sva se sicer z mamo iz Ljubljane preselili v Ivančno Gorico, ampak isto leto sem šla na fakulteto. Vzela sem psa in šla nazaj v Ljubljano, bila neodvisna z nekaj štipendije, preživnine in študentskim delom. Potem sem spoznala Andreja, skupaj sva že 19 let, in odločila sva se, da se bo treba nekje ugnezditi. Njegov oče je bil gradbenik in ponudila se je priložnost, da nama pomaga. Najprej smo uredili majhno sobo in kopalnico nad bivšim hlevom, nato smo vse skupaj še razširili.
Verjetno si ne predstavljate, da bi sploh še živeli v mestu?
Ne. Niti slučajno.
Ste pa imeli že od nekdaj neki širok smisel za naravo, za naravno bivanje. Ko ste rodili prvega otroka, ste bili hkrati tudi dojilja.
Res je. Z družinsko prijateljico sva rodili približno isti čas in ona žal ni mogla dojiti toliko, kot bi želela. Tako sva se dogovorili, da sem si jaz mleko črpala še za njenega dojenčka. To je sicer zelo intimna stvar in s prijateljico sva jo tudi takrat dojemali kot intimnost dveh žensk. Ne nazadnje je za žensko izjemno težko, če ne more dojiti, pa si tega želi.
Vaša družina se ukvarja z zelo naravno in zelo slovensko dejavnostjo, s čebelarstvom.
Jaz sem bila tista, ki sem domov privlekla čebele, potem pa sem zanosila in jih je začel jeseni hraniti Andrej. Delo mu je postalo všeč in je zadevo razširil. Speljal mi je »biznis« (smeh). Zdaj je čebelarstvo tako veliko, da spet potrebuje pomoč, tako da letos sem mu ogromno pomagala, pa otroci tudi. Letos sva imela 50 panjev, in ker smo imeli z vremenom kar srečo, je bilo vsega skupaj okoli 800 kilogramov medu lipe, akacije in gozdnega medu. Je pa med res naraven, saj delava po vesti, uporabljava zdravila, ki so dovoljena tudi v ekološkem čebelarstvu, in imava svoj vosek – torej dava ljudem zgolj tisto, kar jedo tudi najini otroci. Z medom, ki ga imajo v trgovskih centrih po šest evrov, je pač nekaj narobe.
Ukvarjate pa se tudi z naravno kozmetiko in ročnimi deli?
Te stvari izdelujem bolj za družino, za kakšne prijatelje in darilca. Delam kremo iz konopljinega olja, čebeljega voska in kokosove maščobe. To je res bolj za nas in za kakšne praznike. Med kombiniram tudi s kvačkanimi malenkostmi, na primer obeski in uhančki. Gre za ročno delo, za katero pa ti nihče ne bo dal deset evrov na uro, da bi se lahko z njim preživel. Gre za neke vrste nadgradnjo za med, za pridružitev drugega hobija, ki zelo popestri stojnico oziroma ponudbo medu.
Tudi konopljo za olje sta s partnerjem gojila sama?
Konopljo sva imela nekaj let. Gojenje zahteva cel kup znanja, s samo birokracijo pa načeloma ni toliko dela, pač prijaviš, da ti raste konoplja in koliko je imaš. Bolj je problem na primer, kako požeti. Prvo leto smo želi s staro kosilnico, zbirali snope na roke, jih obesili na hlev in sušili, mlatili ročno in vse ročno prebrali. Tisto olje je bilo vrhunsko. Temno zeleno, okusno, ni se pozdravilo. Naslednja leta smo želi s kombajnom, ampak s kombajnom nismo želeli žeti zelo zrele konoplje, saj se lahko zaradi vlaken kombajn tudi pokvari. Tako da se je želo, preden so bila vsa semena zrela, v postopku te strojne žetve pa so se semena tudi poškodovala, do notranjosti je prišel kisik in maščoba v sredici je hitreje oksidirala. Zato je bilo olje manj kakovostno, grenko, hitreje se je pokvarilo. S tem nisva bila zadovoljna. Poleg tega se je eno lepo pripetilo tudi, da je bilo zaradi dežja vse razmočeno in kombajn ni mogel niti blizu, tako da sva pustila celotno njivo nepožeto. Zaradi tega sva se odločila, da je dovolj. Z njivo je pač ogromno dela. Zdaj vem, zakaj so nekoč imeli po deset otrok, da so sploh lahko vse »poštimali« (smeh).
