Prijava
John Muir, oče narodnih parkov, kot ga tudi imenuje marsikdo v ZDA, je avtor mnogih del o zaščiti narave, proučeval pa je vse od gozdov do ledenikov. Čeprav je živel v devetnajstem stoletju in je preminil pred več kot stotimi leti, so njegove ideje še danes žive – morda v luči podnebnih sprememb in drugih sodobnih okoljskih težav še veliko bolj kot v času njegovega življenja. John Muir je bil ekološki mislec, filozof, ustrašil se ni niti političnih in religioznih misli, predvsem pa je verjel, da je treba človeško dušo zaščititi pred popolno predajo sodobnemu materializmu. Pot do tega pa je vodila skozi življenje z naravo.
John Muir se je rodil leta 1838 in doživel starost za tiste čase častitljivih 76 let. V svojih spominih je zapisal, da se spominja svojih najzgodnejših let, ko se je z dedkom sprehajal po rodni Škotski in s prijateljem tekmoval v tem, kdo odkrije več lokacij ptičjih gnezd. Pri sedmih letih je s starši migriral v Združene države Amerike, kjer je oče kot mož stroge vere ustanovil svojo cerkev. Mladi John je znal že kot najstnik na pamet celoten Novi testament Biblije in je bil vse do svoje smrti v letu 1914 zelo poduhovljen človek, vendar mu je dalo odraslo življenje nekoliko drugačen pogled na duhovnost, zaradi česar je Stvarnika celo primerjal z marioneto, ki jo na vrvicah vodijo drugi.
Pri 22 letih se je vpisal na univerzo, za katero je stroške z lastnim delom kar nekaj let pokrival povsem sam. Tam se je srečal z botaniko, ki ga je povsem prevzela in ki se je ni nikoli dovolj naposlušal – morda prav zato tudi ni nikoli zaključil študija in se je vedno vračal na predavanja za začetnike. Študij je pustil in se za bratom, ki se je želel izogniti vojaškemu naboru, odpravil na področje Velikih jezer na meji z današnjo Kanado. Tam se je zaposlil na žagi ter se hkrati lotil proučevanja rastlin in jih neumorno popisoval ter katalogiziral. Vendar mu njegovo nemirno srce ni dalo miru – najprej se je vrnil v Indianapolis in delal pri kolarju, nato odšel na Florido in spet delal na žagi, nato odpotoval na Kubo, z naslednjo ladjo v New York in nazadnje v Kalifornijo, kjer se je ustalil v San Franciscu. Tam se je odločil, da obišče Yosemite, ki ga je spoznal skozi branje. In ko je bil enkrat tam, se mu je odprl povsem nov svet, prežet z geologijo in botaniko, z gorami in gozdovi. Postal je Gozdni John, kot so ga tudi imenovali, ter se začel zavzemati za ohranjanje narave.
Področje Yosemiteja, ki je danes zaščiteno, se lahko za prve študije o geoloških aktivnostih zahvali tudi Muiru. Čeprav ni imel formalne izobrazbe iz geologije, so ga znanstveniki tistega časa hitro opazili in ga označili za enega redkih ljudi, ki dejansko razumejo ledenike in naravno zasnovo področja. Kako je ne bi, ko pa je ves svoj čas preživel zunaj, v gorah in dolinah, in ga je menda tudi vsak potres navdušil do te mere, da se ga ni nikoli bal, temveč ob tresenju tal vzklikal: »Veličasten potres!«
Čeprav ga danes poznamo prav zato, ker je med zaslužnimi za ustanovitev Yosemitskega narodnega parka v Utahu, pa se Muir ni za vedno ustalil niti tam. Ves čas je potoval tudi v Kalifornijo, kjer je proučeval predvsem sekvoje, ter na Aljasko, kjer se je soočal z ledeniki.
