Prijava
Otroštvo je čas veselja, varnosti in spoznavanja sveta skozi igro, šole in vrtci pa zadnji kraj, pri katerem bi pomislili na karkoli drugega. Pa vendar je praksa vse pogosteje drugačna. Otroštvo se premika v virtualni svet, namesto z igro se otroci ukvarjajo z enakostjo spolov (in menjavo le-teh), nasilje med vrstniki se dogaja že v vrtcih. Smo res kot družba odpovedali in vrednote, ki smo jim sledili stoletja (in zaradi katerih kot vrsta triumfirali), v vsega nekaj desetletjih opustili ter jih zamenjali z nekimi drugimi?
Otroci so tisto, kar bi morali odrasli najbolj varovati in poskrbeti, da uspešno odrastejo ter nadaljujejo človeški rod. Naša prihodnost so in od tega, kako in v kaj jih bomo vzgojili, je odvisno, ali bomo kot družba še naprej cveteli in se razvijali. Zdi se, da nam v zadnjem času pri tem ne gre najbolje. Nasilje v šolah in vrtcih se krepi, institucije odpovedujejo. Najpogostejši izgovor, ki ga slišimo, ko se pretepanje, izsiljevanje in psihično maltretiranje otrok s strani drugih otrok stopnjujejo do mere, ko jih ni več mogoče pomesti pod preprogo, je: mi kot institucija (šola/vrtec/CSD) nismo pristojni za ukrepanje, nimamo avtoritete, vzgoja se dogaja doma, gre le za nedolžno verbalno zbadanje ali neomikano vedenje.
Nasilje nima stopenj
Definicija nasilja je jasna: gre za zlorabo moči, ki je povezana s položajem posameznika, z večjo fizično močjo ali s številčno premočjo. V teh opredelitvah lahko nasilje vsi prepoznamo. Le ko prideta v spor dve osebi (lahko tudi otroka) z ravnovesjem moči, ne gre za nasilje, ampak za neprimerno vedenje. Vsaka oblika nasilja je za žrtev najtežja, in nedopustno je otroku reči, da to, kar se mu dogaja, ni nič takšnega, ali da gre za igro, ki je pač malo presegla meje. Če otroka, ki nasilje izvaja, ne ustavimo, dobi izkušnjo, da mu to uspeva, kar ga spodbuja k novim poskusom. V njih bo nasilje stopnjeval in se potrudil, da bo v to potegnil tudi druge. V šolskem okolju to lahko postane prava epidemija, posledice pa dolgoročne in nepredvidljive. Še posebej v primerih – in teh sploh ni tako malo –, ko se šola preprosto obrne stran in zamiži na obe očesi.
Katere vrste nasilja med otroki so najpogostejše?
»V preteklosti smo se pogosteje soočali s fizičnim nasiljem, ki ga zdaj starši bolj pogosto prijavljajo ustreznim institucijam. Naraščajo pa različne oblike psihičnega nasilja: dajanje vzdevkov, zmerjanje, žalitve, socialna izolacija, nadlegovanje po telefonu in socialnih omrežjih,« pojasnjuje nekdanja kriminalistična inšpektorica Katja Bašič. Od otrok prepogosto pričakujemo, da se bodo sami spopadli s situacijo, v kateri so se znašli, in opravili z nasilnežem brez zunanje pomoči. Toda otroci ne morejo sami ustaviti nasilja. Sporočila staršev v slogu »zakaj se mu/ji pustiš« ali »ne začni prvi, ko pa se zgodi, mu/ji vrni dvakrat toliko« jim dajejo vedeti, da se morajo sami spopasti z nasilnimi situacijami. Če jim to ne uspe, ne bodo upravičili pričakovanj in bodo izpadli strahopetni in nesposobni. »V praksi smo se srečevali s tem, da je bilo otrokom v razredu naročeno, naj nasilneža sami spravijo v red, pa tudi s tem, da je bilo deklicam rečeno, da je otipavanje pač del odraščanja,« pravi nekdanja kriminalistična inšpektorica Katja Bašič in nadaljuje: »Če je otrok, ki je žrtev nasilja, preslišan, če se njegov problem minimalizira, če se jasno ne definira, kdo je žrtev in kdo storilec, svojega problema ne bo več izpostavljal in bo o dogajanju molčal. Kar je zelo narobe.«
