Prijava
Izraz narcisizem se danes pogosto uporablja mimogrede. Oznaka se lahko pripiše praktično vsakomur. Strokovnjaki opozarjajo, da je lahko tovrstna raba terminov iz psihiatrije oziroma psihologije problematična. S tem se namreč zabriše meja med občasnimi narcisoidnimi tendencami, ki jih je mogoče prepoznati pri večini ljudi, in med narcistično osebnostno motnjo, kar je diagnoza, ki jo lahko postavijo samo specializirani strokovnjaki (psihiatri ali klinični psihologi).
Za osebe z narcistično osebnostno motnjo je značilen močno potenciran občutek lastne pomembnosti, ki ga spremlja nenehna želja po pozornosti in občudovanju. Sposobnost empatije (vživljanja v tujo kožo) je običajno zelo oslabljena. Osebe z narcistično osebnostno motnjo so lahko navzven zelo samozavestne, vendar je njihov ego v resnici zelo krhek – že najmanjša kritika lahko povzroči popoln zlom. Vse to je lahko seveda zelo naporno za bližnje, ki se pogosto sprašujejo, ali je sploh smiselno vztrajati oziroma ali se lahko oseba z narcistično osebnostno motnjo sploh spremeni. Odgovor na to vprašanje je kompleksen …
Sprememba zahteva tri ključne korake
Ni povsem jasno, zakaj se narcistična osebnostna motnja sploh razvije. Domneva se, da je motnja posledica nevrobioloških, okoljskih in genetskih dejavnikov. Deloma lahko k motnji prispeva zelo travmatično otroštvo. Nekateri pa menijo, da je lahko problematično tudi pretirano razvajanje otroka.
Med tipične simptome narcistične osebnostne motnje spada pogosto fantaziranje o uspehu in moči, pretiran občutek pomembnosti, izkoriščanje drugih brez sramu ali občutka krivde in arogantno obnašanje.
Podobno kot druge osebnostne motnje je tudi narcistično osebnostno motnjo zelo težko zdraviti. To sicer ne pomeni, da pozitivne spremembe niso mogoče, vendar pa mora biti zanje izpolnjenih nekaj osnovnih pogojev. Oseba z narcistično osebnostno motnjo mora najprej ozavestiti problematičnost svojega obnašanja. Temu mora slediti iskrena želja po spremembi. Nato pa mora biti zagotovljena ustrezna terapevtska podpora.
Ozaveščanje problematičnih mehanizmov, šele ko so zapuščeni
Pogosto se zatakne že pri prvem koraku. Osebe z narcistično osebnostno motnjo nimajo občutka, da je z njimi kar koli narobe, prav tako pa se ne zavedajo, da s svojim obnašanjem škodujejo drugim.
Sprememba je mogoča, če oseba ozavesti svoje nezavedne vzorce, ki so pogosto zaščiteni z različnimi obrambnimi mehanizmi. To ozaveščanje je lahko zelo boleče, zato gre prej za izjemo kot za pravilo. Ljudje z narcistično osebnostno motnjo problematičnost svojega obnašanja običajno ozavestijo samo v dveh primerih: a) če jih bližnja oseba zapusti/prekine odnos z njimi ali b) če s svojim obnašanjem ne morejo več pritegniti pozornosti.
Iskanje vrednosti v sebi namesto stalnih zunanjih potrditev
Čeprav je že samo ozaveščanje problematičnosti obnašanja zelo naporno, to žal ni dovolj. Kot omenjeno, si mora oseba z narcistično osebnostno motnjo zares želeti spremembe, obenem pa mora biti vztrajna in konsistentna.
Učenje novih vzorcev obnašanja in mišljenja zahteva veliko truda in časa, saj je treba odstraniti stare vzorce, ki so najverjetneje močno usidrani. Eden od ključnih elementov, ki so potrebni za spremembo, je opustitev želje po nenehnem občudovanju oziroma zunanji validaciji. Oseba z narcistično motnjo se mora naučiti, kako vrednost najti v sebi. Obenem je potrebno razvijanje empatije, sposobnosti poslušanja in sprejemanja kompromisov itn.
Na voljo so različne oblike terapije
Pri spoprijemanju z narcistično osebnostno motnjo se lahko uporabijo različni terapevtski pristopi. Eden izmed njih je kognitivno-vedenjska terapija. Tovrstna terapija je osredotočena na prepoznavanje škodljivih miselnih vzorcev (na primer občutka večvrednosti) in vedenjskih vzorcev, povezanih z njimi, ter na njihovo zamenjavo z manj problematičnimi vzorci.
Zanimiva možnost je tudi t. i. shematska terapija (ang. schema therapy), ki jo je razvil Jeffrey E. Young. Terapija, ki spada pod okrilje kognitivno-vedenjske terapije, temelji na iskanju globoko zakoreninjenih vzorcev oziroma »shem«. Praviloma gre torej globlje od klasične kognitivno-vedenjske terapije, saj jo bolj zanima sam izvor težav. Potrebno je odkopavanje globoko zakopanih prepričanj o sebi, drugih in svetu. Ozaveščanje teh nezavednih prepričanj pa je lahko nato osnova za spremembe.
Posameznikom z narcistično motnjo lahko včasih pomagajo tudi drugi pristopi, na primer psihodinamska psihoterapija ali različne oblike skupinske terapije. Pri tem je treba upoštevati, da lahko znotraj posameznih vej psihoterapije pogosto ločimo več različnih vrst terapevtskega pristopa. Tako na primer poznamo več vrst psihodinamske psihoterapije. Mednje med drugim spadata tudi psihoterapija, osredotočena na transfer (ang. transference focused psychotherapy), in psihoterapija, osredotočena na mentalizacijo (ang. mentalization based treatment). Obe podvrsti prideta v poštev tudi pri osebah z narcistično osebnostno motnjo.
Preberite tudi: Narcis in leteča opica – strupena dvojica
