Ljudje imamo radi hrano. Jemo, ko nam je dolgčas, ko se življenje zvrne na nas z vso svojo težo, ko nas razjezijo v službi, ko slavimo novo življenje ali objokujemo smrt. Obredi uživanja hrane nas spremljajo skozi tisočletja, njihova vsebina pa se je v zadnjih desetletjih zelo spremenila.
Kaj, kdaj, zakaj in koliko bomo (po)jedli, izbiramo sami. Lahko si pripravimo skledo sveže solate, lahko pospravimo kilogram jabolk, lahko stolčemo orehe in zagrizemo vanje, lahko »uplenimo« kokošje gnezdo …
Zakaj torej tako pogosto, pravzaprav vedno in povsod, posegamo po procesirani hrani? Je slednja res samo nezdrava (v smislu povzročanja debelosti, bolezni srca in ožilja …) in moteča za telo (vplivanje na hormone) ali pa prinaša tudi nekaj še bolj zaskrbljujočega – odvisnost?
»Uživanje hrane je povezano z občutjem ugodja. Dojenčku hrana (dojenje) ponuja veliko ugodja, varnost in nežnost, kar je pomembno tudi za njegov duševni razvoj,« za uvod razloži dr. Vida Fajdiga Turk iz NIJZ.
Jemo z očmi
Procesirana hrana po podatkih Eurostata v povprečju zaseda polovico prodajnih polic v državah članicah EU. Na razpolago je torej povsod. Ali smo zato tudi bolj lačni in kako pomembna je tu vloga čutil – oči, na primer, ki se »ustavijo« na barvno intenzivni embalaži? …
Celoten članek si lahko preberete v reviji Bodi eko, januar 2019.
