Ljudje imamo radi hrano. Jemo, ko nam je dolgčas, ko se življenje zvrne na nas z vso svojo težo, ko nas razjezijo v službi, ko slavimo novo življenje ali objokujemo smrt. Obredi uživanja hrane nas spremljajo skozi tisočletja, njihova vsebina pa se je v zadnjih desetletjih zelo spremenila.
Kaj, kdaj, zakaj in koliko bomo (po)jedli, izbiramo sami. Lahko si pripravimo skledo sveže solate, lahko pospravimo kilogram jabolk, lahko stolčemo orehe in zagrizemo vanje, lahko »uplenimo« kokošje gnezdo … Zakaj torej tako pogosto, pravzaprav vedno in povsod, posegamo po procesirani hrani? Je slednja res samo nezdrava (v smislu povzročanja debelosti, bolezni srca in ožilja …) in moteča za telo (vplivanje na hormone) ali pa prinaša tudi nekaj še bolj zaskrbljujočega – odvisnost? »Uživanje hrane je povezano z občutjem ugodja. Dojenčku hrana (dojenje) ponuja veliko ugodja, varnost in nežnost, kar je pomembno tudi za njegov duševni razvoj,« za uvod razloži dr. Vida Fajdiga Turk iz NIJZ.
Jemo z očmi
Procesirana hrana po podatkih Eurostata v povprečju zaseda polovico prodajnih polic v državah članicah EU. Na razpolago je torej povsod. Ali smo zato tudi bolj lačni in kako pomembna je tu vloga čutil – oči, na primer, ki se »ustavijo« na barvno intenzivni embalaži?
Dr. Tina Sentočnik, specialistka interne medicine in vodilna strokovnjakinja za celostno zdravljenje debelosti pri nas, pojasnjuje: »V situacijah, ko je hrana na razpolago, ko jo vidimo, vohamo, okušamo, ko jo skratka doživljamo s čutili, je bomo zagotovo zaužili preveč. Prav zato je pomembno, da v vsakodnevnih situacijah nimamo na vseh razpoložljivih površinah razstavljene hrane, da si ne nalagamo prevelikih porcij in se skratka ne izpostavljamo stalnim zunanjim sprožilcem k hranjenju. Ti spodbujajo človekov že vrojen in za preživetje pomemben nagon k hranjenju, lahko bi mu po domače rekli tudi požrešnost. Seveda imajo pri tem pomembno vlogo vsi deležniki, ki so vključeni v proces pridelave, izdelave, trženja in prodaje hrane. Po obliki in barvi intenzivna, privlačna embalaža, agresivno reklamiranje hrane, avtomati s prigrizki, sladkimi pijačami in hitro hrano … Vse to draži naša čutila in zagotovo pomembno vpliva na količino in vrsto zaužite hrane.«
Odvisnost od hrane dokazana
Ali lahko postanemo odvisni od nekaterih vrst hrane oziroma okusov? Gre za odvisnost ali bolj za navado, ki se je ne moremo rešiti? In zakaj nam tako zelo tekne sladko? »Odvisnost od hrane obstaja in je dokazana. Povzročajo jo fruktoza, narejena iz s fruktozo bogatega koruznega sirupa, ki jo dodajajo industrijsko predelani hrani, in nasičene maščobe. Fruktoza povzroča odvisnost prek delovanja na možganski sistem, ki je povezan z razpoloženjem (dopaminergični sistem), nasičene maščobe pa povzročajo vnetje v delih možganov, kjer ležijo centri za lakoto in sitost; zaradi vnetja se okvari tako občutek za lakoto kot tudi tisti za občutek sitosti,« razloži dr. Tina Sentočnik.
Izpostavi, da je odnos do hrane kompleksen in v veliki meri povezan z možganskim centrom za nagrajevanje. »Nekateri ljudje prav zaradi tega sistema doživljajo ob uživanju določenih vrst (in količin) hrane izrazito močnejše ugodje kot drugi. Sladkor ima pomirjujoč učinek in po njem v stresnih situacijah bolj posegajo tisti ljudje, ki imajo že sicer eno od motenj, povezanih s hrano in hranjenjem, in ne le tisti, pri katerih bi lahko govorili o odvisnosti.«
Začne se v otroštvu
Kot odrasli imamo najraje sladko in slano. Kaj pa, ko smo otroci? Kako okuse sploh vzljubimo?
