Glodavci – prilagodljive in zanimive živali

    Že kot otroci smo se imeli možnost seznaniti z glodavci, zato jih vsi vsaj malo poznamo. Veliko nas je imelo ali pa ima doma katerega od njih, na primer miško, hrčka, skakača, podgano … Marsikdo se je hitro navezal na ljubkega glodavca, čeprav se je lahko kasneje hitro prepričal o pristnosti njegovega imena. Tako je, zelo radi glodajo, in sicer skoraj vse, kar jim pade pod zob. Glodavci imajo radi kable, lesene robove, kartonsko in stiroporno embalažo … Tokrat jih bomo spoznali malo bolje, vse od njihovega razvoja dalje.

    Glodavci

    Glodavci in njihov razvoj

    Po dobi dinozavrov je nastopila doba glodavcev. Imeli so prednost za življenje ravno zaradi svoje sposobnosti prilagoditi se na vse mogoče razmere. Sam fosilni razpon glodavcev se razprostira nekje od poznega Paleocena dalje. Od te dobe pa vse do danes so glodavci postopoma spreminjali oblike in se izpopolnjevali do današnjih oblik. Tako so se razvili glodavci, ki jih poznamo danes. Med vsemi temi vrstami, ki so se do danes razvile, pa obstajajo tudi takšne, ki so izumrle.

    Splošen opis

    Glodavec nosi znanstveno ime Rodentia. Beseda rodentia je sestavljena iz latinske besede rodere, ki pomeni gristi ali glodati. Glodavci spadajo v red sesalcev in presegajo več kakor pa 40 % vseh sesalcev. Kot sem že omenil, se zelo uspešno prilagajajo na različne življenjske razmere. To jim je pomagalo preživeti vse do danes. Živijo namreč na vseh kontinentih, razen na Antarktiki.
    Kljub temu da je med posameznimi vrstami glodavcev precej razlik, pa imajo tudi kar nekaj skupnih značilnosti. Navadno so ljubki, majhni štirinožci s kremplji ter dolgimi prsti in posebno čeljustjo ter z zobmi, ki so prilagojeni in namenjeni glodanju. Glodavci so živali, ki živijo predvsem na tleh, najdemo pa jih tudi v tleh (miši kopači), na drevju (veverice) in v vodi (bobri). Navadno živijo v skupinah, obstajajo pa tudi samotarji, vendar so redki.
    Večina glodavcev ima dolg rep s čokatim telesom. Na sprednjih tačkah naštejemo 5 prstov, na zadnjih pa navadno 3. Glodavec se bo zlahka prilagodil skoraj vsakršnemu okolju. Zato poskrbi njihova nespecializirana zgradba telesa. Od sesalca se razlikuje predvsem po zobeh. Ima namreč 4 močne sekalce, ki jim strokovno pravimo glodači, tj. stalno rastoč, dolg in ukrivljen zob, namenjen glodanju, sklenino ima samo na sprednji strani zoba, njegova zadnja stran pa je sestavljena iz mehke zobovine; ko se ta pri glodanju obrabi, nastane oster in deltast glodač.

    PREBERITE TUDI:  Eksotične živali, zavržene v naravi, ogrožajo naše avtohtonke!
    Hrček
    Hrčka seveda vsi poznamo.

    Kaj storiti, če nam miške prekrižajo poti?

