Vse, kar ste želeli vedeti o shujševalnih tabletah

Shujševalne tablete je mogoče razdeliti v dve osnovni skupini. Tako poznamo shujševalne tablete, ki vam jih lahko predpiše samo zdravnik, in tablete za hujšanje, ki jih je mogoče kupiti brez recepta.

Mikroplastika prvič odkrita tudi v človeški krvi

Mikroplastika je bila namreč prvič v zgodovini odkrita celo v človeški krvi.

Kakav pred vadbo za manj napora in več motivacije

Za pozitivne učinke kakava naj bi bili zaslužni predvsem flavanoli. Gre za izjemno koristne bioaktivne spojine, ki so znane po pozitivnem vplivu na prekrvavitev.

Težave s spanjem pri otrocih: 5 korakov do kakovostnejšega spanca

Kako lahko kot starši poskrbite, da bo motenj spanja pri vašem otroku čim manj?

Bulgurjeva solata z zelenjavo (tabbouleh)

Recept za odlično bulgurjevo solato z zelenjavo (tabbouleh).

Izkušnja skorajšnje smrti – več kot samo halucinacija

Opisi izkušnje skorajšnje smrti so malodane univerzalni, saj so si med sabo zelo podobni, ne glede na kulturno okolje in druge okoliščine.

Večina ljudi misli, da se prehranjuje precej bolj zdravo, kot se v resnici

Ali menite, da je vaša prehrana zdrava? Verjetnost za to, da se motite, je precejšnja, vsaj če sklepamo po novi raziskavi.

Blazina, ki diha – nov izum za pomoč pri anksioznosti

Blazino so razvili raziskovalci z univerze v Bristolu. Osnovni cilj je bila izdelava splošno dostopne naprave za pomoč pri anksioznosti, ki jo bo mogoče uporabiti kadar koli in kjer koli.
ZgodbeJakob Nared: Nadaljuje četrto generacijo čevljarske obrti

Jakob Nared: Nadaljuje četrto generacijo čevljarske obrti

MORDA VAS ZANIMA

V njegovi delavnici v najožjem središču prestolnice se zdi, da se je čas ustavil pred mnogimi desetletji, v nekih drugih, bolj prijaznih in romantičnih časih. Ko so meščani cenili kakovostne in filigransko natančno izdelane stvari rokodelcev. V čevljarski delavnici Jakoba Nareda na Miklošičevi cesti omamno diši po preteklosti – najrazličnejših vrstah usnja, smoli in lepilu, ki jih potrebuje pri izdelavi in tudi popravilu čevljev. Jakob je že četrta generacija mojstrov čevljarjev, ki so pomembno zaznamovali obrtniško življenje v prestolnici. Čeprav je najprej kazalo, da bo njegova poklicna pot drugačna, je po spletu okoliščin prevzel očetovo delavnico.

- Oglas -

Kolikor daleč mu seže spomin, je bila njegova družina od nekdaj tesno povezana z izdelovanjem čevljev. »Začelo se je konec devetnajstega stoletja v vasici Prelesje pri Kočevju, naselju, ki šteje za dober ducat hiš, kjer je bil doma moj pradedek France. Izviral je iz velike in podjetne družine, v kateri so otroke že zelo zgodaj navajali na samostojnost in trdo delo. Tisto so bili čisto drugi časi – ljudje so imeli le en par čevljev ali pa še tega ne. Čevljarski poklic je bil zelo cenjen in spoštovan. Moj pradedek, ki se je svoje obrti izučil v Celju, pa je takrat hodil po vaseh od hiše do hiše in sprejemal naročila za čevlje in jih hitro tudi izdelal. Ljubezen do svojega poklica je prenesel tudi na svojega sina, mojega dedka.

Pripovedoval mi je, kako sta s svojim očetom veliko potovala naokoli in ljudem izdelovala čevlje. Ti čevlji so bili izdelani tako kakovostno, da so šli iz roda v rod: mlajši otroci so jih dedovali po starejših in prav nič se niso zmrdovali, da morajo nositi stare čevlje, temveč so bili srečni, da so jih sploh dobili. Čevlje so takrat velikokrat imeli le premožnejši,« pripoveduje Jakob. Dedek, ki je bil zelo inovativen (pa tudi podjeten), se je po temeljitem premisleku odločil za selitev v Ljubljano, kjer je bilo več premožnih ljudi, ki so  si želeli čevljev, bilo pa je tudi več popravil čevljev, kar je tudi nekaj navrglo. Da je bila to modra odločitev, se je izkazalo pozneje, ko so med drugo svetovno vojno Italijani požgali njihovo hišo na Kočevskem.

