0,00 EUR

V košarici ni izdelkov.

ZgodbeResnična Erin Brockovich: Okoljskih težav ne smemo pomesti pod preprogo

Resnična Erin Brockovich: Okoljskih težav ne smemo pomesti pod preprogo

MORDA VAS ZANIMA

Mater samohranilko, ki se je iz deprivilegirane ameriške ženske prelevila v borko za okolje in pravico ljudi, ki trpijo zaradi onesnaževanja velikih korporacij, vsi poznamo predvsem zaradi filma, v katerem jo je upodobila Julia Roberts. Erin Brockovich sama je potrdila, da je upodobitev njene zgodbe na platnu tako rekoč v celoti resnična. Kakšna pa je zgodba danes, dvajset let po premieri uspešnice?

- Oglas -


Erin Brockovich se je rodila leta 1960 v Kansasu kot hči novinarke ter inženirja. Po srednji šoli se je vpisala na univerzo ter diplomirala iz uporabnih umetnosti. Nekaj časa je delala kot pripravnica v trgovski verigi Kmart, nato pa se je udeležila lepotnega tekmovanja za miss »Pacific Coast« (zahodne obale ZDA) in zmagala. Doslej je bila trikrat poročena, po drugem možu Stevenu Brockovichu je obdržala tudi priimek, ter ima štiri otroke.

Erin smo spoznali v filmu, ki prikazuje njen boj s podjetjem PG & E – to je odgovorno za onesnaženje pitne vode v majhnem puščavskem mestecu Hinkley. Julia Roberts je za glavno vlogo v tem filmu prejela oskarja, resnična Brockovicheva pa se je v filmu za nekaj trenutkov pojavila v vlogi natakarice. Zgodba je torej doživela velik uspeh in Erin je čez noč postala zvezda – iz administratorke v odvetniški pisarni, ki nima resne pravne izobrazbe, se je prelevila v potrošniško odvetnico in okoljsko aktivistko, ki sama sebe imenuje za ikono 20. stoletja. Po filmu je imela svojo televizijsko oddajo in zaslužila tudi z odvetniškimi posli zajeten kupček denarja, tako danes živi v vili v Kaliforniji in njeno skromno življenje iz devetdesetih, ko je komaj shajala, je zgolj še spomin. Žal pa so spomin tudi njeni uspehi, saj ji v naslednjih borbah s podjetji, ki onesnažujejo okolje, ni več uspelo priti do velike zmage. Pravzaprav pa je zadnja leta pod vprašajem tudi njena zmaga v Hinkleyju. Prebivalci mesteca so res prejeli veliko odškodnino za svoje zdravstvene težave, a v zadnjem desetletju izvedene neodvisne raziskave kažejo, da PG & E morda zanje sploh ni bil odgovoren, pojavnost raka na tem področju, ki je bila osnova za tožbo in poznejšo poravnavo, pa je dejansko celo pod povprečjem. Neodvisni raziskovalec, ki je proučil dejstva, trdi, da ni bilo s Hinkleyjem nikoli nič narobe, a svet njegove ugotovitve seveda sprejema z dvomom in sumom, da se želi Brockovichevo tudi po dveh desetletjih še vedno diskreditirati.

Erin Brockovich

Kaj se je dogajalo v mestecu Hinkley?

Leta 1996 je majhno in nepomembno mestece Hinkley postalo znano zaradi neverjetnega uspeha: 333 milijonov dolarjev težke odškodnine, ki jo je za prebivalce dosegla odvetniška pisarna Masry & Vititoe, pri kateri je kot administratorka delala Erin Brockovich. Prebivalci so od tega zneska dobili dve tretjini, tretjina je pripadla sami odvetniški pisarni, Erin pa je bila nagrajena z 2,5 milijona dolarji, kar je skupaj z nekaj let pozneje posnetim filmom postavilo njeno življenje na glavo.