Imate štiri otroke, šolate pa jih na domu. Kako je prišlo do te odločitve?
To je bilo zelo spontano. Gledala sem najprej Vesno in potem Borjo, kako sta šla v šolo izjemno navdušena in z iskricami v očeh in potem … Potem jih potlačijo, navdušenje izgine. Bilo mi je hudo. Poleg tega ni bilo več nobenega časa, ne za uživanje v knjigah ne za kaj drugega, letali smo z enega konca na drugega. Ob treh, pol štirih so bili otroci doma, lačni, potem so bili treningi nogometa in druge obveznosti, sestanki, kar naprej nekaj. Takrat sem še delala, čeprav zaradi Tiborja za polovični čas, ampak sem se vsaj dvakrat ali trikrat tedensko vozila v Ljubljano. Šla sem zjutraj, ko so še vsi spali, in prišla domov zvečer ob sedmih ali osmih. Potem sem si rekla, da se tega ne grem več. Če ostanem doma, si lahko sami pridelamo več hrane, pri marsikateri stvari bomo lahko privarčevali, tudi otroški dodatki so večji in se stvari nazadnje nekako uravnovesijo. Tako da sem ostala doma. Bil je december in doma sicer delaš določene stvari, ampak bila je tišina, imela sem veliko časa za razmislek. In takrat sem v Tedniku gledala neki prispevek o tem. S partnerjem sva dala na kup pluse in minuse ter ugotovila, da minusov ni. Rekla sem si, kaj sploh čakam, pogovorila sva se z otroki, ki so rekli, da bi zamisel preizkusili. Nato sem šla še do šolske svetovalne delavke, ker sem želela še mnenje strokovnjaka, nekoga z izkušnjami. In ona je izkušnje dejansko imela, saj je tudi v sosednji vasi družina, ki se je takrat že šolala na domu. Bila je navdušena. Rekla je, da bom otrokom prihranila ogromno balasta. In tako je padla odločitev.
Torej je bila šola pripravljena sodelovati?
O vsem smo se odlično dogovorili. Naša šola je zelo prijazna in res dobro sodelujemo. Otroci so bili ravno danes v šoli na kostanjevem pikniku, saj hodijo na razne dogodke, na kulturne, športne in tehniške dneve, na likovno umetnost in nekatere krožke. Tako da je vse skupaj res fino.
Vendar pa je treba doma pridobljeno znanje tudi preveriti, kajne?
Konec leta so izpiti. V prvi triadi sta slovenščina in matematika, potem v drugi še angleščina, v zadnji triadi pa so tako rekoč vsi predmeti. Mislim, da eden ali dva odpadeta. Sicer pa so normalno vpisani v šolo, ta jih vodi kot svoje učence.
Boste pri šolanju na domu vztrajali vse do konca osnovne šole?
Ne vem. Odločati se je treba leto po leto.
Sicer ste doštudirali na področju naravoslovja, a gotovo se lahko pojavi pri podajanju snovi tudi kakšna težava. Boste lahko obvladali vse?
Mislim, da pride prej do časovnega problema, saj jemlje šolanje veliko časa. Sicer je zelo zanimivo, kako otroci ob tem sami zorijo. Najprej sem res mislila, da bom morala ves čas čepeti z njimi in jim vse stvari razlagati, ampak dejansko se precej znajdejo sami, si stvari sami preberejo, sami pridobivajo veščino, kako se učiti. Vesna lahko na primer sama predeluje že kar nekaj stvari. Otrokom sicer pustim dovolj prostega časa. Delamo po delovnih zvezkih, ki jih uporabljajo tudi v šoli, saj je to najbolj preprosto. Dogovorimo se, kaj je treba predelati in rešiti, kaj je treba pisati in vaditi. Ko stvari naredijo, pa so prosti – in prej ko jih naredijo, prej so prosti. In imajo čas za knjige in igranje, za lego kocke, za izdelovanje origamijev. Ali pa potem uživajo v tem, da se učijo kuhati, da naredijo polento, zdrob, pečejo jajca. To se mi zdi zelo dobro, saj dobijo zelo veliko praktičnega znanja.
Zahteva šolanje na domu pogum?
