Jernej Tozon, član skupine Čuki, pravi, da se v osmih letih zaradi večje prepoznavnosti ni prav nič spremenil, največ mu še vedno pomenita prijateljstvo in iskrenost. Za kavo s prijatelji bo namreč vedno našel čas: »Za ljudi si vzamemo premalo časa – če bi si vzeli le pol ure!« Pravi, da tudi v Sloveniji plačaš davek prepoznavnosti in da zdaj natanko ve, kdaj je polna luna, saj mu oboževalke takrat najraje potrkajo na vrata. Čeprav je na kavo prišel precej utrujen, je s seboj prinesel pozitivno energijo in svoj prepoznavni nasmeh.     

Jernej Tozon
Jernej Tozon pravi, da če boš samo ležal, ti z neba ne bo priletelo nič. Tudi z menoj ne bo nobena zdržala dolgo, če bom samo gledal v zrak.

Ali so, ko ste še delali v vrtcu, otroci velikokrat zahtevali, da jim kaj zapojete?

Jernej Tozon: Otroci me niso jemali kot člana skupine Čuki, tam sem bil kot Jernej. Zadolžen pa sem bil za okoli enajst mesecev stare otroke, tako da sem jim bolj pel v pleničkah, ko sem jih previjal. (smeh)

Zakaj ste tako navdušeni nad delom z otroki?

Jernej Tozon: Mama je vedno govorila, da sem rojen za ta poklic. Verjetno zato, ker sem imel deset let mlajšo sestro, starša pa sta takrat, ko je bila še majhna, veliko hodila po turnejah in koncertih, saj sta tudi onadva glasbenika. Kot starejši brat sem tako bil velikokrat prav jaz tisti, ki je skrbel za sestrico. Mama me je naučila vse – kako se pripravi hrana, kako se pravilno izmeri temperatura stekleničke, ponoči sem s sestrico vstajal, jo pestoval in previjal. Takrat so to bile še klasične plenice, ne te za enkratno uporabo, ki jih imamo zdaj. (smeh) Tega mi nikoli ni bilo težko početi, že kot mulčki smo se igrali pred blokom, poleg tega pa imam zelo lepe spomine na malo šolo, verjetno tudi zato. Seveda pa tudi zato, ker sem sam še en tak velik otrok. (smeh)

Jernej Tozon

Kako pa ste se razvijali kot glasbenik?

Jernej Tozon: Vedno sem bil najbolj domač v ljudski glasbi in ne v popu. Oče je producent narodno-zabavne glasbe in dirigent mnogih zborov, tudi sam sem bil član različnih zborov. Razvijati sem se začel prav s Čuki, saj je bilo to zame nekaj novega, in verjetno se bom razvijal še naprej, saj ljudje hvala bogu rastemo vse življenje.

Vedno več ljudi in mladih se vrača k zabavni glasbi. Kaj menite, zakaj je tako?

Jernej Tozon: Čuki so bili eden prvih bendov, ki so narodno-zabavno glasbo dali mladini, tako da so jo priredili na nov način. Takrat so izdali narodno ploščo, s tem se je začelo novo obdobje narodno-zabavne glasbe. Mislim, da so Čuki krivi za to, da je narodno-zabavna glasba postala bolj priljubljena. Modrijani pa so tisti, ki so naredili še korak naprej in ji dodali še nekaj popa. Kar se izvaja zdaj, pravzaprav ni narodno-zabavna glasba, ampak zabavna glasba v narodno-zabavni preobleki. Narodno-zabavna glasba so zame še vedno Slaki, Avseniki in drugi legendarni ansambli. Radijske postaje so velik krivec za to, da se posluša premalo naše glasbe. Zame je na radijskih postajah občutno preveč balkanske glasbe. Obnašamo se, kot bi se sramovali svoje glasbe in svojih korenin. To je naša glasba in vedno bo naša glasba, ki pa je odlična.

Kaj pa vi poslušate med vožnjo v avtu?

Najraje kakšen kantri.

Čuki so znani predvsem po svojih pesmih za otroke in mladino. Ste kdaj razmišljali, da bi ustvarjali več drugačne glasbe?

Čuke vedno obravnavajo kot otroški bend. A mi nismo otroški bend, ampak bend za vse generacije in edini, ki dejansko vse generacije tudi pokrivamo. Smo malo otročji, kar pa je meni super. Tisti, ki hodijo na naše koncerte, ne bodo rekli, da smo otroški bend. Radi naredimo tudi živžav, po dvanajsti uri pa je na našem koncertu čisti žur. (smeh) Vedno se trudimo in analiziramo vsak svoj koncert, v želji, da bi bili še boljši.

Jernej Tozon

Ste najmlajši član skupine. Kakšni so odnosi med vami?

Odnosi v skupini so odlični, drugače ne bi bil njen član. Najpomembnejše je vzdušje v ansamblu, potem pa vse drugo. V prvi vrsti ravno zaradi dobre energije in ker se na odru zabavamo, ustvarimo dobro veselico.