»Otrok se že zelo zgodaj in hitro ’sprogramira’ na okus, s katerim pride v stik. Tako se izbira priljubljenih jedi začne že v zgodnjem otroštvu, nanjo pa v veliki meri vpliva zavedanje staršev (in tudi širše družine) o pomembnosti zdrave prehrane, še posebej pa njihov zgled. Otrok v tem obdobju uživa jedi, ki mu jih ponudijo drugi. Otrokov okus se pozneje oblikuje in spreminja pod vplivom hrane, ki jo dobi doma, v vrtcu in v šoli,« pojasnjuje dr. Vida Fajdiga Turk. Ali to pomeni, da je smiselno spoznavanje določenih okusov odložiti? »Otrokom je hrano s sladkim okusom treba ponuditi čim pozneje oziroma šele takrat, ko bo otrok spoznal in usvojil raznovrstne okuse, na primer najprej okuse zelenjave, sadja itd. Omejevanje sladkih živil in pijač na silo pri otrocih namreč ni uspešna metoda, zato je bolje, da se s sladkarijami srečajo čim pozneje,« pove dr. Vida Fajdiga Turk.
Sladkor obremenjuje telo
Kaj se v nas dogaja, ko jemo procesirano hrano? Res velja, da sladkor v njej učinkovito poteši dušo brez vseh telesnih posledic? »Uživanje sladke hrane občutimo kot ugodje, vendar pa to ’sili’ našo trebušno slinavko k pretiranemu izločanju inzulina, posledica tega pa je padec sladkorja v krvi,« pravi dr. Vida Fajdiga Turk in nadaljuje: »To je v nadaljevanju povezano z občutkom brezvoljnosti in potrtosti, glavobolom, naglimi napadi lakote itd. Za ureditev tega stanja ’nujno potrebujemo’ naslednji odmerek sladkorja – in tako je krog sklenjen. Lahko rečemo, da gre pri tem bolj za odtegnitveni sindrom. Kaže se tudi, da z vsakdanjim uživanjem sladkih živil izgubljamo občutek za sladko in si tako želimo še bolj močnega sladkega okusa; s tem povečujemo potrebo po zaužiti količini sladkorja.«
Hrana kot nagrada
Zakaj ljudje sebe in druge sploh nagrajujemo s hrano? Dr. Tina Sentočnik pojasnjuje: »V času, v katerem živimo, je to posledica spominov in prepričanj naših predhodnih generacij, ko je hrane primanjkovalo. Tako se skrb in ljubezen odražata v hrani, ki jo pripravimo in ponudimo svojim dragim. Pri tem še posebej pri sladki hrani in pijači, s čimer pogosto nagrajujemo otroke. Ob tem pozabljamo, da jim s tem že v zgodnjem otroštvu privzgajamo čustveni odnos do hrane, kar v kateremkoli življenjskem obdobju privede do zlorabe hrane in vseh posledic, ki taki zlorabi sledijo: motenj hranjenja, iskanja tolažbe v hrani pri depresivnih in tesnobnih občutkih ter v vseh neprijetnih in čustveno zahtevnih situacijah, kjer je ugodje s hrano najlažja in najhitrejša pot do pomiritve in zadovoljitve. Žal pa nas prikrajša za iskanje drugih, bolj naravnih, kompleksnejših in bolj zdravih načinov poravnavanja s svojimi potrebami, čustvi in občutki.«
Milijoni za optimalno hrustljavi čips
Brez hrane ne moremo živeti. Vendar nam nekatera živila teknejo bolj kot druga. O tem, zakaj tako radi posegamo po hrani, ki velja za nezdravo, smo se pogovarjali z prof. dr. Mašo Černelič Bizjak iz Fakultete za vede o zdravju Univerze na Primorskem.
Zakaj nam tako tekne nezdrava hrana?
»To vprašanje so proučevali kar mnogo let. Zakaj in kaj naredi nekatera živila bolj ’zasvajajoča’ in okusna od drugih. V mislih imam predvsem nezdravo hrano. Obstajata vsaj dva razloga oziroma dejavnika, zaradi katerih je izkušnja s to hrano prijetna in posledično nam ta hrana tako tekne.
Prvič, sam občutek jesti določeno vrsto hrane, kar vključuje njen okus, ki je lahko slan ali sladek, privlačen vonj, samo ugodje ob zaužitju. To zadnje je še kako pomembno. Prehranska podjetja porabijo milijone dolarjev, da bi odkrila na primer najbolj zadovoljivo stopnjo hrustanja krompirjevega čipsa. Ti dejavniki se združujejo, da ustvarijo občutek, ki ga naši možgani povežejo in tako povezujejo z določeno hrano ali pijačo. Cilj prehranske industrije je oblikovanje zelo okusne in privlačne hrane, ki jo imenujemo hiperpalatabilna. Ta živila vzbudijo čute in posledično spodbujajo željo, da jih hočemo še več. Istočasno vzbudijo tek, da sitosti sploh ne občutimo in se hranimo, ker nas okus, vonj, videz, aroma, tekstura živila popolnoma prevzamejo in ustvarjajo občutke, ki se shranijo v spomin in postanejo navada. Drugi dejavnik je dejanska sestava živila – mešanica beljakovin, maščob in ogljikovih hidratov, ki jih vsebuje.«
Kako veliko vlogo pri tem, po kakšnih okusih hlepimo, igra prehranska industrija?
