Maja Blagovič je igralka in oseba, ki jo zanima tisoč in ena stvar, ljudje pa jo cenijo tudi zaradi edinstvenega okusa za oblačenje: »Obožujem hojo po trgovinicah, stikanje po bolšjakih, starinarnicah. Nekoč bi rada odprla mini trgovinico, kjer bi imela samo izjemne stvari.«
Zelo verjetno je, da Maje Blagovič, ki se je mnogi najbolj spomnijo po vlogi Maričke v Eni žlahtni štoriji, kot liku Marije pravi sama, ob naključnem srečanju ne bi prepoznali. Pravi namreč, da so ljudje vedno znova presenečeni, kako drugačna je videti v resnici. Igralka je rada v formi in niti minute ne more biti pri miru, za svojo družino pa zaradi izjemno zapolnjenega urnika zdravo kosilo z bio začimbami, ki jih Maja Blagovič z ljubeznijo goji na svojem vrtičku na Krasu, za naslednji dan večkrat kuha celo ob polnoči.
Kakšni so vaši občutki ob novi sezoni ene Žlahtne štorije, gledalci so se bali, da se je zgodba zaključila. Ste igralci zadovoljni z nadaljevanjem projekta?
Maja Blagovič: Nekateri nam napovedujejo tudi sedem sezon, a pred koncem vsake mislimo, da je zadnja. Po četrti sezoni pa smo bili o tem resnično prepričani. Nekateri tudi za to sezono napovedujejo, da bo zadnja, drugi pa se ob tem muzajo in nasmihajo, da bomo že še videli. Po več kot 200 posnetih nadaljevanjih smo ekipa, ki se že tako dobro pozna, da smo vsakič znova veseli, če se snemanja nadaljujejo. A igralci se obenem zavedamo tudi tega, da mora biti izjemno zanimiva tudi sama zgodba. Ali je zgodba dovolj zanimiva, pa morajo povedati gledalci, sama jo namreč zelo redko gledam, saj mi za to zmanjka časa.
Hočete reči, da se po televiziji sploh ne gledate?
Preprosto nimam časa, zaposlena sem tudi v gledališču v Trstu. Moj dan danes je bil videti tako, da sem bila od desetih do dveh na vajah v Trstu, ob petnajstih in petnajst minut sem bila že v Ljubljani v maski, do šestih popoldne sem imela snemanje, zdaj pa se bom zopet odpeljala nazaj v Trst na gledališko vajo, doma pa bom okoli enajstih zvečer. Še malo pa bom potrebovala letalo. Letos prvič snemamo tudi ob nedeljah, tako da je resnično naporno.
Marija in Bonifacij, ki ga igra Milan Vodopivec, sta se gledalcem priljubila do te mere, da imata celo svojo gledališko predstavo. V čem vidite razloge za takšen uspeh teh dveh likov?
Res je, kar naprej hodiva po gledališčih, predstava je izredno lepo sprejeta. Verjetno, ker sva v like vlila tako veliko življenja. Moja Marička naj bi bila sicer bolj zoprna ženska, sama pa mislim, da ženske, ki niso šolane, a so naravno inteligentne, ki se znajo boriti in postaviti zase, nikoli niso negativni liki. Mogoče je ključ do priljubljenosti ravno to, da iz nje poskušam narediti ne hudobne, ampak življenjsko žensko. Žensko, ki se zna s kremplji boriti za svoje življenje, a ima kljub vsemu svoja moralna načela. Po svetu pa je tudi veliko duhovnikov, ki imajo takšne ali drugačne simpatije, to tudi ni nič tako groznega in je povsem življenjsko. Mogoče sta vlogi uspešni ravno zato, ker sva se zelo približala ljudem. Vsak je namreč krvav pod kožo, vsak s seboj nosi kakšen greh, a problematični so tisti, ki ga ne priznajo. Midva pa sva svoje grehe razkrila in jih priznala.
Kako dolgo pa sta pripravljala predstavo in kako to, da sta se sploh odločila za takšen projekt?