Ste se v teh osmih letih, odkar ste član Čukov, kako spremenili?

Ne, tudi vsi drugi pravijo, da sem še vedno stari Jernej. (smeh)

Vam je prepoznavnost všeč?

Dokler me pustijo pri miru, je vse v najlepšem redu. (smeh) Tudi v Sloveniji plačaš davek prepoznavnosti, zato se malo izogibam gnečam in se bolj držim Škofje Loke, kjer me še vedno dojemajo kot starega Jerneja. (smeh) Če pa grem kam drugam, pa hitro kdo kaže s prstom name. Rade volje sicer naredim fotografijo s kom, ampak se mi po svoje to zdi smešno. Sam nikoli nisem skakal za nikomer, zakaj bi kdo skakal za menoj? Tudi če bi zdajle videl Toma Cruisa, ne bi šel do njega. Mogoče, če bi do mene prišel sam, bi pa lahko skupaj naredila kakšno fotografijo. (smeh)

Kaj vam v življenju pomeni največ?

Prijateljstvo, iskrenost in prosti čas. Zdaj, ko ne delam več v vrtcu, ga imam na srečo veliko več. Najraje grem ven, v naravo, trudim se, da je takšnih trenutkov čim več.

Jernej Tozon
Tudi v Sloveniji plačaš davek prepoznavnosti, zato se malo izogibam gnečam in se bolj držim Škofje Loke, kjer me še vedno dojemajo kot starega Jerneja. (smeh)

Vam potem narava pomaga obdržati ravnovesje v življenju?

Ja, v naravi se poskušam odklopiti, čeprav je to včasih težko in običajno v naravi še več razmišljam. Običajno grem na kakšen hrib, v veliko veselje pa mi je vožnja s kajakom. Kajakaška sezona pa se zame začne šele novembra, saj takrat ni gneče.

Greste sami ali na vožnjo še koga vzamete?

Sam, saj sem samo jaz tako nor, da grem na kajak v takšnem mrazu. (smeh)

Pomembno vam je torej tudi prijateljstvo. V tem času pa pomanjkanje časa povzroča, da smo ljudje vedno manj v stiku. Imate tudi sami težave s tem?

Ja, na žalost preveč ljudi služba sili v to, delavniki so se podaljšali. Ko smo bili mi otroci, so imeli starši za nas čas. Ko sem delal v vrtcu, sem videl, da starši po otroke popolnoma izmučeni hodijo šele okoli petih. Žal je časa za negovanje odnosov vedno manj. Premalo časa si jemljemo za ljudi. Če bi si vzeli le pol ure! Vsakemu rečem, da si bo že vzel pol ure časa za kavo. Sam bom ta čas vedno našel.

Vam ostane kaj časa za šport ali obdelovanje lesa, kar ste nekoč menda zelo radi počeli?

Ja, nekoč sem zelo rad tudi kiparil, delal iz gline, zdaj pa sem na to kar malo pozabil. Mogoče bom zdaj spet začel.

Jernej Tozon

Ste bolj razumski ali čustven tip človeka?

Čustven, preveč čustven. Včasih bi si želel, da bi name bolj vplival razum, a prevečkrat zmagajo čustva. To je moja šibka točka.

Redki doživijo, da so tako zaljubljeni, da z glavo niso na mestu. Redki tudi najdejo človeka, do katerega gojijo tako močna čustva, da ta zaobjamejo njihovo celotno življenje. Zato mislim, da je včasih bolje biti manj zaljubljen in biti z glavo na mestu, čeprav je po drugi strani biti zaljubljen nekaj najlepšega. Pravijo, da zaljubljenost mine, jaz pa pravim, da ne – da je to treba gojiti, da se iz dneva v dan na novo zaljubiš.

Kako pa poskrbite za to?

Odnos je treba graditi, se truditi. Če boš samo ležal, ti z neba ne bo priletelo nič. Tudi z menoj ne bo nobena zdržala dolgo, če bom samo gledal v zrak. (smeh) Adute pa ima seveda vsak svoje.

Kaj bi rekli, kateri pa je vaš največji adut?

To zelo težko ocenim. Sem tak, kakršen sem. Ljudje pravijo, da sem nekonflikten. Nerad se prepiram in ne gojim nobenih zamer. Sem svobodnjak. (smeh)

Kakšne pa so vaše oboževalke? Ste z njimi doživeli tudi kakšno negativno izkušnjo?

Se najdejo, pridejo mi zvonit na dom in podobno. Ena izmed njih je že desetkrat prišla po enak plakat. Zdaj natanko vem, kdaj je polna luna – takrat imam tudi do dvajset neodgovorjenih klicev. Doživel pa sem tudi že grožnje. Ob tem mi je včasih nelagodno. Ampak dokler ni kaj hujšega, se človek navadi na vse. 

Morda vas zanima tudi: