Etika je nasploh zelo pereča tema današnjega časa – kako jo opredeliti, kdo je pristojen, da postavi splošno sprejemljiva merila, kakšna je možnost, da se obdrži v svetu, kjer so na prvem mestu dobiček, gospodarska rast in čim večji izkoristek, v glavah ljudi pa skrb za denar, denar, denar …? O prehrani niti ne utegnemo razmišljati; je le nujno opravilo, ki ga odpravimo čim hitreje, celo ob branju, gledanju televizije, hoji ali stoje v restavraciji. Sami presodite, koliko je to naravno (in etično do nas samih) ter ali je res neizogibno.
Pomen pisanja in govorjenja o vegetarijanstvu je ta, da se ljudje odprejo notranjemu glasu telesa, občutkov in seveda vesti, ter naredijo, kakor jim ti glasovi velevajo. Sam sem vsekakor zagovornik izhajanja iz sebe, ne pa iz pritiska okolice – odločite se torej za vegetarijanstvo na podlagi argumentov, ki vas dejansko prepričajo, pri tem pa ohranite (oziroma povečajte) dobro zdravje in počutje. Ukrepi nekaterih skrajnjih organizacij, ki delajo psihični pritisk nad ljudmi ali pa se z nasiljem borijo proti mesni in krzneni industriji ter drugim mučiteljem živali, se mi ne zdijo prava pot. Bolje je s svojim zgledom zdravega in harmoničnega življenja pokazati, kakšno je lahko življenje brez mesa – z neprimerljivo manj bolezni, stresa, živčnosti in nenazadnje stroškov za hrano. Potem lahko o tej temi pišemo in govorimo na podlagi osebne izkušnje ter brez agresivnosti.
Vegetarijanstvo je ozaveščanje o delovanju sveta, našega organizma in drugih bitij, zato ga ponavadi spremlja tudi opuščanje drugih zdravju in okolju škodljivih razvad, kot so kajenje, opijanje in lenarjenje. Brez takega ozaveščanja je vegetarijanstvo le nestalna kaprica. Kakšna korist je od tega, da sem ekološko osveščen in dajem ves papir v reciklažo, po drugi strani pa pri tiskanju ali pisanju razmetavam z njim – na cel A4 list zapišem eno samo telefonsko številko, ki jo kasneje prenesem v notes, potem pa list zmečkam in odvržem; resda na kup za recikliranje, pa vendar – zakaj cel list? Vegetarijanstvo s tovrstnim odnosom je nedosledno.
Pri doslednih vegetarijancih, ki dolgo vztrajajo pri svoji odločitvi, so etični razlogi verjetno med najtehtnejšimi. Sem štejem tudi ekološke razloge, saj je ekologija etičnost, le da v odnosu do okolja, vendar pa o tem raje kdaj drugič. V prvi vrsti pa je tukaj le odpor do trpljenja živali, ki so ga deležne ne le ob zakolu, temveč ponavadi vse svoje življenje. O tem je napisanih kar nekaj knjižic in člankov, a žal večina ljudi strašna dejstva še premalo povezuje z zrezki na krožnikih in salamami v sendvičih. Kako malo je človeštvo že v prejšnjih stoletjih razumelo to povezavo, kažejo izjave slavnih vegetarijancev iz preteklosti:
“Človek je pravzaprav kralj zveri, saj jih po okrutnosti prekaša. Ljudje živimo za ceno življenj drugih. Živa pokopališča smo! … Prišel bo čas, ko bodo ljudje gledali na ubijanje živali tako, kakor danes gledajo na ubijanje ljudi.”
— Leonardo da Vinci
“Ali sem vam res zdi nenavadno, da se je Pitagora vzdržal mesa? Sam se raje sprašujem, po kakšnem naključju in v kakšnem duševnem stanju se je prvi človek z usti dotaknil strjene krvi in ponesel k ustnicam meso mrtvega bitja. Kako je lahko na mizo postavil mrtva, postana telesa ter si jih drznil imenovati hrana, ko pa so vendar še pred kratkim mukala, tekala in živela? Te živali vsekakor niso levi in volkovi, ki bi jih pobijali v samoobrambi. Nasprotno, za te nam ni mar, koljemo pa nedolžna, krotka bitja, ki nimajo krempljev in zob, s katerimi bi nas lahko poškodovala. Da bi dobili malo mesa, jih prikrajšamo za sonce, svetlobo in življenje, do katerih imajo pravico po rojstvu in bitju … Če že razglašate, da ste bili ustvarjeni za tako hrano, pa sami ubijte, kar želite pojesti. Vendar storite to le z lastnimi močmi, brez pomoči mesarskega noža, gorjače ali sekire.”
— Plutarh
“Kako lahko pričakujemo na zemlji slogo in mir, če pa so naša telesa živi grobovi ubitih živali?”
— Lev Tolstoj.
“O veličini naroda in o njegovi moralni zavesti lahko sodimo po tem, kakšen je njegov odnos do živali.”
— Mahatma Gandhi.