»Prehranska industrija in proizvajalci hrane iščejo popolno kombinacijo soli, sladkorja in maščob, ki vznemirjajo možgane in nas spodbudijo, da se vrnemo po še več hrane. Današnja predelana živila vsebujejo ravno pravo razmerje le-teh, popolno kombinacijo in ravno pravo količino soli, sladkorja in maščob, ki pusti pri ljudeh najmočnejšo čutno izkušnjo in ob zaužitju vključi največji možni razpon čutov. Zaradi tega je izkušnja s to hrano prijetna in posledično nam ta hrana tako tekne. Seveda prehranska industrija dodaja tudi razne kemijske spojine, kar ji daje neomejene možnosti ustvarjanja novih izdelkov in okusov. Pri tem je zaskrbljujoče, da je ta hrana nagrajujoča, nas potolaži ter nam hitro podari užitek. In to si ljudje želimo v stresnem življenju.«
Ali zaradi uživanja umetnih (intenzivnih) okusov lahko izgubimo okus za »naravno« hrano?
»Okus hrane vzbuja najmočnejši čustven odziv na hrano. Ko občutimo neko okusno hrano, kot je na primer živilo z veliko sladkorja, maščob in soli, to vzburi možgane, ki se odzovejo s sproščanjem kemijskih snovi. Sproščajo se tako imenovani endorfini, ki nas lahko pomirijo, skrbijo za občutenje užitka, blažijo stres, in pa dopamin, ki poskrbi, da to izkušnjo s hrano občutimo kot nagrado.
Obenem pa se zaužitje neke hrane, ki nam je zelo okusna, zaradi teh občutkov ugodja in močnega čutnega zaznavanja shrani v spomin. In že misel nanjo nam vzbuja željo po ponovnem zaužitju. Okus naravne hrane se verjetno ne more kosati s čutno izkušnjo ob zaužitju živil z veliko sladkorja, maščob in soli in ne vzburi možganov na tak način. Tudi ne izgubimo okusa za naravno hrano, morda bi lahko rekli, da izgubimo občutenje užitka in občutka nagrade ob slednji. Optimistično je, da imajo naši možgani radi novosti. Tako lahko z zdravimi živili in naravnimi okusi poskrbimo tudi za novosti in nove občutke.«
Odvisnost od nezdrave hrane – mit ali resnica?
»Vse več vprašanj se poraja, ali lahko različna hranila sprožijo enak odziv na možgane kot droge. Večina drog namreč povzroči spremembe v posebnih področjih možganov, kar ima za posledico določeno odvisniško vedenje. Nevroznanstveniki so res ugotovili, da določena hrana in droge aktivirajo enaka področja v možganih. Predvsem hrana z veliko sladkorja, soli in maščob. Hrepenenje po hrani pa vodi do sprememb v določenih področjih možganov, ki so značilna za hrepenenje po drogah. Problematično je predvsem uživanje sladkorja, saj naj bi bili njegovi učinki na možgane podobni učinkom nekaterih drog. Gre za poseben odziv, saj naj bi všečne, zadovoljujoče in nagrajujoče lastnosti živil spodbujale hranjenje tudi, ko smo že siti.
To seveda vodi do točke, ko se lahko tudi nenadzorovano prenajedamo in postanemo ’odvisni od hrane’. Odvisnost od hrane do danes še ni priznana kot težava, motnja ali bolezen v duševnem in telesnem smislu. Tudi ni natančno definirana v psihiatričnih in medicinskih priročnikih, kot je to na primer odvisnost od snovi. Je pa v teh priročnikih opisana in priznana motnja hranjenja: kompulzivno prenajedanje, ki je najbližje odvisnosti, zaradi že zgoraj opisanih značilnosti. Velja omeniti še eno bistveno razliko med drogami in hrano. Hrane ne moremo prenehati uživati, abstinenca od hrane bi bila v primeru odvisnosti od hrane nemogoča. Možna pa je seveda abstinenca od predelanih živil, živil z veliko sladkorja, maščob in soli in namesto tega vnos polnovrednih živil.«