Naslov predstave je Iskrena spoved. V njej sva kuharica Marija in župnik Bonifacij, ki imata skupnega otroka in razčiščujeta moralne zadeve. Za ogled komedije ni nujno, da gledalec sploh pozna Štorijo. Ker so naju pogosto vabili na različne dogodke, sva ugotovila, da znava skupaj naplesti vse sorte, samo pogledava se v oči in lahko zimprovizirava dodaten duhovit tekst. Potem je Milan, ker je imel več časa, začel s pisanjem teksta in tako sva ga počasi pilila skupaj. Poleti pa sva se le odločila, da bova naredila pravo predstavo in septembra sva že imela razprodano premiero, igrala sva celo za staro leto.
Kljub dolgi gledališki karieri ste postali prepoznavni šele s Štorijo.
Ja, vedno so gledališča, ki so na obrobju, in moram povedati, da mi zelo žal, da režiserji dandanes ne poznajo vse igralske ponudbe na trgu. Do zdaj me je igranje v gledališču sicer toliko zaposlovalo, da nisem imela časa za druge projekte in niti nisem hodila na avdicije. Tudi na avdicijo za Eno žlahtno štorijo sem se pravzaprav odpeljala bolj za »štos«. Ker smo ravno gradili hišo na Krasu, sem potrebovala dinarčke in sem se pri mlajših kolegih v šali pozanimala, ali vedo za kakšno avdicijo. Potem smo se spontano napakirali v avto in se odpeljali v Ljubljano. Do tedaj sem igrala povsem drugačne vloge, nikoli se tudi nisem videla v takšni vlogi, zato mi je bila vloga Maričke velik izziv.
In kot se je izkazalo, vam je to precej dobro uspelo.
Prijetno me preseneti, ko domov dobivam pisma mladih ljudi, saj sem pričakovala, da bo Marička osovražen lik, a pišejo mi, da mojo igro spoštujejo in da je Marija zelo realen lik, da okoli sebe vidijo dosti Marij. Tudi ženske, ki sploh niso videti kot Marije, me ustavljajo in mi pripovedujejo, da so tudi one Marije. Zanimivo pa je tudi to, da so ljudje vedno znova presenečeni, kako drugačna sem videti, veliko ljudi me celo ne prepozna. Zadnjič sem šla recimo prosit za sponzorski avto in prišlo je do nenavadne situacije. Ko sem se predstavila in vprašala, ali gospa gleda Štorijo, je neprizadeto dejala: »Ja in? Kaj bi radi?« »Ja, jaz sem Marija.« »Kakšna Marija?« »Ja, Marija.« »Ne ne, to bo pa pomota.« In prišlo je do minute tišine, dokler ni gospa ugotovila, da sem res jaz. (se nasmehne)
Torej resnično nimate nič skupnega z njo?
Čeprav sem neprepoznavna, imam to svojo Marijo zelo rada. Ko sem ves dan v njenih klerikalnih pozah, oblačilih, vedenjskih vzorcih, mi po tolikem času seveda včasih res gre tudi malo na živce. A na snemanjih smo neverjetno povezana ekipa, kar se redkokdaj zgodi. Počnemo resnično abnormalne stvari, veliko mlajših kolegov mi reče, da tega ne bi zmogli. To pomeni tri mesece in pol industrijskega dela, sami radi rečemo, da gremo v rudnik. Včasih snemamo kar 13 ur, z enourno pavzo za kosilo. To so veliki napori, poleg tega se moram še uro in pol voziti do doma, tu pa sta seveda še družina in gledališče.
Potem morate še posebej skrbeti za kondicijo, da vam vse to uspeva?
Pa saj za to preprosto ni časa, zato moraš že biti v izjemno dobri psihofizični kondiciji. Trenutno smo igralci v nenehnem pogonu in bojimo se, kaj bo ob koncu. Včasih me je strah, da bom psihično in fizično pregorela. A vseeno zelo skrbim za to, da mi substanca, ki jo vnašam v telo, daje energijo.
Kakšna je torej vaša skrivnost?
Predvsem moramo skrbeti za to, kaj dajemo vase. To se namreč odraža v tem, kako se počutimo in kako smo videti, kakšna je naša energija. Izjemno pomembno se mi zdi, da je hrana naravno pridelana. Sama si nasadim paradižnike, zelišča in vsa živila kupujem od okoliških kmetov. To mi resnično daje energijo, včasih mi rečejo, da imam več energije kot mladi. Ne morem jesti hrane, ki nam jo ponujajo na snemanjih, saj se mi po gostilniški hrani ustavijo vsi sokovi v telesu. Sama si zato s seboj vedno prinašam hrano. Kuham sama, ker res dobro kuham. Tu pa imava z Marijo res skupno točko. V kuhinji naravnost uživam in mislim, da je velika umetnost. Tudi v ekipi si med seboj delimo nasvete in si pomagamo. Ravno danes so nam po peti uri popoldne na snemanje prinesli jabolka, pa sem jim razložila, da se jabolka po makrobiotiki ne smejo jesti tako pozno. Zjutraj so namreč zlato, zvečer pa se spremenijo v škodljivca.
