Nedolgo nazaj sem se sprehajala po ozki poti, ki se vije med starimi domačijami ob skrivnostnem presihajočim se cerkniškim jezerom, namenjena na kmetijo, ki ponosna stoji med prostranimi pašniki in širokimi gozdovi Loške doline. Ob misli na večstoletne lesene tramove, ki držijo skupaj zidove in so kmečko družino skozi generacije varovali pred ostro zimo in vročim soncem mi srce začne hitreje biti. Začutim, kako prvinska je narava okoli mene in kakšno srečo imam, da je potrebnih le 30 minut vožnje z avtom iz glavnega mesta in že sem tu. Neokrnjeni predeli dežele Notranjske ljubosumno varujejo bogato življenje ljudi, ki pri svojih vsakodnevnih opravilih sledijo naravi in njenemu ritmu prebujanja, plodnosti in počitka. Hitri ritem mestnega življenja kar spolzi mimo tukajšnjih domačinov.
Po obrazu me oplazi veja bogate jelke in spomnim se, kako nepozabna je bila letošnja zima. Predvsem zaradi vragolij in dolgih jež po gozdnih notranjskih poteh. Ko sta Janez ali France zapregla svoje sani in smo ob zvoku kraguljčkov mehko drseli skozi pravljično lepo snežno pokrajino. In čas se je ustavil. Radostni vzkliki otrok in razigrano konjsko rezgetanje so pozdravljale veličastne smreke obložene s kristalno belim snegom. In koliko družin in posameznikov se je odločilo, da bodo nedelje preživeli med nami! S konji in resnobnima a tudi šaljivima domačinoma Janezom in Francetom. Lepo je videti, da si ljudje še vzamejo čas in znajo uživati v naravi, ki se prepleta z bogato kulturno dediščino, katere seme sega že v čase poganstva.
Ampak danes zrak diši po pomladi. Kako rada se vračam v te kraje ob prav vsakem letnem času. Prav tukaj vedno znova začutim svojo globoko povezanost z življenjem in odkrivam včasih že skoraj pozabljen smisel našega bivanja. Spet se bomo ob lepih sončnih dnevih, polni luni ali pa praznikih, kot je »žegnanje« popeljali po gozdnih stezah med sosednjimi vasicami tudi do grada Snežnik, če bomo hoteli. Konji bodo potegnili lojtrnik (prav tistega, ki so ga furmani uporabljali skozi mnogo generacij) ali pa manjši voz, ki se imenuje zapravljivček.
In prav v tem trenutku me iz moje zamišljenosti zdrami babica, ki zlaga drva ob stene svoje domačije. Namenim ji pozdrav značilen za marsikatere odročne kraje, ki v sebi nosi globlji pomen.
»Boh dej!«
Odzove se z žarom v očeh. Spontano se ustavim in uživam v odprtosti, ki jo ponuja iskriv pogled v nagubanem obrazu. Zazre se mi naravnost v oči in z nasmehom pove, da bo te debele zidove potrebno ogrevati. Ja, hiša ima dušo, temelje in debele zidove, ki potrebujejo toploto ognjišča. Kako drugače, kot moderne gradnje, ki rastejo, kot gobe okoli nakupovalnih središč. Kar takoj pokramljava.
»Seveda bi prijal kufe«, sprejmem njeno vabilo in vesela sem, da sem danes gospodarica svojega časa. Dobro prija vonj in toplota živega ognjišča, ko nanj naloži bukovo poleno, da se veselo zaiskri. Zapleteva se v pogovor, ki se dotakne zgodb preteklosti, v katerih vedno znova najdem semena pozabljene modrosti. Prijetni občutek domačnosti, ki za trenutek ustavi čas, je darilo današnjega dne Zahvalim se. In zopet sem v objemu bogatih dreves, ki rastejo ob poti.
Od daleč že slišim rezgetanje Linga, Lorda, Victorja in Stele – meni najljubših konj, ki se pasejo ob domačiji Kandare. Pa morda delam krivico drugim, ki so prav tako elegantni, močni in voljni, da svoje jezdece ponesejo v globino narave. Pa saj ne more biti drugače, kot, da spoštuješ te ponosne živali. Na kmetiji je vsakodnevni odnos do njih tako spoštljiv in čuten, da konji predano sledijo svojemu gospodarju in živijo v vzajemnem sožitju.
Zdaj prihaja čas, da bomo zapregli lojtrnika, zapravljivčka ali celo kočijo. Ga ni čez občutek, ko Janez zavihti namišljen bič v obliki leskove vejice, se navihano nasmehne in vzklikne: »Dvignite noge!« Bolje, da ga poslušate, saj se bomo zapeljali čez majhno jezero, ki bi nam z lahkoto poplavilo suhe čevlje. In potem začne pripovedovati. Legende postanejo miti in se prepletejo s štorom sveže posekane smreke ob poti in blatnimi odtisi hiteče srene. Tokrat je bila srna in ne košuta! In ga ni drevesa, ki ga Janez ne bi poznal!
In že ga vidim kako vrže debelo odejo čez kočijažev sedež.
»Včeraj sem odkril sveže sledove risa. Blizu mora biti«, mi reče namesto pozdrava. » Grem z zapravljivčkom po njegovih sledeh. Greš zraven?«
»Hm, le kako lahko odklonimo takšno povabilo? » se nasmehnem. Bi ga vi lahko?
Ponudbo Ekološkega turizma si lahko ogledate na www.bealive-ecotours.com, pripravili pa smo tudi nagradno igro na naši Bodi Eko Facebook strani, v kateri Društvo za spodbujanje razvoja ekološkega turizma podarja vožnjo z lojtrnim vozom.
Katerina Vovk
Društvo za spodbujanje razvoja ekološkega turizma