Jakob Nared Čevljarstvo Kopito

Strast, ki ji ni para

Njegov dedek je bil čevljem predan z vso strastjo. Ves čas je tuhtal, kako bi lahko naredil boljše, lepše, trpežnejše. Čez čas mu je uspel veliki met – izdelal je trpežne gležnjarje iz usnja in surove gume, ki so bili kot nalašč za plundro in sneg. Svoj izum je poimenoval čevlji Derby. Dolga leta jih je izdeloval v najrazličnejših barvah. Starejši Ljubljančani pravijo, da so bili res imenitni, saj jim zimske neprijetnosti niso prišle do živega. Bili pa so tudi neverjetno trpežni. V njih so mnogi na suhem preživeli številne zime. Hodili so jih kupovat v eno od dveh čevljarn, ki jih je imel v najožjem središču mesta – eno na Starem trgu, ki je bila neposredno z dolgim hodnikom povezana z nabrežjem Ljubljanice, kjer so lahko z zadnje strani vozili čevljarski material v delavnico. V njem je bilo redno zaposlenih od šest do osem ljudi, ki so za Ljubljančane in druge, ki so si želeli kakovostnih in trajnih čevljev, po cele dneve šivali obuvala. Drugo delavnico so imeli čez Ljubljanico, na Židovski ulici.

 Povojna leta niso bila najbolj naklonjena obrtnikom. Vendar je bil Jakobov dedek klen gospod, ki se ni zlahka uklonil. Poleg tega, da je ljubil svoje delo, je bil tudi strasten lovec in ribič, med drugim v nekdanji državi celo državni prvak. Komunikativen, kot je bil, je zlahka navezal stike z drugimi usnjarji, čevljarji in rokodelci. Bili so zaprt krog ljudi, ki so se redno družili in bili močni. »Še iz časov cehovstva je bil usnjar/čevljar zelo spoštovan poklic. Povojna leta so mu odnesla kar nekaj časti in spoštovanja, čevlje pa so začeli delati industrijsko, saj so bili to časi gradnje nove države, nastajale so številne tovarne, v katerih so našli delo tudi nekdanji čevljarji. Jakobov dedek se ni hotel ukloniti novi oblasti, predvsem pa se mu ni zdelo prav, da so mu naložili številne davščine in druge dajatve. Eno delavnico je zaprl, stroje pa prodal. Zadržal je samo osnovne, tiste, ki so se mu zdeli najbolj dragoceni, in čevlje izdeloval samo zase.

Tradicija se nadaljuje

- Oglas -

In ker jabolko ne pade daleč od drevesa, je čevljarske obrti izučil tudi svojega sina Jurija, Jakobovega očeta, letnik 1952. Poslal ga je v šolo v Ljubljano in nato v Zagreb, čeprav je prišlo obdobje, ko ni bilo več zanimivo izdelovati čevljev, predvsem pa ne donosno, saj so ljudje po vsesplošnem pomanjkanju postali željni množice cenejših in bolj dostopnih čevljev, kar pa ni pomenilo, da so bili tudi enako kakovostni in trpežni kot tisti, ki jim jih je po meri izdelal čevljar. Vendar to, da ni bilo več zanimivo izdelovati čevljev, ni vzelo poguma Juriju, ki je bil ravno tako inovativen in podjeten kot njegov oče. Zato se je domislil popravil. Pri tem ga je podprla še enako podjetna žena. Znova sta usposobila stroje njegovega očeta in posel jima je kmalu cvetel. Prijatelj, legenda slovenskega novinarstva, Jože Hudeček, pa se je domislil imena popravljalnice – nad vrata so obesili napis Cvek – navdih so bili leseni čevljarski žeblji, ki so jih zabijali v podplate. V Cveku, ki je bil v najožjem središču mesta, so se hitro začeli zbirati tudi številni ugledneži iz bližnje RTV, sodišča in drugih ustanov, ki so si želeli, da bi jim mojster popravil čevlje. Velikokrat pa so k Cveku zahajali kostumografi iz RTV, ki so za h kostumom za posebne projekte želeli tudi posebne čevlje. »Mojster Cvek« jim je seveda z lahkoto in veseljem ustregel.