Šole dolžne zaščititi otroke
Šole, v katerih otroci preživijo več časa kot doma, so dolžne otroka varovati pred kakršnimkoli nasiljem. V ta okvir sodi tudi preprečevanje, pravočasno prepoznavanje in ustavljanje nasilja med učenci. Šola je dolžna otroka v času, ko je tam, zaščititi, odgovornost pa mora nositi vodstvo šole. Izobraževanj za učitelje in strokovne delavce je dovolj, njihova neusposobljenost pa ne more biti več razlog za neprepoznavanje, zanikanje ali neukrepanje v zvezi z nasiljem na šolah. »Menim, da gre za problem prevzemanja odgovornosti, ki jo strokovnjaki na šolah morajo prevzeti. Ter pri tem pričakovati in zahtevati tako podporo vodstva šol kot tudi kompetentnega ministrstva,« pravi Katja Bašič in opozarja, da so nasilje v družini, nasilje v šoli, nasilje na ulici, nasilje nad samim seboj ravnanja, ki se med seboj zelo povezujejo.
Starši naj ne jemljejo pravice v svoje roke
»Starši žrtev naj se sami ne soočajo z nasilnim otrokom ali njegovimi starši. Nasilje v šoli je odgovornost šole in pravico imajo zahtevati, da ukrepa šola. Vsaka šola bi morala imeti jasno politiko, kakšno ukrepanje se pričakuje v primeru poročanja o nasilju. Z večino primerov nasilja na šoli se lahko spopada šola sama, so pa vedno tudi primeri, ko se mora vključiti policija. Tudi v teh primerih je dolžnost šole, da poda prijavo na policiji. Seveda pa jo lahko, če šola tega ne naredi, podajo tudi starši. Zagotovo je velika napaka molčati o nasilju. To ni niti v korist žrtve niti tistega, ki nasilje izvaja,« pravi Katja Bašič.
Mini intervju: Dr. Leonida Zalokar, ravnateljica Vzgojnega zavoda Planina
Zdi se, da je nasilje med otroki postalo duh, ki je ušel iz steklenice. Gre za to, da o tem več govorimo, ali pa je znašanja »močnejših« vrstnikov nad »šibkejšimi« resnično vse več? Kaj kot družba s tem sporočamo? Pogovarjali smo se z ravnateljico Vzgojnega zavoda Planina dr. Leonido Zalokar, strokovnjakinjo, ki o tem pri nas ve največ.
Ali imajo otroci, ki se znašajo nad vrstniki, kakšne posebne lastnosti?
»Težko je govoriti o tipičnih lastnostih storilcev medvrstniškega nasilja in tudi vzgibi, ki slednjega generirajo, so različni. Lahko gre za sovražnost do sveta, asocialnost, egocentričnost, željo po prevladi, preveliko ali premajhno samozavest, občutek moči, nedotakljivost, eksplozivnost, motnje vedenja in čustvovanja. Nasilneži nimajo občutka za sočloveka, nimajo empatičnosti, se ne zavedajo, kaj počnejo.
Kakšen bi bil pravilni odziv staršev, ko izvedo, da je njihov otrok nasilen?
Pravilna reakcija na nasilje je takojšnje sankcioniranje dejanja z nefizično kaznijo, ki otroku nekaj vzame in ki ga prizadene, da vidi, da to, kar je naredil, ni prav, in da uvidi, da se mu takšna dejanja ne izplačajo. Ob neukrepanju se meje širijo. Sistem bi moral biti organiziran tako, da daje jasna sporočila o neprimernosti vedenja. Ko so v družbi meje podrte, jih je zelo težko postaviti nazaj. Na področju, na katerem delam, je zelo sporno, da dajemo staršem pooblastila za soodločanje pri izključno strokovnih zadevah.