Potem tudi na sploh živite bolj okolju in zdravju prijazno? Kako?
Zelo pomembno se mi zdi, da se tudi oblačimo v naravne materiale. Ogromen problem je tudi plastika. Sama se trudim, da si vodo vedno natočim v steklenico in predvsem, da je to sveža voda iz pipe, ne pa postana voda iz plastenk. Skrbim tudi za to, da v okolje ne vnašam umetnih gnojil, imam tudi svoj kompost. Svojima osemnajstletnima dvojčkoma razlagam, da si ne smeta prepogosto umivati glave s šamponi, saj je to škodljivo za kožo in da naj ne uporabljata preveč mil. V trgovino hodimo s tabelo E-jev, s seznamom dodatkov, ki so škodljivi za telo in povzročajo hiperaktivnost, raka, depresije … Začeli smo tako, da smo s tem seznamom hodili in pregledovali izdelke, zdaj pa jih znamo že skoraj na pamet. Šele takrat se zaveš, kaj vse je rakotvorno in negativno vpliva na človeško telo.
Ja, še vedno se premalo zavedamo, kaj vse je v naši hrani.
Žalostno pa je tudi, kako slabo smo ljudje ozaveščeni in kako malo krasnih stvari za telo poznamo. V lekarni imamo na primer izjemno stvar, ki jo malokdo pozna, to je sok grenivkinih pešk. To je zelo zdrava, grenka zadeva, ki je odlična na solati, ali pa si z njim umivaš noge, če imaš glivice. Zavedati bi se morali tudi tega, da so standardi hrane in živil z oznako bio v vsaki državi drugačni in da lahko pod to oznako najdeš marsikaj in da je marsikje kakšna sleparija. Zato je resnično najboljše, če veš, od koga dobivaš hrano. Da veš, da so kokoši res hranjene s koruzo, ki ni gensko spremenjena. Tudi okusi takšne hrane so povsem drugačni. Sama sem Štajerka in spomnim se domačih okusov. Pri nas je mama delala zaseko, tudi meso smo pekli v pečici, a takrat so bili okusi povsem drugačni, saj ni bilo toliko dodatkov in škropiv. Danes pa paprika iz trgovine tri mesece ne zgnije, kar je dovolj velik dokaz, da pojemo ogromno stvari, ki niso dobre za nas. Sama se zelo trudim, da jem zdravo, brez solate in rib sploh ne bi mogla, seveda pa kdaj pojem tudi kakšno svinjarijo. (smeh)
Kako pa, da ste sami tako ozaveščeni? Tudi soigralci na setu vas poznajo kot pravo poznavalko vsega zdravega.
Imela sem sestro, ki me je zelo ozavestila glede tega. Vedno pa sem bila tudi sama raziskovalka in vedno sem jedla veliko sadja in zelenjave. Živela bi lahko tudi samo od tega, čeprav mi včasih izjemno zadiši tudi meso. Mislim, da moraš v življenju slediti svojemu občutku, ki ti sporoča, kaj v tistem trenutku potrebuješ. Kosilo vedno skuham iz čim več različnih sestavin, vedno naredim mineštro, čeprav vem, da je drugi mogoče ne bodo poskusili, ampak včasih pa jo. Zavedam se, da je kdaj težko zdravo kuhati, vendar se da. Tudi moji otroci iz šole pridejo lačni, jaz pa sem ves dan na snemanjih. Vseeno moram poskrbeti za svojo družino in zato pač kdaj skuham tudi zvečer ob dvanajstih. Saj se da, potrebuješ pa malo dobre volje.
Omenili ste, da imate svoj zeliščni vrt. Kaj vse diši na njem?