    Glodavci so lepi in prikupni hišni ljubljenčki, toda če uidejo na prostost, lahko postanejo prava nočna mora. Zajček, podgana ali hrček nam lahko hitro pregloda kakšen električni kabel. Če pa imamo v kleti ali hiši miš ali podgano, pa zagotovo ne ostane le pri pregriznjenih kablih, ampak gre za večje nevšečnosti. Miši in podgane se človekovemu bivališču približajo navadno jeseni, saj iščejo toplo zatočišče in hrano. Napadu tovrstnih glodavcev se bomo najbolje ognili, če bomo poskrbeli, da so vrata vedno zaprta, da v zidovih ni lukenj in da ne bomo kar prosto odlagali hrane in drugih stvari, ki bi jih utegnile. A če miš ali podgana kljub vsemu zaideta v notranje prostore, moramo to sprejeti. Žal ne obstaja noben čudežni recept, s katerim bi neželenega gosta pregnali iz domovanja. Najbolj priporočam mišelovko, ki jo lahko kupimo na sejmu. Vanjo previdno in z rokavicami nastavimo hrano in tako miš hitro ujamemo. Kemični strupi in feromonske vabe so le delno zanesljive in miši ubijejo, kar tudi ni rešitev, ki bi jo priporočali. Vsekakor je resnica žal takšna, da se miši le stežka rešimo.

    Tudi na vrtu lahko miš ali podgana naredi nekaj škode. A za to je človek kriv sam! Kako? Že pred leti je brezglavo začel pobijati in iztrebljati kače! To je popolnoma nesmiselno, saj nam kače ne želijo nič žalega. Do ugriza pride zelo redko, prav tako pa ugriz ni nevaren (razen za težke alergike). Pri nas na primer sploh ni smrtno strupenih kač. Miši se bomo najučinkoviteje rešili z vrta tako, da nanj naselimo nekaj gožev. Pri tem pa se moramo zavedati, da sploh ni nujno, da bo gož vedno ostal na našem vrtu. Le z živim plenilcem smo lahko dovolj učinkoviti. Kjer kač ni, se kmalu prekomerno namnožijo glodavci, škoda in invazija pa sta neizbežni.

    Debelorepi-gerbil – Pachyuromys duprasi
    Debelorepi gerbil je po vedenju podoben sirskemu in zlatemu hrčku, le da je bolj umirjene narave.

    Debelorepi gerbil – Pachyuromys duprasi

    Debelorepi gerbil je zelo priljubljen glodavec in je po vedenju zelo podoben sirskemu in zlatemu hrčku. Za razliko od njiju je bolj umirjen in primeren za crkljanje. Načeloma nikoli ne ugrizne. V ujetništvu jih lahko imamo posamezno, v parih ali pa v skupinah. Koliko jih bomo imeli, je seveda odvisno od nas in seveda od same kletke, s katero jim nudimo ustrezen življenjski prostor. V naravi so gerbili nočne živali, v ujetništvu pa so dejavne tudi čez dan. Včasih se lahko prepustijo globokemu spancu, podobnemu hibernaciji.
    Živalce zrastejo do 10 centimetrov, njihov rep pa je velik dodatnih 5 centimetrov. Gerbili tehtajo do 40 g, živijo pa 3 do 6 let.

    PREBERITE TUDI:  Bobri – mojstri naravne gradnje

    Njihova domovina so države Severne Afrike, kot so Alžirija, Libija, Egipt, Maroko in Tunizija. Gerbili so si za svoj življenjski prostor izbrali redko poraščene kamnite puščave in polpuščave. Prebivajo pa v rovih, ki jih izkopljejo do enega metra globoko.
    Spolno dozorijo po dveh mesecih starosti. Parijo in razmnožujejo se lahko vse leto. Samice so breje 19 dni, nato skotijo od 3 do 6 golih mladičkov. Mladički postanejo samostojni po treh do štirih tednih. Po parjenju je potrebno samca ločiti, saj postanejo samice zelo napadalne. Samca lahko vrnemo samici po približno enemu mesecu.