Človek kot grožnja naravi
Zavedanje, da je treba skrbeti za naravo, je bilo v Muirovem času sicer razširjeno, a predvsem je veljalo, da se za naravo skrbi do te mere, da ima človek od nje koristi – ustvarjena naj bi bila namreč prav zanj. Tako so verjeli tudi pri upravi za gozdove, s katero si je Muir hitro prišel navzkriž. »Rečeno nam je bilo, da je bil svet ustvarjen posebej za človeka – gre za trditev, ki je dejstva ne podpirajo. Zaradi te trditve je mnogo ljudi boleče presenečenih, ko najdejo v božjem vesolju kaj živega ali mrtvega, česar ne morejo pojesti ali izkoriščati na način, ki bi bil zanje uporaben,« je dejal v svojem uporu. Poudarjal je, da je treba živeti v sožitju z naravo, ne pa je izkoriščati, in za utemeljitev navajal tudi načine, na katere sobivajo z okoljem ameriški staroselci. »Indijanci hodijo mehko in ne škodujejo pokrajini nič bolj kot ptice in veverice,« je poudarjal, hkrati pa nas učil tudi, da ima narava do nas precej bolj prijazen odnos kot mi do nje: »Nenavadno se zdi, da medvedi, ki imajo tako radi raznovrstno meso, ki jih vedno preganjajo streli pušk, ogenj in zastrupitve, nikoli ne napadejo človeka, razen ob obrambi svojih mladičev. Kako preprosto bi nas medved lahko pohrustal, medtem ko spimo!«
Da bi dokazal, kako dolgoročno posegamo v naravo, je na kampiranje v Yosemite peljal celo urednika ugledne revije, ki je bil tudi sam zgrožen nad tem, kakšno škodo so tam povzročale ogromne črede drobnice in njihovi gospodarji. Muir je čutil, da izkoriščanje narave z mislijo, da je človek najpomembnejše bitje na zemlji, ni prava pot. »Iz prahu in prsti, najbolj osnovne sestavine, je Stvarnik ustvaril homo sapiensa. Iz istega materiala je ustvaril tudi vsa druga bitja, pa naj se nam zdijo še tako nepomembna. So naši sozemeljski tovariši in smrtni kot mi sami,« je rad povedal. Za svoje tovariše pa je imel tako rastline kot živali, katerih naravno okolje je bilo zavoljo poseljevanja in vse bolj intenzivne živinoreje že v njegovem času ogroženo, še bolj pa sta k temu prispevala načrtno uničevanje ter iztrebljanje. »Recimo, da nam ni treba objokovati bizonov. Recimo, da so se morali zaradi naravnega boja za obstanek umakniti boljši vrsti goveda. A vsekakor bi lahko poskrbeli, da bi prišlo do te spremembe brez barbarske hudobije,« je bil razočaran.
Udejanjanje dobrih želja skozi politiko
Kadar je bil John Muir pesniško razpoložen, je rad očaran govoril o tem, kako veličasten je trenutek, ko sonce obsije vrhove gora. A kadar je razmišljal praktično, je vedel, da narave ne more zaščititi sam. Že leta 1890 je skušal doseči, da bi Kongres zaščitil Yosemite, vendar mu je spodletelo, saj so pretehtali materialni vzgibi. Skupaj s profesorjem s kalifornijske univerze Berkeley je zato ustanovil planinski klub, ki se je trudil za zaščito tako gorovja Sierra kot narodnih parkov, leta 1903 pa se mu je v Yosemiteju na krajšem obisku pridružil tudi predsednik Roosevelt, ki ga je Muir hitro prepričal o pomenu naravovarstva s pomočjo državnih zakonov. A naloga ni bila lahka, česar se je Muir zavedal tudi zaradi izkušenj iz drugih delov ZDA. Kljub temu je poln upanja dejal: »Nastanku slavnega newyorškega Centralnega parka so zaradi zavajanj zavzeto nasprotovali celo dobri možje, a zmagala je prava pot in park je danes nadvse cenjen. Zato samozavestno verjamem, da bo tako nekoč tudi z našimi narodnimi parki in gozdnimi rezervati.« Danes lahko rečemo, da mu je uspelo – področji Yosemiteja in gorovja Sierra sta zaščiteni, prav tako pa tudi mnogo kalifornijskih gozdov s sekvojami.
