Prijava
Imunoterapija predstavlja upanje za bolj uspešno zdravljenje rakavih obolenj. Zdravljenje raka običajno povezujemo predvsem s kemoterapijo in operativnimi posegi. Tovrstne metode, ki so bile več desetletij praktično edina možnost, so sicer lahko res zelo učinkovite, vendar pa so žal nemalokrat povezane tudi s precej neprijetnimi stranskimi učinki, kar velja še posebej za kemoterapijo. Ta namreč poleg rakavih pogosto uniči tudi zdrave celice. Metoda zdravljenja raka, ki postaja v zadnjih letih vse bolj razširjena, lahko uspešno odpravi tovrstne težave, povezane s kemoterapijo oziroma s tradicionalnimi pristopi. Gre za t. i. imunoterapijo, ki pa je žal vsaj trenutno možna zgolj pri določenih oblikah rakavih obolenj …
Rakave celice pogosto niso zaznane kot tujki
Človeški imunski sistem sestavlja sklop kompleksnih procesov oziroma mehanizmov, ki so lahko pogosto skorajda osupljivo uspešni v boju s patogenimi mikroorganizmi, kot so na primer virusi ali bakterije. Vendar pa je treba upoštevati, da gre v tem primeru za tujke. Imunski sistem tako hitro ugotovi, kaj je treba narediti. Po drugi strani pa se pri raku nemalokrat zaplete. Rakave celice namreč strogo gledano niso tujki, ampak so posledica mutacij zdravih celic. Posledično jih imunski sistem pogosto ne zazna kot problematične. Glavni cilj imunoterapije je tako povezan prav s preseganjem te težave. S pomočjo te metode se poskuša imunski sistem »naučiti«, kako prepoznati in uničiti rakave celice v telesu.
Imunoterapija kot »trening« imunskega sistema
Najpogostejša oblika imunoterapije, ki se uporablja pri zdravljenju raka, vključuje t. i. zaviralce kontrolnih točk. Gre za zdravila, ki pomagajo pri ustreznem odzivu imunskega sistema. Ta je sicer lahko že aktiviran, vendar pogosto potrebuje nekaj dodatne pomoči oziroma namig, da lahko napade rakave celice. Pri t. i. celični terapiji s himernimi antigenskimi receptorji morajo zdravniki bolniku najprej odvzeti vzorec krvi. Iz tega vzorca nato izločijo T-celice oziroma limfocite T, ki jih spremenijo tako, da postanejo osredotočene predvsem na rakave tvorbe. Na koncu so te celice vrnjene v bolnikovo telo, kar pomeni, da se lahko začne boj z rakom.
Uporabljene so lahko razliÄŤne metode, cilj pa je vendarle podoben
Zanimiv del imunoterapije je povezan tudi z razvojem posebnih cepiv, katerih naloga je prav tako okrepitev imunskega odziva. Obenem pa se razvijajo tudi posebna monoklonska protitelesa, ki so laboratorijska različica protiteles, kakršna lahko najdemo v človeškem telesu. Gre torej za različne metode s skupnim ciljem. Ta ni povezan z neposrednim vplivom na rakave celice, ampak gre za pristop, ki je osredotočen na imunski sistem, kar je pogosto precej boljša metoda kot uporaba klasičnih metod zdravljenja.
Pri določenih vrstah raka je lahko imunoterapija še posebej uspešna
Odziv mnogih bolnikov na imunoterapijo je glede na poročila resnično izjemen. Pozitivni učinki so še posebej izraziti pri določenih vrstah raka. Imunoterapija naj bi bila tako dobra izbira pri raku ledvic in mehurja, pri določenih podvrstah pljučnega raka, pri raku glave in vratu ter pri melanomu. Po drugi strani pa žal obstaja tudi nemalo vrst rakov, pri katerih imunoterapija vsaj za zdaj še ni posebej uporabna. V to skupino na primer spadajo rak debelega črevesa, rak trebušne slinavke in večina različic raka dojk.
Vendar pa poskušajo znanstveniki najti načine, kako povečati učinkovitost imunoterapije tudi pri teh vrstah raka. Zdi se, da je trenutno najbolj obetavna možnost kombiniranja imunoterapije z bolj tradicionalnimi pristopi. Pri tem je sicer treba opozoriti, da tudi imunoterapija ni brez tveganj. Nekateri bolniki se lahko namreč nanjo odzovejo zelo slabo. Izbira zdravljenja mora biti torej prilagojena specifičnim okoliščinam pri posameznem bolniku. Vendar pa vse kaže, da bo imela imunoterapija v prihodnosti še precej pomembnejšo vlogo pri zdravljenju raka – in da bo omejitev, povezanih z izbiro te metode, postopoma vedno manj.