Jakob Nared Čevljarstvo Kopito

Čevlji in rokavice

Enako podjetna in spretna pa je bila tudi njegova žena. Jurij Nared je svojo ženo spoznal na usnjarski šoli. Hitro sta ugotovila, da sta si všeč, se zaljubila, poročila in dobila dva sinova. Ker ona ni mogla kaj prida pomagati v moževi delavnici, je z veseljem pograbila idejo njegovega prijatelja, ki je dejal, naj kupijo stroje in začnejo izdelovati rokavice, saj je to imenitna priložnost, kajti ljudi od nekdaj zebe v roke in si želijo para kakovostnih in trpežnih rokavic. Hitro se je navdušila nad idejo in odprla svojo obrt. »Spominjam se, da je bila tako kot oče zelo pridna. V nekem obdobju je imela osem ’šteparc’, šivalnih strojev za usnje. Jaz pa sem že kot otrok sedel na pultu in obračal sešite palce za rokavice,« se spominja Jakob. Tako sta njegova starša cele dneve preživljala delovno med usnjem. »Bil sem praktično od zibelke v usnju,« se v smehu spominja Jakob.

Podjetni oče se je domislil tudi trgovine s čevlji. V časih, ko pri nas še ni bilo mogoče dobiti kakovostnih in dragih italijanskih čevljev, je šel v Italijo v tovarno, kjer je za malo denarja odkupil čevlje, ki so imeli minimalne poškodbe, vendar bi namesto v prodajo romali v razrez. V svoji delavnici jih je popravil in prodajal. Med Ljubljančani se je hitro razvedelo za prodajalno čevljev pri tržnici, kamor so zahajali po nove pare kot po vroče žemljice. Žal pa je oče leta 2006 zbolel in dobrih časov je bilo hitro konec. Njegova sinova nista razmišljala, da bi šla po njegovih stopinjah. Eden se je vrgel v gradbeništvo, drugi pa si je želel postati oblikovalec lesa, saj je končal lesno šolo. Druga opcija pa je bilo potapljanje, ki ga Jakob strastno obožuje, in je razmišljal, da bi si ustvaril kariero kot potapljač na naftni ploščadi.

Bolezen je vse postavila na glavo

»Vse se je spremenilo čez noč, ko so očetu diagnosticirali tumor v glavi. Prej sem bil samo del njegovega podjetja/obrti, čez noč pa sem se znašel na veliki prelomnici: ali delavnico zapreti ali pa se opogumiti, prevzeti odgovornost in delavnico obdržati. Malo sem bil v dvomih tudi zato, ker sem vse življenje gledal starša, kako sta cele dneve samo delala. Tega si za svojo družino nisem želel,« je bil iskren Jakob, ki se je na koncu vseeno odločil, da prevzame očetovo čevljarsko dediščino. Prej o tem ni razmišljal, vendar se je v nekem trenutku zavedel pomembnosti družinske tradicije. Ni mu bilo vseeno, da so se tri generacije pred njim tako trudile, da pa ne bi dal on vsega od sebe in tega nadaljeval. Malce se je tolažil tudi s tem, da lahko v kateremkoli trenutku zapre delavnico. Seveda tega do zdaj še ni storil. Nasprotno, iz naftalina je potegnil dedkove stroje, dokupil nekaj novih in delavnico pred petimi leti preselil na Miklošičevo cesto, kjer ji je nadel tudi novo ime – Kopito, ki je osnova vsakega čevlja. Še prej se je tudi sam spopadel z zahrbtno boleznijo, a je na srečo raka premagal. Tudi zaradi te težke preizkušnje še bolj ceni družinsko povezanost in tradicijo. Ljudje so se hitro navadili na novo lokacijo. Prišlo je veliko starih strank, nekaj pa tudi novih.