- Oglas -

Film je, po njenih lastnih besedah, izjemno dobro prikazal celoten potek dogajanja. Poleg mesteca v puščavi Mojave stoji kompresorska postaja, ki je del plinovoda za oskrbo Kalifornije z zemeljskim plinom. Postajo so zgradili leta 1952, vse do leta 1966 pa so za potrebe preprečevanja korozije v hladilnem stolpu uporabljali šestvalentni krom. Odpadno vodo s postaje so odlagali kar v bližini, v nezaščitenih jezerih odpadne vode, od koder je krom brez težav prešel v podtalnico in povzročil onesnaženje pitne vode. V devetdesetih letih so prebivalci mesteca Hinkley ugotovili, da je na njihovem področju veliko obolelih za različnimi vrstami raka, prav tako pa so se pri prebivalcih pojavljali simptomi, kot je krvavenje iz nosu. Njihovim težavam je tedaj prisluhnila Erin Brockovich, mati samohranilka, ki je zbrala dokumentacijo in se vztrajno lotila velike odvetniške tožbe – zasluga gre predvsem njeni trmi in prepričanju, da si prebivalci mesteca zaslužijo odškodnino, za pravne zadeve pa so pravzaprav poskrbeli pravniki odvetniške družbe, ki so bili strokovno primerno podkovani.

Lahko bi rekli, da je bila Erin gonilo celotne zadeve, prav zaradi svojega pomanjkanja izobrazbe s področja prava, težkega socialnega statusa in pripravljenosti na medijsko izpostavitev ter sočnih besed, ki jih je znala povedati v vsakem trenutku, pa je bila tudi odličen obraz oziroma dejansko »ikona«, ki brez težav pritegne množice. Pozneje, ko je zaživela precej bolj udobno življenje in odprla odvetniško podjetje, je dejala: »Bistveno v moji karieri je, da sem spoznala samo sebe ter se zavedla svojih pomanjkljivosti in jih spremenila v svoje prednosti. Da sem se naučila, pri čem sem dobra ter pri čem ne, in da sem znala utišati tiste glasove, ki se priplazijo v misli in ti govorijo, da nečesa ne zmoreš.« Uspeh, ki ga je dosegla, je pravzaprav pomemben z dveh plati, tako karierne kot osebne, saj je po njenem mnenju osebna moč nujna za mnoge druge cilje: »Moja pot je bila precej razburkano potovanje. Kar sem se naučila, je podlaga, da učim, navdihujem in ustvarjam pot za druge ženske. In ta pot se začne s klišejem – ljubeznijo do samega sebe.«

Vsakdo lahko prispeva za boljši svet

V zgodbi o Erin Brockovich je najboljše, da nam daje moč – uči nas, da lahko za spremembe poskrbimo prav vsi, da lahko vsak posameznik z dovolj volje doseže velik uspeh, pa četudi mu manjka znanja ali nima lastnih finančnih sredstev za velike korake. Erin danes sporoča, da je treba pravico do čistega okolja vzeti resno in se zanjo truditi na vseh ravneh. »Bodite informirani, zastavljajte vprašanja, povežite se s svojo skupnostjo in se borite na lokalni ravni,« pravi. »Ne pozabite, da je lokalna raven enako pomembna kot nacionalna in lokalne volitve enako pomembne kot državne.«

Prav politika in zakonodaja, ki jo sprejemajo politiki, je tisto, na kar bi se morali osredotočati. »Če bi vsi začeli na onesnaženost vode gledati kot na kršitev človekovih pravic ter bi takšno kršitev dejansko osvetlili kot kriminal, bi se za podjetja, ki niso odkrita in mislijo, da lahko desetletja zavlačujejo s sodnimi postopki, medtem pa še vedno zastrupljajo ljudi, marsikaj spremenilo.« In zakonodaja ni slaba zgolj, kar se tiče sodstva, temveč tudi vsakdanjih predpisov na področju okolja in zdravja. Erin pravi: »Tudi kadar je poskrbljeno za regulacijo in varnostne predpise, je raven kemikalij, ki jih zakon dovoljuje, pogosto še vedno visoko nad tistim, kar je dejansko varno.« Predpisi pa tudi sicer niso tisto, na kar se lahko zanašamo. »Najslabši občutek varnosti je lažen občutek varnosti. Marsikomu je težko dojeti, da različne agencije in ustanove, ki so na oblasti, goljufajo. A žal se pogosto dogaja prav to.«

- Oglas -

In kdaj lahko pričakujemo, da se bodo želje Erin Brockovich uresničile? Kot pravi sama: »Stvari se bodo izboljšale šele takrat, ko bomo ljudje – prav vsi med nami – oblastem dejansko rekli, da zahtevamo njihovo odgovornost. Ko se bomo pojavili na mestnih svetih, poskrbeli za mobilizacijo in aktivizem v vsaki najmanjši skupnosti.« Erin je večkrat poudarila, da je treba bolj pritisniti na politike, saj je tem skrb za okolje večinoma premalo pomembna. »Prav rada bi našla kandidata, pa naj bo republikanec ali demokrat, ki ga najbolj zanimata prav blagor in zdravje vseh ljudi v državi – z veseljem bi volila zanj.«

