Mikroplastika v okolju je že dolgo znana težava, ki vzbuja globalno zaskrbljenost. V zadnjem času pa raziskave razkrivajo, da te drobne delce najdemo tudi v človeškem telesu – še posebej v možganih.
Nedavna študija, objavljena v reviji Nature Medicine, je pokazala, da lahko naši možgani vsebujejo približno eno čajno žličko mikroplastike, kar je izjemno zaskrbljujoče. Analiza možganov preminulih oseb z demenco je razkrila kar 3- do 5-krat višjo raven mikroplastike kot pri drugih posameznikih.
Mikroplastika in njen vpliv na možgane
Raziskovalci z Univerze v Ottawi in Univerze v Torontu so analizirali prisotnost mikro- in nanoplastike (MNP) v človeškem telesu. Njihova analiza je pokazala, da smo mikroplastiki izpostavljeni skozi vodo, hrano in zrak.
“Dramatično povečanje koncentracije mikroplastike v možganih med letoma 2016 in 2024 je še posebej alarmantno. Ta trend sledi eksponentnemu porastu mikroplastike v okolju,” je povedal dr. Nicholas Fabiano z oddelka za psihiatrijo Univerze v Ottawi.
Raziskovalci so ugotovili, da so bile koncentracije mikroplastike v možganskem tkivu 7- do 30-krat višje kot v drugih organih, kot sta jetra ali ledvice. Najpogosteje so zaznali delce polietilena, ki so bili manjši od 200 nanometrov in so se nahajali v cerebrovaskularnih stenah ter možganskih imunskih celicah. Ti drobni delci so dovolj majhni, da prehajajo skozi krvno-možgansko pregrado, kar sproža ugibanja o njihovi vlogi pri nevroloških boleznih.
Ni še jasno, ali so bolniki z demenco imeli visoke ravni mikroplastike zaradi nevrološke bolezni ali ali so ti delci pripomogli k njenemu razvoju. To vprašanje bo predmet prihodnjih raziskav.
Kako se zaščititi pred mikroplastiko?
Študija opozarja tudi na praktične ukrepe, s katerimi lahko zmanjšamo izpostavljenost mikroplastiki.
Eden od preprostih načinov je prehod na filtrirano vodo iz pipe, ki lahko zmanjša vnos mikroplastike iz 90.000 na 4.000 delcev letno.
“Stekleničena voda lahko posameznika izpostavi skoraj toliko mikroplastičnim delcem kot vsi zaužiti in vdihani viri skupaj. Prehod na vodo iz pipe lahko to izpostavljenost zmanjša za skoraj 90 %,” je poudaril dr. Brandon Luu.
Drugi pomembni viri mikroplastike vključujejo plastične filtre v čajnih vrečkah, ki med kuhanjem sproščajo milijone delcev. Prav tako je segrevanje hrane v plastičnih posodah – zlasti v mikrovalovni pečici – eden od načinov, kako mikroplastika prehaja v hrano. Namesto tega strokovnjaki priporočajo uporabo stekla ali nerjavečega jekla za shranjevanje in segrevanje hrane.
Odprava mikroplastike iz telesa?
Raziskovalci so preučevali tudi možne načine odstranjevanja mikroplastike iz telesa. Nekatere študije nakazujejo, da bi lahko potenje pomagalo pri izločanju določenih plastičnih spojin. Vendar je za potrditev te hipoteze potrebnih več raziskav.
“Potrebujemo več raziskav, da bi bolje razumeli mikroplastiko – namesto da zavijemo svoje možgane vanjo. To bi lahko bila ena največjih okoljskih nevarnosti, ki jih večina ljudi sploh ni pričakovala,” je dejal dr. David Puder.
Poudarjena je potreba po določitvi jasnih mejnih vrednosti izpostavljenosti mikroplastiki in dolgoročnih posledic njene kopičenja v telesu. Znanstveniki prav tako pozivajo k obsežnim študijam na ljudeh, ki bi povezale izpostavljenost mikroplastiki s kroničnimi boleznimi.
Mikroplastika in vpliv na nevrološko zdravje
Ker znanstveniki odkrivajo vse več mikroplastike v možganih, narašča skrb glede njenega vpliva na nevrološko zdravje. Prisotnost teh delcev v stenah krvnih žil in možganskih imunskih celicah kaže na to, da lahko prispevajo k vnetjem, oksidativnemu stresu in nevrodegenerativnim boleznim.
Kronična vnetja v možganih so povezana z boleznimi, kot so Alzheimerjeva in Parkinsonova bolezen ter druge kognitivne motnje. Višje koncentracije mikroplastike pri bolnikih z demenco sprožajo vprašanja o njeni vlogi pri pospeševanju nevroinflamacije in kognitivnega upada.
Razumevanje, kako ti delci vplivajo na možganske celice, motijo nevronske povezave in prispevajo k upadu kognitivnih funkcij, bo ključno pri ocenjevanju dolgoročnih zdravstvenih tveganj.
Celoten pregled raziskave je bil objavljen v reviji Brain Medicine.