Maja se vedno odpravim v Lignano po domača zelišča s Sicilije. Ta zelišča imajo namreč izjemno močne korenine in to so izredno močna zelišča. Tam nabavim vse – od melise, origana, bazilike, mete, pehtrana. Tam imajo ogromno vrst bazilike – kubansko, rjavo, zeleno, rumeno – potem med spoznavanjem vseh teh novih zelišč kakšno malo odškrneš in poskusiš ter se odločiš za tisto, kar ti ustreza. Vedno sem bila mestni človek in se šele zdaj učim delati z zemljo, pri meni pa za zdaj na srečo večkrat drži tudi pregovor, da ima najbolj butast kmet najdebelejši krompir. (smeh) Pogosto se sprehodim mimo svojih zelišč, jih malo pobožam z roko in potem se ta vonj razširi v hišo, kar je nekaj najlepšega. Všeč mi je vse, kar diši po domačem. Res pa je, da nimam vrta, saj mi vrtnine zmeraj prinašajo okoliški kmetje, ki me imajo radi.
Igralci si težko privoščite, da ste bolni. Kako še skrbite za svoje zdravje?
Rada sem v formi, ni mi všeč, če se človek zapusti, do svojega telesa moramo imeti dober odnos. Vedno sem se ukvarjala s športom, izjemno rada plavam in tečem po gozdu. Niti minuto nisem pri miru. Nekateri se po kosilu radi malo uležejo in počivajo, no, mene to ubija! Moram biti v gibanju, sprosti me sprehod. Tudi ko sem zelo bolna, moram biti res grozljivo bolna, z vročino 40 stopinj Celzija, da ves dan preživim v postelji. Sem tudi zelo hitra, čeprav to ni ravno kvaliteta, za druge ljudi sem namreč včasih stresna.
Kako to mislite?
Hitro hodim, še otroka, ki sta športnika, me težko dohajata, prav tako hitro pa tudi mislim in to povem. Včasih je to neprijetno, mogoče bi morala biti modraejša in biti kdaj tudi tiho. Ampak tega ne morem, vedno sem namreč zelo spontana in povem, kar mislim, to pa je velikokrat nezaželeno. Ljudje neradi slišijo negativne stvari o sebi, raje le pozitivne. Sama pa nisem taka, jaz povem vse.
In kako se vi soočite s kritiko, ko se situacija obrne?
Rada slišim kritiko, ta mora biti. Pravi prijatelji niso samo takrat, ko ti kimajo in potrjujejo, kako si krasen, ampak tudi takrat, ko ti razkrijejo tvoje slabosti. Tudi svoja otroka tako učim. Ko ti kritiko poda nekdo, ki ga imaš rad, šele takrat namreč razmisliš, da je morda nekaj na tem, in skušaš to ozavestiti in spremeniti, tudi če ne moreš.
Katere pa so še vaše druge strasti v življenju?
Izredno rada spim, če se lahko zbudim, kadar sama želim, lahko premikam gore. Sem tudi človek, ki komaj čaka, da bo v pokoju, saj me zanima tisoč stvari. Ljudje me cenijo zaradi mojega sloga oblačenja in že zdaj mnogi želijo, da jim svetujem glede tega in da jih oblačim. Če ne bi bila sprejeta na akademijo, bi šla študirati kostumografijo v Beograd. Obožujem hojo po trgovinicah, stikanje po bolšjakih, starinarnicah. Nekoč bi rada odprla mini trgovinico, kjer bi imela samo izjemne stvari, a ne drage, poleg tega pa tudi svetovanje. Rada bi se tudi naučila izdelovati kamnite ograje. To so tako lepe ograje, a so zelo drage, to bi res rada znala sama delati. Velik smisel imam tudi za notranjo opremo, pri nas doma smo namreč vse naredili sami, še stene sem barvala sama in vsi pravijo, da je naša hiša res posebna. Če bi imela dovolj denarja, bi tudi vseskozi potovala – v Argentino, Indijo. Tu je sicer težava tudi v tem, da imava s partnerjem čisto drugačne želje glede destinacije, trenutno pa nam te sanje poje tudi hiša, a je hkrati tudi ona naše sanje. Rada bi imela tudi čisto majčkeno hišico ob obali, zdi se mi namreč, da voda odplakne vse slabe misli. Izjemno pomembna sta mi tudi kakovostno druženje in kakovostna umetnost. V hiši z veseljem priredim koncert in skuham za 25 ljudi, tudi če imam za pripravo na voljo le tri ure, mi to ne povzroča nobenega stresa.