Erin Brockovich
foto: Profimedia

Za okolje moramo skrbeti lokalno in globalno

Četudi Brockovicheva ljudi spodbuja, naj začnejo z aktivizmom na lokalni ravni, ter se udejstvuje na področju Združenih držav Amerike, se zaveda, da je onesnaženost okolja oziroma onesnaženost pitne vode dejansko svetovni problem. »Bojim se, da se premalo ukvarjamo z onesnaženostjo vode v drugih državah. Če gremo naprej in ne vzamemo v obzir vsega sveta ter umazanije, ki se je naložila v preteklosti, težave zgolj pometemo pod preprogo,« pravi. Ne nazadnje je planet en sam, zato ne smemo dopustiti, da se težave v enem delu sveta rešujejo na račun drugega. »Če pride do kontaminacije, ne smemo misliti, da bo mati narava nekako poskrbela zanjo in jo čudežno odstranila ter pospravila, da nam ta ne bo nikoli več prišla pred oči,« nas opozarja. Kadar onesnaženje prikrijemo ali nevarne odpadke pospravimo drugam, smo jih z neke lokacije res odstranili, a s tem škodovali drugi – ne smemo se slepiti.

Kaj pa kritike?

Brockovicheva je kritik vajena in se je skozi leta naučila, da se nanje odziva precej hudomušno, pa naj se te nanašajo na njeno znanje s področja prava, na njen videz, na zaslužek iz odškodnine v Hinkleyju ali na karkoli drugega. »Še vedno se imam za aktivistko. Zaradi prsnih vsadkov sem zgolj veliko bolj seksi aktivistka,« se šali. »Bila sem preprosto dekle, rojeno in vzgojeno v Kansasu, odraščala sem z učno težavo, bila sem mati samohranilka, borila sem se v svetu, v katerem so glavni moški,« pravi ter nadaljuje: »Nič več ne čutim potrebe, da se moram zagovarjati. Sem ženska, zato razmišljam in čutim drugače kot moški. Če boste do mene grobi ali se mi posmehovali, ker sem čustvena, potem kar izvolite – prav to je tisto, kar me dela žensko, in prav ženska je tisto, kar sem najraje.«

Študija, ki izpodbija dosežek Brockovicheve
600 prebivalcev mesteca Hinkley je po skupinski tožbi in poravnavi prejelo (do tedaj) najvišjo odškodnino v zgodovini ameriškega sodstva, podlaga zanjo pa je bila ugotovitev, da so zaradi energetskega podjetja zboleli zaradi onesnažene vode. Odškodnine niso prejeli zgolj tisti, pri katerih se je bolezen dejansko pojavila, temveč tudi prebivalci, pri katerih simptomov ni bilo opaziti – zaradi same ogroženosti.
Poravnava je bila dosežena leta 1996, leta 2000 je bil na velikih platnih premierno prikazan film o Erin Brockovich, leta 2011 pa je bila opravljena nova neodvisna študija, ki postavlja celoten primer pod vprašaj. John Morgan, profesor epidemiologije na kalifornijski univerzi, ki je več kot dvajset let proučeval primere rakavih obolenj na področju Hinkleyja, je podal mnenje, da dejansko ni (in ni nikoli bilo) nobenih dokazov o nadpovprečno visokem številu rakavih obolenj v tem mestecu. Enako pravi tudi kalifornijski register za rakave bolezni – po podatkih iz tega je bilo v Hinkleyju 196 primerov raka, glede na statistiko bi jih moralo biti za doseganje povprečja za regijo 224, torej je primerov bolezni celo manj od povprečja.
John Morgan pravi, da bo Erin Brockovich za prebivalce mesta gotovo ostala rešiteljica (v povprečju so dobili po 300.000 dolarjev odškodnine in veliko se jih je po tem izselilo), vendar pa se je, z znanstvenega vidika, ukvarjala s stvarmi, za katere ni bila niti malo kvalificirana. Ne le da mnogo prebivalcev ni imelo nikakršnih zdravstvenih težav, temveč so bile tudi pri obolelih precej različne, tako je na primer v neki družini žena zbolela za rakom na jajčnikih, mož pa za kožnim rakom – bolezni morda nista bili medsebojno povezani, zanju so lahko odgovorni tako genetika kot drugi okoljski dejavniki, ne zgolj pitna voda.

NAJNOVEJŠE