Marinka Štern iz Reke ljubezni: Človek jo preprosto mora imeti rad

Človek jo preprosto mora imeti rad. Pod na videz krhko zunanjostjo, milino in nežnostjo se skriva pravi vulkan energije, ki ga je v skoraj 50 letih na odrih, filmu, radiu in televiziji razdala občinstvu. Ustvarila je številne predstave, vsej Sloveniji pa se je 71-letna igralka Marinka Štern nazadnje priljubila z vlogo simpatične Tereze v nanizanki Reka ljubezni.

Ta izjemna ženska nam je odprla svojo dušo in srce. Razkrila je, kako se je kot drobna deklica z Jezerskega podala na pot po gledališčih doma in po svetu, koga ljubi, po čem hrepeni in kje najde svoj mir.

S planinami in neokrnjeno naravo obdana majhna vas Jezersko bo vedno imela prav posebno mesto v Marinkinem srcu. »Ne glede na to, da že desetletja živim v Ljubljani, Jezersko še vedno štejem za svoj dom. Le tam si lahko popolnoma oddahnem po vsem, kar mi prinaša življenje,« svojo pripoved začne igralka, ki nikoli ne bo pozabila brezskrbnih otroških dni, ko je imela popolno svobodo, ko sta starša delala v Gozdnem gospodarstvu. Večina vaščanov je bila zaposlena tam, saj drugega ni bilo.

Medtem ko sta bila starša v službi, so jo po končani šoli čuvali stari starši in ji dajali nekaj ur popolne svobode, ki jo je izkoristila za raziskovanje okolice doma in narave. Za svoja odkrivanja je imela proste roke, zabičali so ji le, naj se izogiba ceste, po kateri so vozili les in je bila nevarna. Vse drugo pa je bilo v domeni njene bujne otroške domišljije.

»Kamorkoli sem se ozrla, me je obkrožala narava. Stari oče mi je izdelal gugalnico in čisto svojo hišo iz lesa, v kateri se je razbohotil moj otroški domišljijski svet. Do osmega leta sem odraščala kot edinka, na neki način zavita v vato. Nato pa je prišel brat in stvari so se malo spremenile,« se spominja in dodaja, da je bila precej prestrašen otrok, obenem pa tudi svojeglav in trmoglav.

Le stežka je ubogala, sploh če se ji kaj ni zdelo prav. Njeno brezskrbno odraščanje na vasi je trajalo vse do enajstega leta, ko na Jezerskem ni bilo kompletne osemletke in so jo poslali k tetama v Kamnik in Domžale, da jo je končala in razprla krila za naprej. Takrat se ji še sanjalo ni, da bosta teti pomembno zaznamovali njeno poznejšo poklicno pot …

Več si preberite v novembrski reviji Bodi eko >>