Duševne stiske povezane z nosečnostjo, porodom in obdobjem po njem, so veliko bolj pogoste, kot se o njih sliši v javnosti. Ocenjujejo, da za depresijo trpi od 10-15% nosečnic, po porodu pa vsaj ena ali dve od desetih žensk postaneta depresivni in/ali tesnobni. (vir: dr. Zalka Drglin, Zima v srcu, 2009)

Poporodna depresija ali tesnobnost se pojavita od štiri do šest tednov po porodu, lahko pa tudi precej pozneje. Najpogosteje trajata od tri do šest mesecev. (vir: dr. Zalka Drglin, Zima v srcu, 2009) »Kako to, da imam tako lepega otroka, pa nič ne čutim do njega?«, »Ne skrbim dovolj dobro za otroka.«, »Nisem dobra mama.« in podobne misli navadno spremljajo poporodno depresijo. Vezane so na otroka ter na novo vlogo, v katero je postavljena ženska – vlogo matere. Stiske po porodu pa lahko doživljajo tudi očetje.

Pomoči, ki je na voljo obolelim, je več vrst, vendar se v praksi pokaže, da je pomoč težko dostopna in največkrat samoplačniška. Za kvalitetno reševanje duševnih stisk v predporodnem obdobju, ob samem porodu in v poporodnem obdobju, bi bilo potrebno vzpostaviti mrežo usposobljenih strokovnjakov po celi Sloveniji. Veliko pa lahko v preventivnem smislu napravimo tudi sami, ob pomoči kvalitetnih nevladnih organizacij in skupin za samopomoč.
»Če boste začutile, da se vam zdi, da imate kakšne stiske v materinstvu, vedite, da je to pravzaprav dobro, da ste žive in da imate priložnost, da spoznate svoja čustva v vsej paleti.« (mag. Radmila Pavlovič, Mama Zofa)
Avtor: Studio 12