    Primeren prostor za življenje v ujetništvu naj bo kletka ali terarij, ki ima naslednje dimenzije: 60 x 40 x 40 cm. Življenjski prostor opremimo z različnimi igračami, kot so na primer kolo, vrvi, korenine … Za podlago uporabimo mivko, če pa uporabimo lesene brikete ali koruzni drobir, pa mora biti mivka v terariju v posebni posodici. Živali se namreč v mivki kopajo, saj tako vzdržujejo stalno mehko in svetlečo dlako.
    Gerbili se prehranjujejo s koreninicami, žuželkami, semeni, vršički … Hranimo jih tudi s klasično hrano za hrčke. Kot dodatek poskrbimo tudi za živo hrano, kot so kobilice, črički in mokarji. Z mokarji nikar ne pretiravajmo, saj so zelo kalorični. V majhnih količinah jim lahko damo tudi cvetačo, jabolka, korenje, rman, deteljo, cikorijo in regrat. Vedno pa poskrbimo, da imajo na voljo svežo vodo.

    Nutrija

    Reja nutrij pri nas

    Glodavci niso samo škodljivi ali lepe in domače živali, lahko so tudi zelo koristne. Tukaj bom izpostavil nutrijo in njeno rejo.
    V preteklosti so pri nas nutrije redili predvsem zaradi potreb po krznu in mesu, tovrstna reja pa se je končala pred 10 do 15 leti. Ljudje so imeli dovolj hrane, pa tudi tekstilna dejavnost je zmanjšala potrebe po samem krznu. S tem smo pripomogli tudi k večji humanosti do živali. Kot zanimivost naj napišem, da so v naši deželi celo italijanski krznarji cenili meso nutrij, medtem ko je večina njihovih krznarjev uporabila le kožuh.
    Ena nutrija lahko tehta tudi do 10 kg, navadno pa se njena teža giblje med 5 in 7 kilogrami. Torej ne gre za tako majhne glodavce, kakor so hrčki in morski prašički. Poleg same teže pa še marsikoga navdušijo nutrijini sekalci. To sta dva glodača, ki sta izrazito dolga in oranžne barve.

    PREBERITE TUDI:  Pasja slina je boljša za vaše zdravje, kot si morda mislite

    Tako kot pri bobru se tudi pri nutriji skoti že odlakan mladič, ki vidi in je že ob rojstvu samostojen. Ko pa opazujemo odnos samca s samico, pa se lahko ob tem marsikdaj prav nasmejimo. Ko samcu določena samica ali njeno ravnanje ne bo všeč, jo bo nekoliko oklofutal s prednjo tačko. Kadar pa mu je samica všeč, bo naredil vse, da se ji prilizne. Tako lahko v tem primeru vidimo samca, kako steče po jabolko ali kak drug priboljšek, ga očisti in nese samički.
    Drugače pa je v obdobju kotenja. Čeprav so samci precej večji od samic, takrat nimajo moči proti njim in se tudi prostovoljno umaknejo. V obdobju kotenja samice postanejo zelo skupinsko povezane in takrat niti v bližino kaj šele v gnezdo ne spustijo nobenega samca. Samci se jim takrat tudi podredijo in umaknejo.

    Reja nutrij je zelo zahtevna, saj mora biti življenjski prostor primerno velik, ograjen, tla morajo biti primerna za kopanje, nutrije pa morajo imeti tudi veliko igral za igro. Tako kot vsi ostali glodavci tudi nutrije rade glodajo, zato moramo poskrbeti, da imajo na voljo čim več vejevja, ki ga lahko glodajo.
    Nutrija se v ujetništvu hrani z zelo raznoliko prehrano. Rada ima solato, travo, peso, sadje, koruzo, korenje in ostale korenovke, seno, koruzna stebla, razna žita, spomladi pa tudi mlade veje vrbe ali breze.

    Nutrije so ljudje včasih gojili zaradi krzna, ker je bilo lepo, v modi, lahko in cenovno dostopno kot kos oblačila, ki je človeka uspešno varoval pred mrazom in vlago. Slaba stran nutrijinega krzna je bila v tem, da je bilo težko. Poleg krzna pa so ljudje za življenje porabili tudi nutrijino meso. Danes so stvari popolnoma drugačne in ni se nam več treba zatekati k takšnim načinom preživetja.

    Avtor besedila: Domen Čurč

    Povejte svoje mnenje - kometirajte