Kaj pa reakcija šol? Ali na tem področju opravljajo svoje delo?
Šole ne opravljajo svoje zadolžitve, da bi res obveščale dosledno, z ničelno toleranco do nasilja, vse ustrezne institucije. Ne nazadnje, če pride do fizičnega spopada na šoli, je šola dolžna poklicati policijo. Starši morajo sodelovati s sistemi, ki obravnavajo otroka, in morajo biti takoj obveščeni o dogajanju. V praksi se dogaja, da šola sploh ne vidi staršev najbolj problematičnih otrok, saj ti v šolo niso dolžni priti. V tem primeru bi sicer šola lahko obvestila center za socialno delo, vendar je vprašanje, koliko to počne. Treba pa je vedeti, da zadnje čase zelo narašča nasilje med vrstniki v vrtcu, kjer so glavni problem pri reševanju starši in njihovo zelo problematično pretirano zaščitništvo.
Kako je v obravnavo nasilnih otrok vključena psihiatrija?
Psihiatrija do starosti 18 let ne postavlja diagnoze (ampak izrazi sum) niti ne daje konkretnih navodil, kako je z otrokom treba ravnati. Kot pedagoginjo me prvenstveno zanima, ali je gojenec, ki je storil to in to in imel tako in tako življenje, sposoben koga ubiti. Odgovora ne dobim. Še kot svetovalna delavka sem na sodiščih poslušala ogromno izvedenskih mnenj, s katerimi v praksi nisem imela kaj početi. Enkrat bi rada videla evalvacijo dela psihiatrov. Sama sem dolžna v ustanovi, ki jo vodim, enkrat na leto, pol leta ali celo na tri mesece natančno poročati o tem, kaj delamo z mladostniki, katere metode in tehnike uporabljamo, kje so napredki in kje jih ni. Psihiatriji tega ni treba početi. Pa bi morala.
Kaj kot družba tozadevno počnemo narobe?
»Namesto da bi družba vzpostavila vzvode za zajezitev nasilja, jih z neustreznim delovanjem različnih svojih podsistemov omogoča, nemalokrat celo spodbuja. Osnove izhajajo iz družine. Ta ne opravlja svojega osnovnega poslanstva, temveč teži k temu, da bi otroke vzgojila družba: vrtec, šola, druge institucije. Staršem se podeljuje vedno več pravic in pooblastil pri obravnavah otroka. Podeljuje se jim vloga strokovnjakov, kar pa sploh niso. Prišli smo celo do absurda, da mora mladostnik podati pisno soglasje, da se strinja z oddajo v vzgojni zavod! Družba kriči po upoštevanju in spoštovanju pravic, o dolžnostih pa ni govora. Mešata se dva pojma: avtoriteta in avtoritarnost. Zaradi strahu, da bi bili preveč avtoritarni, smo šli v skrajnost, ko je vse dovoljeno, s čimer smo izgubili avtoriteto.
Kakšen vpliv na ima permisivni vzgojni sistem?
Sistem od mladih nog ob pomoči staršev vzgaja tako, da se otroci na vsakem koraku zavedajo predvsem svojih pravic. Pri mladini je opaziti neučakanost, nesposobnost odloga zadovoljitve trenutnih vzgibov in potreb. Pri odnosih med vrstniki se krešejo iskre, izraža se potreba po moči, dokazovanju in prevladi, in tudi to mora biti izraženo takoj in zdaj. Nasilje je negativni družbeni pojav, in če se razmahne čez vse meje, to pomeni, da mehanizmov, ki bi ga preprečili, ni. Absurd je v medijih izjavljati, da nasilje (in v povezavi z njim mladoletniška kriminaliteta) ne narašča, ko pa iz lastne prakse vem, da tožilstvo majhnih kaznivih dejanj sploh ne obravnava več. Tako nastane bogato gojišče za razmah delikventnih dejanj, s katerimi so policijske postaje dobesedno preplavljene.