Pravzaprav smo ujetniki nekega sistema, vsi se bojimo pogledati ven. Pa ne vem, zakaj. Enako je s šolanjem na domu – pač pokukaš malo ven, čeprav si še vedno del sistema. Ne sme te biti strah. Res potegne marsikaj za sabo – tudi pri nas je bil to najprej cel bum, tudi v vasi so otroke zafrkavali. Ampak nikoli ne moreš ugoditi vsem ljudem ali biti vsem všeč, zato je najbolj pomembno, da imaš čisto vest sam pri sebi. Zanimivo je, da imaš vedno tako nasprotnike kot podpornike. Ampak šolanje na domu je res odlično. Res ima veliko prednosti. Veliko si z družino, s svojimi otroki. Prihraniš jim veliko negativne socializacije. Pri nas imamo že najstnico, pa ni nobene potrebe po telefonu, družabnih omrežjih in podobnem. Prednost je tudi v tem, da gredo prvega septembra vsi v šolo, mi pa gremo takrat lahko na morje (smeh).
Še ena zanimiva odločitev je, da vaši otroci ne bodo cepljeni.
Cepljena sta bila Vesna in Borja, pri katerem se je kot stranski učinek pojavil encefalitični jok. Trajalo je nekaj dni. Bil je zelo zadovoljen dojenček, veliko je spal, dobro jedel, po drugem cepljenju pa se je povsem spremenil. Šlo je za cepljenje DiTePer (davica, tetanus, oslovski kašelj, op. p.). Nehal je jesti, nehal je spati. Prej sem ga odložila iz rok in je bilo vse v redu, potem pa je jokal, jokal in jokal. Bil je neutolažljiv, pomagala nista niti duda niti dojenje, prav nič. To je trajalo od pet do sedem dni, nato pa je počasi začelo izzvenevati. V tem času so bili ravno prazniki, zato nisem šla do pediatra, ko so se stvari same izboljšale, pa sem si rekla, da mu bom reakcijo pač omenila naslednjič, ko ga obiščemo. Ko sem mu za reakcijo povedala, je rekel, da bi moral otroka videti, da zdaj ne more nič. Tako da reakcije ni mogel prijaviti in je tudi nimamo zapisane v zdravstveni karton. Ampak kolikor vem, je takšnih zgodb kar veliko.
Kaj pa po tem, ko ste se odločili, da zaradi tega mlajših dveh otrok ne boste cepili? Ste imeli težave?
Bilo je veliko birokracije, sicer pa je bil pediater zelo razumevajoč, saj je bil tudi sam nekoliko »alter«, ukvarjal se je s homeopatijo, za hčer Vesno je prav on predlagal bioresonanco, tudi antibiotikov ni nikoli predpisoval za vsako malenkost. Tako da s tem ni bilo težav, samo reakcije pri Borji ni mogel vpisati.
Kako gre odločitev, da otrok ne boste več cepili, razumsko na kup z dejstvom, da ste dolga leta delali v farmaciji in se tudi zdaj projektno ukvarjate s kliničnimi študijami zdravil?
Ravno tu vidiš te stvari. V farmaciji sem delala kot strokovna sodelavka skoraj deset let in videla, kako stvari potekajo. Obrača se zelo veliko denarja in denar vrti vse. Ko sem delala v farmaciji, smo imeli na primer eno zelo inovativno zdravilo, ki se danes sploh ne predpisuje več. Našli smo uglednega zdravnika in ga prosili, da je o prednostih našega zdravila predaval svojim kolegom, mi pa smo bili zraven, zdravnikom ponujali to novo vrsto terapije. Na ta način se pač spodbuja prodaja.
In šlo je za zdravilo, ki se danes sploh ne predpisuje več?
Ja, ni več v trendu, gre za tip zdravila, ki se skoraj ne uporablja več. In tako se naučiš, da zdravniki brez farmacije ne morejo. Sicer stvari vsekakor niso črno-bele – farmacija tudi rešuje življenja. Ampak po drugi strani se pa v farmaciji na sestankih pogovarjaš, kako boš dvignil prodajo nekega zdravila, kako boš zanj dobil čim več ljudi, pri katerih letih. Čim prej, seveda – dajmo vse že pri tridesetih letih skenirati, da vidimo, če kdo »paše«. Ali pa dajmo znižati meje za krvni tlak, sladkor, holesterol. Tako da je treba res znati ločevati zrnje od plev. Sploh pri cepivih, ki so neke vrste sveta krava.