Seznam se sploh ne konča, ste se kdaj ukvarjali tudi z jogo ali morda meditacijo?
V gledališču nas na to navajajo, učijo nas posebne vaje sproščanja in ko vidiš, da to deluje, z veseljem te vaje izvajaš tudi doma. Sama sem na jogo vpisala že na akademiji, ampak takrat me to ni nikakor sprostilo, dandanes pa vedno bolj izvajam te vaje, tudi meditativne. Duhovna rast se izraža tudi tako, da ti nekatere stvari niso več pomembne. Recimo, prav nič mi ne pomeni, da bi se udeleževala raznih pompoznih prireditev, in s tem povezano pojavljanje v medijih. Seveda je pomembno, da se v našem poklicu ohraniš v vidnem polju, a to ni izjemnega pomena.
Torej vam prepoznavnost ni bila pomembna?
Ne, nikoli. Tudi kritike v gledališču me že dolgo časa ne vznemirjajo več, v Sloveniji že dolgo nimamo več izobraženih kritikov, ne zjezijo me več niti slabe niti dobre kritike. Sama si znam odgovoriti, kaj in kako sem naredila, znam pa priznati tudi, da je bilo slabo. Je pa zanimivo, da sem trideset let delala v gledališču vsaj tisoč in eno dobro vlogo, kot je Marija, pa me je redkokdaj kdo spoznal, zdaj pa nas je Štorija naredila res precej prepoznavne in težko kam grem, ne da bi me ustavili za fotografiranje. Zdaj smo se tega že navadili, otroka mi primeta torbico in iz tega ne delamo velikega pompa. Milana pa sploh vabijo vsepovsod, celo na blagoslov vina. Ker je v pokoju, se povabilom večinoma tudi rad odzove.
Med vama je res posebna kemija.
Z Milanom je zmeraj zelo prijetno. Ko vidim, da imam snemanje z njim, si oddahnem, saj vem, da bova lahko igrala po svoje. Nikoli namreč ne govoriva tega, kar je napisano, dosti spreminjava in napletava, dodajava, medtem ko so drugi igralci večinoma takšni, da se držijo teksta in potem so lahko malo zmedeni, če ne slišijo točno tega, kar je v besedilu. Ampak do zdaj so se na to že privadili. (smeh)
Kaj pogrešate pri ljudeh?
Slovenci vedno nekomu zavidamo, namesto da bi se lepo sprostili, gojili svoja bio zelišča in jih ponudili sosedu, če jih slučajno še nima. Tudi krizo premikanja narodov jemljem kot približevanje človeka človeku. Do tega je moralo priti, ker smo vsak svoje že tako močno stiskali k sebi. Ljudje si moramo začeti pomagati, saj je vsa produkcija veliko agresivnejša, kot je bila nekoč. Ustaviti se moramo tudi zato, da prisluhnemo ptičkom, predvsem pa drug drugemu.
Facebooka nimate?
Ne. Ko se z nekom usedeš na kavo, se v tvojem telesu spuščajo čisto drugačni sokovi in vzpostavi se drugačna kemija, kot če se zvečer v pižami na postelji s sendvičem pogovarjaš s tremi, če pa ti kakšen odgovor ni všeč, pogovor enostavno zapreš. To ni življenje, jaz pravim, da je to neke vrste depresija. Mlajši na snemanju naše slike radi delijo na Facebooku in mi razlagajo, koliko všečkov smo dobili. To me pa res ne zanima! Ne morem biti vsakemu všeč, zagotovo sem komu tudi zoprna in ravno to je lepota v tej naši umetnosti – vsak je nekomu všeč. Tudi če mislim, da je moj kolega grozen igralec, bo nekdo v občinstvu v njem našel nekaj krasnega. Mislim, da je vsak človek genialen in da v sebi skriva mnogotere zaklade, a naša družba žal ne dovoljuje, da bi jih odkrili, saj moramo imeti vsi kamnit obraz, saj je to v življenju velikokrat edino, kar šteje. To ni normalno, saj imamo vsi ljudje probleme in težave in zato si moramo med seboj pomagati in v sebi poskušati počistiti tudi tisto, kar je slabo – z meditacijo, sprehodi, hrano. Predvsem pa ne bodimo tako po slovensko zavistni in ne zapravimo pol življenja za to, da gledamo čez sosedovo ograjo.