Jakob Nared Čevljarstvo Kopito

Klasika je večna

»Vedno bodo obstajali ljudje, ki bodo popravljali čevlje, pa tudi takšni, ki se jim to ne zdi vredno. Nekateri so na svoja obuvala zelo navezani in jih popravljajo, dokler se jih še da popraviti. So pa popravila čevljev bolj na strani premožnejših, ki si kupujejo boljše in dražje čevlje. Spet drugi pa mi prinesejo čevlje za par sto evrov in mi rečejo, da jih ni vredno popravljati. Kdo bi vedel,« je iskren Jakob, ki hitro navrže, da se v vseh teh letih in desetletjih čevljarski poklic ni kaj dosti spremenil. Klasična izdelava čevljev je še vedno takšna, kot je bila nekoč. Zaradi poplave plastičnih čevljev in plastičnih podplatov se je spremenilo to, da so zdaj zelo pomembna lepila. Čevljev se ne da več delati brez lepil v nasprotju z včasih, ko so bili samo šivani. »Danes je čevelj narejen tako hitro, kot bi dvakrat pomežiknil. Drži pa tudi ravno toliko,« je slikovit mojster. Pove, da se sama izdelava čevljev ni spremenila že nekaj stoletij.

Postopek je vedno isti, težava pa je v materialih – čevljarji ne dobijo več takšnih, kot bi jih želeli. Včasih so kože strojili s kemikalijami, ki so danes zaradi evropske zakonodaje glede okoljevarstva in drugega prepovedane. Zaradi tega tudi usnje ni več strojeno tako, kot bi moralo biti, in je precej slabše kakovosti. »Najboljši material za čevlje je goveji boks. Vendar danes čevlje delajo iz vsega mogočega, tudi iz oblačilne nape. Taki čevlji so zelo mehki, se pa tudi zelo hitro strgajo,« je stvaren Jakob, ki za popravila potrebuje vse mogoče stroje.    »Šuštarija« se skozi desetletja ni spremenila skoraj nič. Sam ima v svoji delavnici še kar nekaj dedkovih strojev, za katere pravi, da so še zdaj dovršeni. Novi za popravila ne pridejo v poštev, saj imajo avtomatsko zategovanje, vozlanje, odrez. Slaba stran popravil je, da je treba imeti kopico strojev, da se naredi malenkost. Vendar mu dedkovi odlično služijo in niti pomisli ne, da bi katerega prodal. Dedkova »durhštiharca« za šivanje podplatov mu odlično služi, ravno tako tista za pribijanje pet. »Dela bolje kot katerakoli druga, pretrpela je vse živo, navajena je na vse roke in prijeme,« se smeji Jakob, ki ima šest šivalnih strojev in posebnega za zaključna dela v čevljarstvu, stroj za tanjšanje usnja, pa za »špaltanje« – razslojevanje usnja po debelini, prešo, pa »knakarje« … Stroji so se le malo spremenili, zato pa se ročno orodje skorajda ni.

Šilo in kopito sta tudi v modernih časih čevljarjeva najboljša prijatelja. Jakob novih čevljev skorajda ne izdeluje, četudi jih zna in ima še dedkova kopita. Če bi se lotil dela, bi z vsem sušenjem, šivanjem, lepljenjem in vsem drugim za en par potreboval približno pet dni. Seveda bi bilo vse narejeno ročno – zašito, kot je treba, z vmesnimi podplati, stransko ojačitvijo … Takšni čevlji bi potem res veliko zdržali. Namesto tega pa večino časa nameni popravljanju čevljev. Za to ima kar nekaj kreativnosti in ročnosti. »Če ima človek voljo, se da popravljanja hitro naučiti. Bolj se zaplete pri prepoznavanju materiala. Ko stranka prinese čevelj, moraš že na oko oceniti, kaj je treba narediti in kateri material pri tem uporabiti,« razlaga Jakob, ki zelo uživa v svoji delavnici. Kljub obilici dela poskuša v njej preživeti samo osem ur, kajti zaveda se pomembnosti družinskega življenja.

NAJNOVEJŠE

Spletna stran za pravilno delovanje uporablja piškotke. Z uporabo spletne strani se strinjate z z uporabo piškotkov in splošnimi pogoji poslovanja. Podrobne informacije o uporabi piškotkov na tej spletni strani so na voljo s klikom na nastavitve .
V redu
Več ×
×