Veličastna divjina in omejujoča civilizacija
Čeprav je bil najbolj srečen v gorah in gozdovih, se Muir ni mogel izogniti pritiskom civilizacije in »normalnega« življenja. Znanci in prijatelji so mu na pragu zrelih let radi svetovali, naj se vendarle vrne v omiko, in tako se je tudi zgodilo, ko se je pri 42 letih poročil z Louiso Strentzel, hčerjo uglednega zdravnika, ki pa se je rad posvečal hortikulturi in imel velike nasade sadnega drevja. Muir se je celo desetletje kot zgleden mož posvečal vodenju sadovnjakov, a tudi soproga je videla, da ga to ne osrečuje. Kot je zabeleženo v njegovi biografiji, ga je zato večkrat poslala nazaj v hribe, da si je napolnil dušo, na poteh pa sta ga večkrat spremljali tudi njegovi hčeri Wanda in Helen.
Muirova zapuščina in klic k vegetarijanstvu
John Muir je v svojem življenju objavil 12 knjig in več kot 300 člankov, za vedno pa bo ostal največji borec za ustanavljanje narodnih parkov, za katero še danes skrbi njegov klub Sierra, ki ima 2,4 milijona članov. Naravo je povzdigoval nad človeško civilizacijo in kulturo, prepričan, da je vse v naravi sveto – tudi tisto, kar človeka ne sprejema. »Iti v gozd pomeni iti domov, saj smo iz gozdov tudi prišli. A v nekaterih gozdovih se nadobudni popotnik počuti kot šibka, nedobrodošla kreatura. Divje zveri in vreme ga hočejo ubiti, gosto rastlinje, opremljeno s sulicami in bodicami, pa mu spreminja življenje v težak boj.« Znano je, da je ob enem svojih odhodov v gozd in gore celo dejal: »Mehaničnim kreacijam maham v slovo, odločen, da bom preostanek svojega življenja posvetil proučevanju kreacij Boga.«
Zavoljo Muira so ZDA ohranile ne le čudovito divjino na področju Yosemiteja, temveč tudi eno najbolj veličastnih drevesnih vrst, sekvojo. Tu je bil Muir precej neusmiljen do izkoriščevalcev in je dejal: »Bog skrbi za drevesa in jih ščiti pred viharji, boleznimi, plazovi in poplavami. A ne more jih zaščititi pred bedaki. Vsak bedak lahko uničuje drevesa, saj ta ne morejo zbežati – in tudi če bi lahko, bi bila še vedno uničena: lovili bi jih, vse dokler bi bilo mogoče iz njihovega lubnatega hrbta, vejnatih rogov ali veličastne deblaste hrbtenice iztisniti kak dolar.« Za današnji čas pa so na mestu tudi njegove besede o tem, da se praktična vrednost ohranjanja naših gozdov povečuje skozi njihovo povezavo z vremenom, prstjo in vodo.
Tako kot sečnjo in intenzivno kmetijstvo, ki spreminjata pokrajino, pa je Muir obsojal tudi izkoriščanje živali. Cinično je dejal: »Zdi se, da je človek edina žival, ki se pri hranjenju umaže, in zato potrebuje slinčke in prtičke,« s čimer je izrazil svoje mnenje o umazanem uživanju mesa. Zapisal je: »Kruh brez mesa je odlična dieta, kar sem dokazal na mnogih svojih botaničnih ekskurzijah. Tudi čaj je mogoče ignorirati. Kruh, voda in užitek v delu so vse, kar potrebujem, in to sploh ni nerazumno. Treba se je navaditi in umiriti, pa lahko življenje v divjini uživaš povsem neodvisno od kakršnekoli druge prehrane.«
